Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka tožnici odredila čas (izmeno), kdaj mora opravljati delo oziroma, da je imela odrejen delovni čas, po katerem je morala delo opravljati, da je tožena stranka njeno delo nadzorovala in da je delo opravljala tudi skupaj z drugo delavko v isti izmeni, izkazuje, da je delo opravljala kot da bi bila v delovnem razmerju. Pri tem je pomembno dejstvo, da je glavna dejavnost tožene stranke prodaja, da je tipično delovno mesto v trgovini prodajalec, na to delovno mesto se je nanašala tudi prijava potreb po delu, ki jo je tožena stranka podala v oglasu, da se je tožnica zglasila zaradi zaposlitve pri toženi stranki in je nato prišlo do sklenitve podjemne pogodbe. Tožnica je opravljala delo v polnem delovnem času (8 ur dnevno oziroma 40 ur tedensko). Tožnica je opravljala delo trgovke s polnim delovnim časom in sredstvi tožene stranke, ki ji je odredila kraj in čas opravljanja dela ter jo nadzorovala, delovno razmerje, do katerega je prišlo na podlagi dejanskega opravljanja tožničinega dela, pa ni zakonito prenehalo, ko ji je tožena stranka ustno prekinila pogodbo, saj ni bil podan noben od zakonskih razlogov in načinov prenehanja, kot so opredeljeni v 75. členu ZDR. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ugotovitev nezakonitosti odpovedi in priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas s polnim delovnim časom od 26. 11. 2012 dalje, na delovnem mestu prodajalka v delikatesi (I. točka izreka) in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 27. 12. 2012 temveč še vedno traja (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji od 26. 11. 2012 do 30. 11. 2012 ter od 27. 12. 2012 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, ji obračunati in izplačati nadomestilo plače in druge prejemke v zvezi z delom kot da bi delala, ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, za obdobje od 1. 12. 2012 do 26. 12. 2012 pa ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter ji od že izplačanega neto zneska 565,00 EUR še obračunati davke in prispevke ter jih odvesti pristojnim organom (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto prodajalka v delikatesi, ali drugo ustrezno pogodbo o zaposlitvi (IV. točka izreka) in tožnici za čas od 26. 11. 2012 do 31. 12. 2012 obračunati in izplačati povračilo stroškov za prevoz in malico v znesku 130,94 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2013 dalje do plačila (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 609,00 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v zvezi z 14. in 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da so bili izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja, zato tožena stranka s tožnico ne bi smela skleniti podjemne pogodbe, temveč bi morala skleniti delovno razmerje. Tožena stranka je ob odpiranju delikatese decembra 2012 (novembra je potrebovala le pomoč za čiščenje prostorov) sklenila pogodbo za opravljanje del z družbo A., pri kateri je zaposlena B.B. in opravlja delo pri toženi stranki v obsegu in tako, kot je določeno v pogodbi. V kuhinji pri pripravi solat je toženi stranki pomagala dva ali trikrat na teden po kakšno uro upokojenka C.C., ki je po poklicu kuharica. Po potrebi je, preden je zbolela, po podjemni pogodbi delala D.D., ki je po poklicu prodajalka in ima urejen status zavarovane osebe. Sodišče je navedene v dokaznem postopku zaslišalo in iz njihovih zaslišanj izhaja, da je občasno delo prodajalke opravljala le D.D., ki je imela tudi ustrezno izobrazbo, B.B. pa je delo opravljala po pogodbi, ki jo je sklenila njena družba s toženo stranko. Kot prodajalka je v trgovini delala tožena stranka, ki je tudi zaposlena, popoldne je toženi stranki pomagal njen mož, ki je brez zaposlitve, in ga ni mogla zaposliti, ker delikatesa posluje z izgubo. Tožena stranka je izpovedala, da lokal posluje z izgubo, da je bilo v decembru 3.900,00 EUR prometa, da najemnina znaša 1.500,00 EUR mesečno, kar pomeni, da delovni proces pri toženi stranki še zdaleč ni tak, kot to v obrazložitvi sodbe trdi sodišče. V nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom je tudi zaključek sodišča, da je tožena stranka delavkam zagotavljala sredstva za delo vključno z osebno varovalno opremo, kar ne drži. Tožena stranka je poskrbela le za belo haljo in kapo, ki jo mora imeti vsak, ki dela v delikatesi. Če tega ne bi zagotovila, bi kršila sanitarne predpise. Dejstvo, da je tožena stranka povedala, kdaj in koga potrebuje za opravljanje dela, ne pomeni, da je z njim izvajala organiziran delovni proces. Tudi po podjemni pogodbi naročnik nadzira delo, posreduje navodila in preverja, če se delo opravlja skladno s podjemno pogodbo, pa to ne pomeni organiziranega delovnega procesa. Razlogi sodišča, da tožena stranka ni imela pravne podlage za sklenitev podjemne pogodbe, ki je pravno urejena v 619. členu OZ, so nesprejemljivi. Tožena stranka je ob odprtju delikatese potrebovala občasno pomoč (čiščenje prostorov in priprava trgovine, občasno pa tudi pomoč v sami delikatesi), zato je s tožnico tudi sklenila podjemno pogodbo, v kateri je izrecno zapisano, da bo opravljala občasno delo prodajalke v delikatesi za neto znesek 5,00 EUR na uro. Tožnica je delala takrat in toliko, kot je to tožena stranka potrebovala. Pravdni stranki sta se dogovorili, da v določenem obdobju, to je od 1. 12. 2012 do 28. 2. 2013 tožnica za toženo stranko opravi določeno delo, kar je v skladu s podjemno pogodbo. Sodišče tudi ugotavlja, da je tožnica delo opravljala nepretrgoma, kar pa ne drži. Tožnica je specificirala delo, ki naj bi ga opravljala pri toženi stranki tako, da je 26. 11. 2012 delala 5 ur, 28. 11. 2012 3 ure, 29. 11. 2012 in 30. 11. 2012 naj bi delala vsak dan po 8 ur, 3. 12. 2012 je delala 6 ur, 4. 12. 2012 je delala 8 ur, 5. 12. 2012 je delala 6 ur, 6. 12. 2012 je delala 6 ur, 7. 12. 2012 je delala 6 ur, 8. 12. 2012 je delala 13 ur in 30 minut, od 10. 12. 2012 do 14. 12. 2012 po 6 ur, 17. 12. 2012 in 18. 12. 2012 po 8 ur, vse po njeni evidenci, ki je ni izkazala. Napačen je zaključek sodišča, da je tožnica opravila 8 ur dnevno oziroma 40 ur tedensko in da tožena stranka še vedno opravlja delo z enakim številom delavk kot v decembru 2012. Dejansko delo opravljajo tožena stranka sama, B.B. preko svoje družbe in C.C., ki je upokojena kuharica in dela v kuhinji na pripravi solat. Za tožnico ni nobene zamenjave, D.D., ki ima sklenjeno podjemno pogodbo, pa ne dela, ker je zbolela. Res gre pri toženi stranki za kontinuiran delovni proces - prodajo v delikatesni trgovini, ni pa res, da sta dva delavca očitno premalo. Delovni proces mora tožena stranka organizirati tako, da dejavnost opravlja v skladu z veljavnimi predpisi, dolžna je plačati dobaviteljem za dobavljeno blago, poravnati stroške najema poslovnega prostora, elektrike in vode, poravnati pa mora tudi stroške za opravljeno delo. Glede na promet delikatesa ne prenese niti enega redno zaposlenega delavca. Tožena stranka je zaposlena in dela cel dan, le ko gre v nabavo potrebuje zamenjavo. Sodišče ne pojasni pravne podlage za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za zaposlitev za nedoločen čas, čeprav iz podjemne pogodbe izhaja, da je bila sklenjena za določen čas. V dokaznem postopku je sodišče ugotavljalo, koliko je tožnica delala. Kakšni so pogoji po tem, ko je tožnica prenehala delati, sodišče ni niti ugotavljalo. Pri tem pa je sodišče prezrlo, da tožnica nima ustrezne izobrazbe za prodajalca, po izobrazbi je natakarica, za občasno delo prodajalke v delikatesi, pa je po oceni tožene stranke za čas, ko je delikateso odpirala, primerna, pa tudi zdravniški pregled ni bil potreben. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je ta kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Iz obrazložitve sodbe sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, podano pa tudi ni nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Prav tako ni podana tudi zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov ali med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. ZPP v 8. členu določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Pritožbene navedbe o tem, da ima sodba nasprotujoče si zaključke glede izpovedi tožnice, tožene stranke in posameznih prič ali posameznih listin, so neutemeljene. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje jasne in razumljive razloge, zato zatrjevane kršitve ni mogoče ugotoviti. Tožena stranka se očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pač pa gre za uveljavljanje pritožbenega razloga, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Na podlagi 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 26/42 in nadaljnji) je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem razmerje, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (1. odstavek 9. člena ZDR). Pri tem pa ZDR v 2. odstavku 11. člena izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR v povezavi z določbami 20. člena tega zakona, to je, če delavec sočasno izpolnjuje s strani delodajalca predpisane in objavljene pogoje za opravljanje dela. ZDR v 15. členu sicer zahteva pisno pogodbe o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec. Pri tem pa v 16. členu izrecno določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja domneva, da delovno razmerje obstoji, če obstajajo njegovi elementi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo: - da je tožena stranka objavila oglas, da potrebuje delavce za opravljanje dela v delikatesi; - da se je na oglas med drugimi javila tudi tožnica in po opravljenem razgovoru pri toženi stranki začela z delom 26. 11. 2012; - da je toženka s tožnico sklenila podjemno pogodbo za občasno delo prodajalke v delikatesi za čas od 1. 12. 2012 do 28. 2. 2013 (A1); - da je tožnica pri toženi stranki opravljala vsa dela prodajalke v dveh izmenah (odpiralni čas delikatese je bil od 7:00 do 20:00 ure) od ponedeljka do sobote; - da je tožena stranka za opravljanje del in nalog prodajalke angažirala tri delavke (poleg tožnice tudi D.D. in B.B.), pri pripravi solat pa je dva ali trikrat na teden pomagala tudi upokojena kuharica C.C.; - da je tožena stranka organizirala delovni proces tako, da je organizirala delo v dopoldanski in popoldanski izmeni, prav tako pa je bila tudi sama vključena v delovni proces; - da je tožena stranka nadzirala in odrejala delo delavk v delikatesi in tudi tožnice; - da je skladno s 4. točko podjemne pogodbe delavkam zagotavljala ukrepe za varnost in zdravje pri delu; - da je tožnica delo pri toženki opravljala vse do 27. 12. 2012, ko je toženka poklicala po telefonu in ji povedala, da jo ne potrebuje več; - da tožena stranka še vedno opravlja delo z enakim številom delavk, kot je bilo to v decembru 2012, le da namesto tožnice delo sedaj opravlja druga delavka z imenom E.E..

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bili pri tožničinem delu podani vsi bistveni elementi iz delovnega razmerja v smislu določb 4. člena ZDR. Pri tem za nastanek delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, kot zmotno meni pritožba, da tožena stranka ni soglašala s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, saj vzpostavlja ZDR v 16. členu zakonsko domnevo o obstoju delovnega razmerja in s tem pogodbe o zaposlitvi, če so podani elementi delovnega razmerja, tudi v primeru spora o obstoju takšne pogodbe oziroma nesoglasja volj za sklenitev le-te. Med elementi delovnega razmerja ni navedena volja za sklenitev delovnega razmerja, tako da je nebistvena pritožbena navedba, da je bila prava volja strank za sklenitev podjemne pogodbe in ne pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, kakšna je bila dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama.

Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče(1), da je poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, zlasti pomembno poudariti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, saj se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebni odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti. Delavec ne more povsem svobodno oblikovati svojega dela in delovnega časa. Poleg tega lahko na obstoj delovnega razmerja kažejo tudi drugi indici npr. objava prostega delovnega mesta, zagotavljanje orodij in drugih pripomočkov za delo s strani druge stranke ter dejstvo, da se delo opravlja v okviru določenega delovnega časa, v delovnih prostorih, ki jih določi druga pogodbena stranka, itd.. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi določbo 4. odstavka 15. člena ZDR, ki določa, da pisna pogodba ni konstitutiven element za nastanek in obstoj delovnega razmerja. Bistveno je, kakšna je dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama, in ne, s kakšnim formalnim oziroma pisnim izrazom sta stranki poimenovali njuno razmerje, zato je nebistvena pritožbena navedba, da delikatesa posluje z izgubo in da nima sredstev za redno zaposlitev tožnice.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da dejstvo, da je tožena stranka tožnici odredila čas (izmeno), kdaj mora opravljati delo oziroma, da je imela odrejen delovni čas, po katerem je morala delo opravljati, da je tožena stranka njeno delo nadzorovala in da je delo opravljala tudi skupaj z drugo delavko v isti izmeni, izkazuje, da je delo opravljala kot da bi bila v delovnem razmerju. Pri tem je pomembno dejstvo, da je glavna dejavnost tožene stranke prodaja, da je tipično delovno mesto v trgovini prodajalec, na to delovno mesto se je nanašala tudi prijava potreb po delu, ki jo je tožena stranka podala v oglasu, da se je tožnica zglasila zaradi zaposlitve pri toženi stranki in je nato prišlo do sklenitve podjemne pogodbe. Še bolj je jasno, da je šlo za delovno razmerje, če se upošteva, za kakšna razmerja oziroma za kakšna dela se sklepa podjemna pogodba, ki je urejena v 619. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.). Ta določa, da se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo in podobno, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. Opravljeni posel, ki je predmet izpolnitvenega ravnanja, ima značilnost enkratnega izpolnitvenega ravnanja, podjemnik svojo obveznost izpolni, ko izroči oziroma opravi posel. V tem se podjemna pogodba razlikuje od pogodbe o zaposlitvi, ki ustvari trajno delovno razmerje. Končna posledica izpolnitvenih ravnanj, po katerih se pogodbi razlikujeta med seboj je, da pri podjemni pogodbi tveganje, povezano z dosegom končnega rezultata, nosi podjemnik, pri pogodbi o zaposlitvi pa delodajalec.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica opravljala delo do 18. decembra 2012 v polnem delovnem času (8 ur dnevno oziroma 40 ur tedensko), saj je prejela plačilo za 113 ur, in opravljala delo, ki je bilo primerljivo polnemu delovnemu času. Na podlagi navedenih dejstev in ob pravilni uporabi materialnega prava, sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo podjemne pogodbe, ki sta jo stranki sklenili na zahtevo tožene stranke po nastopu tožničinega dela (dne 8. 12. 2012) za čas od 1. 12. 2012 do 28. 2. 2013. Ugotavljanje obstoja delovnega razmerja namreč mora temeljiti na obstoju dejanskih okoliščin in ne na tem, kako ena ali obe pogodbeni stranki označujeta svoje razmerje. Navedeno izhaja tudi iz ZDR, ki določa, da se, če obstajajo elementi delovnega razmerja (v skladu s 4. in v povezavi z 20. členom ZDR), delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon. Pogodbeni stranki torej ne moreta izbrati, ali bo njuno razmerje opredeljeno kot delovno razmerje ali ne, temveč je to odvisno od načina, kako se pogodba uresničuje v praksi. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožnica opravljala delo trgovke s polnim delovnim časom in sredstvi tožene stranke, ki ji je odredila kraj in čas opravljanja dela ter jo nadzorovala in, da delovno razmerje, do katerega je prišlo na podlagi dejanskega opravljanja tožničinega dela od 26. 11. 2012 dalje, ni zakonito prenehalo dne 27. 12. 2012 (ko ji je tožena stranka ustno prekinila pogodbo), saj ni bil podan nobeden od zakonskih razlogov in načinov prenehanja, kot so opredeljeni v 75. členu ZDR. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožničinemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ter nezakonitosti odpovedi in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka v pritožbi prvič navaja, da je tožnica natakarica in ne izpolnjuje pogojev za delo prodajalke. Pogoj za dopustnost naknadnega podajanja navedb po določbah 286. in 337. člena ZPP je, da stranka hkrati z navajanjem novih dejstev in predlaganjem dokazov izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave. Tožena stranka v pritožbi ni navedla nobenih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o njeni nekrivdi, zato je takšne navedbe potrebno šteti za pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Na primer odločbe opr. št. VIII Ips 337/2006 z dne 15. 1. 2008, opr. št. VIII Ips 129/2006 z dne 18. 12. 2007, opr. št. VIII Ips 35/2008 z dne 10. 2. 2009 in VIII Ips 110/2011 z dne 14. 9. 2011