Jedro

Mednarodna zaščita v RS pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Toženka je utemeljeno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Pravilno je namreč ugotovila, da tožnik ni imel utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripisanega političnega prepričanja, saj iz zbranih informacij izhaja, da je prisilno novačenje prej izjema kot pravilo. Pravilno pa je ugotovila tudi, da bi imel tožnik ob vrnitvi v izvorno državo kot mladoletnik brez živečih staršev težave pri zagotavljanju najosnovnejših življenjskih potreb in bi bil tudi lahka tarča spolnih zlorab, trgovine z ljudmi, fizičnega nasilja, dela v nehumanih in nevarnih razmerah ipd., ter mu glede na navedeno priznala status subsidiarne oblike zaščite.

Za oceno verodostojnosti ni bilo odločilno oziroma bistvenega pomena (zgolj) to, da tožnik ni podal prošnje takoj, ko je bilo to mogoče; vendar pa je čas, ko je zaprosil za mednarodno zaščito, ob vsoti vseh ostalih okoliščinah tudi (lahko) eden od dejavnikov, ki vpliva na tožnikovo verodostojnost, čeprav ne bistveni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku priznala status subsidiarne zaščite in določila, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo enega leta, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer je že leto prej podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, se tedaj predstavil z drugačnim imenom (A.A.) in ker je tedaj samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni vanj ni vrnil, je bil postopek ustavljen. Tožnik je bil nato na podlagi Dublinske uredbe vrnjen v Republiko Slovenijo s strani Kraljevine Danske. Ob drugi prošnji je tožnik navedel, da je iz Afganistana, in sicer iz Kandaharja. Po narodnosti je Paštun, po veroizpovedi pa musliman. Izvorno državo je zapustil pred štirimi leti. Za mednarodno zaščito je zaprosil tudi v Nemčiji, a je tudi tam samovoljno zapustil azilni dom. Izvorno državo je zapustil zato, ker je imel probleme s Talibani. Njegov oče je bil pri Talibanih in je med bitko umrl. Potem pa so prijatelji njegovega očeta hoteli, da se tudi on bojuje, sam pa se ni želel družiti s Talibani in se boriti na njihovi strani in je zato pobegnil v Iran. Talibani so od njega zahtevali, da se jim pridruži en mesec po tem, ko je oče umrl. Rekel jim je, da tega ne želi. Povedal je še, da je pri podaji prve prošnje povedal vse narobe in ne ve, kako je prišla ven zgodba o tem, da je iz izvorne države odšel, da bi z delom v Iranu pomagal družini. Takrat uradni osebi tudi ni povedal, da zgodba ne drži, saj mu je bilo vseeno, kaj je napisano, ker ni želel ostati v Sloveniji.

Na osebnem razgovoru pa je tožnik povedal, da je živel k Kandaharju, da so njegovega očeta ubili Talibani in da razen njegovega strica v Kandaharju živijo še vaščani in neki prijatelji. Deset dni po očetovi smrti so prišli Talibani prvič k njemu in želeli, da se jim pridruži. Ko je bil tožnik soočen s tem, da je pri podaji prošnje rekel, da se je to zgodilo mesec dni po očetovi smrti, je rekel, da ne ve zagotovo, to je bilo pred štirimi leti. Ko so k njemu prišli Talibani in ga novačili, sta bila doma samo on in njegova mama. Talibani so vedno govorili samo z njim. Ni si upal reči, da ne bo šel z njimi. Rekel je, da potrebuje čas za razmislek.

Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred Talibani, ki so ga po očetovi smrti vabili v svoje vrste, posredno pa tudi splošno varnostno situacijo v državi. Tožnik za svoje trditve v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ni predložil nobenih dokazov. Tožnikove izjave so bile v postopku precej skope. Na bistvena vprašanja je odgovoril bolj malo obsežno, na osebnem razgovoru je podajal izrazito skope izjave kljub temu, da ga je uradna oseba s podvprašanji skušala pripraviti do bolj natančnih odgovorov. Na osebnem razgovoru je deloval nezainteresirano, kot da so mu odgovori na vprašanja odveč. Tožena stranka zato meni, da se ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje za mednarodno zaščito. Glede na njegove navedbe pa ni mogoče pričakovati, da bi predložil kakšne konkretne dokaze v podporo svoji prošnji. Tožena stranka tožnikove izjave v zvezi z novačenjem s strani Talibanov ocenjuje kot neverodostojne. V njegovih izjavah je mogoče zaslediti dve kontradiktornosti. Prva se nanaša na vprašanje, kdaj po očetovi smrti so Talibani prvič prišli do njega in ga pozvali, da se jim pridruži. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je rekel, da en mesec potem, ko je oče umrl, na osebnem razgovoru pa, da je bilo to deset dni po očetovi smrti. Ko je bil s tem soočen, je rekel, da je mesec dni po očetovi smrti zapustil Afganistan ter da ne ve zagotovo, ker je to bilo pred štirimi leti. Druga kontradiktornost se nanaša na to, kako se je odzval na pozive Talibanov. Ob podaji prošnje je navedel, da jim je rekel, da si ne želi iti z njimi, medtem ko je na osebnem razgovoru rekel, da potrebuje čas za razmislek. Med obema izjavama pa je bistvena razlika. Tožnik na vprašanje v zvezi s Talibani ni podajal doživetih in natančnih izjav. Zelo malo verjetno je, da bi se Talibani glede na to, da je po očetovi smrti mami pomagal njen brat, obrnili neposredno na tožnika. Po oceni tožene stranke bi bilo bolj verjetno, da bi se o zadevi pogovarjali z tožnikovim stricem, kot pa s tožnikom, ki je bil takrat star šele 13 let. Tožnik ob podaji prošnje ni niti posredno omenil, da se v izvorno državo ne želi vrniti zaradi varnostne situacije. Razen tega je tožnik ob podaji prve prošnje navedel popolnoma drugačne razloge za zapustitev izvorne države. Takrat je navajal, da je Afganistan zapustil zaradi dela v Iranu, nazaj pa se ni vrnil zato, ker se ni imel kam vrniti, ker so mu ubili družino. Tožena stranka je tožnikove izjave glede novačenja s strani Talibanov preverjala tudi v luči informacij o izvorni državi, ki jih v odločbi v nadaljevanju podrobno povzema. Iz povzetih informacij izhaja, da je bilo v času, ko je bil tožnik še v izvorni državi, tudi na območju njegove province prisotno novačenje s strani Talibanov, vendar pa novačenje večinoma ni opredeljeno kot prisilno oziroma izrecno za Kandahar kot nekaj med prostovoljnim in obveznim služenjem vojaškega roka. Situacija, kot jo je opisal tožnik, v informacijah ni navedena, torej da bi nekoga silili, da se jim pridruži, če je kot pripadnik Talibanov umrl njegov sorodnik. So pa v informacijah navedeni primeri za Kandahar, da so se mladi fantje pridružili Talibanom, ker so čutili dolžnost, da so nadomestili starejše sorodnike, ubite v bojih. V tem primeru pa ni mogoče zaznati, da bi šlo za prisilo s strani Talibanov, ampak za lasten občutek dolžnosti. Nihče od talibanskih borcev v Kandaharju pa ni omenil uporabo neposredne sile ali prisile s strani Talibanov. Res pa je, da so Talibani v času, za katerega tožnik trdi, da so ga novačili, dejansko bili prisotni v mestu Kandahar.

Tožena stranka tudi ugotavlja, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v več državah, vendar v le-teh ni iskal zaščite. To bi lahko storil že v Grčiji, Makedoniji, Srbiji, na Hrvaškem. Na osebnem razgovoru je v zvezi s tem rekel, da je razlog v tem, da je želel iti na Dansko. To pa ni utemeljen razlog, da za zaščito ni zaprosil že v katerih izmed prej naštetih držav, ampak to potrjuje, da njegov namen ni bil iskanje zaščite, ampak prihod v točno določeno državo. Tudi ko je prišel v Slovenijo, ni zaprosil za zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. Na oceno splošne verodostojnosti pa negativno vpliva tudi dejstvo, da je tožnik kljub temu, da je bil ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito izrecno seznanjen s tako imenovanim dublinskim postopkom, Republiko Slovenijo zapustil. Poleg tega ne gre zanemariti tudi tega, da se je ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito predstavil z drugačnimi osebnimi podatki kot ob podaji druge prošnje. Tudi to, da je ob podaji druge prošnje dejal, da je ob podaji prve prošnje kar nekaj navedel, da mu je bilo vseeno, kaj je napisano, saj ni želel ostati v Republiki Sloveniji, ne priča o osebi, ki bi svojo izvorno državo zapustila zaradi strahu za svoje življenje. Tožena stranka glede na vse navedeno ugotavlja, da ni ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost. Tožnik v postopku zatrjuje, da je bil novačen s strani Talibanov, vendar je iz države pobegnil, preden se jim je pridružil. Strah pred sankcijami, ki bi sledile ob zavrnitvi pristopa k Talibanom, je mogoče okvalificirati kot strah pred preganjanjem zaradi pripisanega političnega prepričanja. Tožena stranka je že ugotovila, da njegove izjave glede tega razloga niso verodostojne, kar pomeni, da tožnik ni imel utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripisanega političnega prepričanja. Vendar pa iz tožnikovih izjav ne glede na njihovo neverodostojnost izhaja, da se tožnik ne želi pridružiti Talibanom. Iz navedenega razloga je tožena stranka preverila najaktualnejše informacije v zvezi z novačenjem v talibanske vrste, ki jih v nadaljevanju odločbe podrobno povzema. Iz zbranih informacij izhaja, da večinoma in vsaj v zadnjem času prisilno novačenje v talibanske vrste ocenjujejo za redek oziroma izjemen pojav. Kar se tiče Kandaharja je navedenih nekaj primerov, navedeno pa je tudi, da iz raziskave, kjer so intervjuvali talibanske bojevnike v Kandaharju, nobeden o njih ni navedel, da bi ga silili ali uporabili silo, da se jim pridruži. Talibani niso več sposobni izvajati dejanskega nadzora nad provinco Kandahar oziroma vsaj ne nad celotnim območjem. Glede na to, da so mesta tista, kjer nadzor vzpostavijo veliko težje kot na podeželju in ga težje tudi obdržijo, tožena stranka na podlagi zbranih informacij ocenjuje, da Talibani v mestu Kandahar niso sposobni uveljavljati dejanskega nadzora oziroma vladati v senci. Ni mogoče zaključiti, da bi zgolj vrnitev moškega primerne starosti za vojskovanje v to mesto prestavljala resno tveganje, da bo ta moški prisilno novačen v talibanske vrste in utrpel posledice, če bo pristop zavrnil. Iz informacij namreč izhaja, da je prisilno novačenje prej izjema kot pravilo, iz razpoložljivih informacij pa ne izhaja, da bi se v zadnjih dveh ali treh letih to v Kandaharju dogajalo. Glede na vse navedeno tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

Tožena stranka je nadalje ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Kar se tiče prvih dveh alinej 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), že iz dosedanje presoje v okviru statusa begunca izhaja, da tožnik v zvezi s primarnim razlogom, ki ga uveljavlja v postopku mednarodne zaščite, ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite v okviru teh dveh alinej. Glede razloga iz 3. alineje 28. člena ZMZ pa tožena stranka opozarja, da razen enega članka ni našla informacij, ki bi se izrecno nanašale na domačo provinco tožnika, zaradi česar povzema bolj splošne informacije o varnostni situaciji v državi. V nadaljevanju odločbe nato podrobno povzema te informacije. Tožena stranka na podlagi proučenih informacij sicer sprejema, da v provinci Kandahar poteka oborožen spopad, vendar pa zaradi prisotnosti upornikov in števila civilnih žrtev, ki ni veliko, ne more zaključiti, da je stopnja samovoljnega nasilja takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v tej provinci. Vendar pa tožena stranka ne more spregledati, da je tožnik mladoletnik brez živečih staršev, kar je tožena stranka v dvomu sprejela za resnično. Ob vrnitvi v Afganistan bi bil najverjetneje vrnjen v Kabul, kjer bi bil kot mladoletnik brez spremstva prepuščen samemu sebi. Iz navedenega razloga je tožena stranka preverila, kakšne so razmere v Afganistanu s poudarkom na Kabulu za otroka brez spremstva. Na podlagi zbranih informacij, ki jih tožena stranka podrobno povzema, je mogoče zaključiti, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo kot mladoletnik brez podpore staršev v Kabulu ali v kakšnem drugem kraju poleg težav pri zagotovitvi najosnovnejših življenjskih potreb lahka tarča spolnih zlorab, trgovine z ljudmi, fizičnega nasilja, dela v nehumanih in nevarnih razmerah in podobno. Iz informacij tudi očitno izhaja, da ga država v tem trenutku pred takšnimi ravnanji ne bi bila sposobna zaščititi. Glede na navedeno mu je tožena stranka priznala status subsidiarne oblike zaščite.

Tožnik v tožbi ne nasprotuje odločitvi, da se mu prizna subsidiarna oblika zaščite, vendar pa je prepričan, da bi mu moral biti priznan status begunca, zato odločbo izpodbija le v delu, v katerem je odločeno, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Tožnik meni, da se je potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Ni mogoče spregledati dejstva, da je bil ob odhodu iz izvorne države star zgolj 13 let in da je v osnovno šolo hodil samo dve leti, zaradi česar je slabo izobražen. Neutemeljen je zaključek tožene stranke, da je na vprašanja odgovarjal skopo, saj je obsežnost in natančnost odgovorov na postavljena vprašanja potrebno presojati v luči tožnikove starosti in izobraženosti, treba pa je tudi upoštevati, da je odgovornost uradne osebe, da s pravilnimi vprašanji spodbudi čimbolj natančen opis pravno relevantnih dejstev. Tega pa tožena stranka ni storila. V kolikor bi tožena stranka smatrala, da so izjave tožnika pomanjkljive, bi ga morala z dodatnimi vprašanji pozvati k natančnejšim navedbam. Pristojni organ mora po uradni dolžnosti paziti, da nevednost in neukost prosilca ne bi vplivali na zagotovitev pravic, ki mu gredo po zakonu. Tožena stranka ni navedla nobenih konkretnih primerov, na podlagi katerih je sklepala, da bi moral biti odgovor glede na naravo vprašanja obširnejši ali natančnejši. Tožnika tudi ni opozorila, naj odgovarja čim bolj natančno, niti ga ni opozorila, da bi na konkretno vprašanje pričakovala natančen odgovor. Tožnik kakšnih dokazov za svoje izjave ni mogel predložiti, ker sploh ne obstajajo. Glede obeh kontradiktornosti navaja, da je bil ob dogodkih še zelo mlad, da so oddaljeni že vsaj štiri leta, poleg tega pa je tudi stresnost dogodkov pripomogla k temu, da se jih tožnik natančno ne spomni. Dolžnost tožene stranke je, da na neskladja opozori oziroma jih razjasni. Tožena stranka bi morala opraviti dodaten razgovor s tožnikom, če je mnenja, da je podal premalo podrobne odgovore oziroma mu sploh postaviti vprašanja na tako temo. Tudi po standardu Visokega komisariata ZN begunce je potrebno razčistiti katerokoli nekonsistentnost in rešiti kakršnokoli nasprotje v intervjuju in iskati pojasnila za kakršnokoli nepravilno predstavitev ali prikrivanje materialnih dejstev. Tožniku je nejasno, na podlagi česa tožnik ni naredil vtisa, da se v primeru vrnitve resnično in iskreno boji zase zaradi varnostne situacije. Dokazna ocena je pomanjkljiva in nepravilna. Kar pa se tiče časa, v katerem je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, opozarja na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi I. M. proti Franciji, iz katere izhaja, da za oceno verodostojnosti ni bistveno, da prosilec namere za podajo prošnje ni izrazil v prvi državi Evropske unije ter da tudi ni bistveno, da je namero izrazil šele, ko so ga želeli odstraniti iz države. Informacije o izvorni državi v večji meri potrjujejo pojavnost novačenja s strani Talibanov. Ocena neverodostojnosti prosilca za mednarodno zaščito je po mednarodni praksi in pravni doktrini največkrat sestavljena iz treh temeljnih strukturnih elementov. V nadaljevanju tožeča stranka podrobno opisuje te elemente. Meni, da je nepravilen zaključek, da tožnik ob izhodu iz izvorne države ni imel utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripisanega političnega prepričanja. V nadaljevanju podaja tožeča stranka primerjavo dokaznih standardov po ZMZ in ko gre za odločanje o priporu v kazenskem postopku. Navaja, da v azilnem postopku velja načelo, da je potrebno v dvomu vedno odločiti v korist prosilca. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči, da se tožniku prizna status begunca.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru upoštevala starost in izobrazbo tožnika. Postavljala mu je preprosta vprašanja, pogosto tudi s pojasnili, kaj želi uradna oseba s tem vprašanjem izvedeti oziroma katere podatke naj vsebuje odgovor. Hkrati tožena stranka še dodaja, da 13 let starosti in neizobraženost ne moreta biti razlog za skope odgovore, saj se od prosilca ne zahteva, da govori o kakšnih zahtevnih rečeh, ampak da čim bolj natančno pojasni, kar se mu je zgodilo. Tožena stranka je tožnika z dodatnimi vprašanji vzpodbudila k natančnejšim odgovorom, pri čemer navaja tudi konkreten primer iz zapisnika o osebnem razgovoru. Ne drži, da tožena stranka ni navedla nobenih konkretnih primerov, na podlagi katerih je sklepala, da bi odgovor moral biti obširnejši. Prav tako ne drži trditev, da tožnik ni bil nikoli opozorjen, naj odgovarja čim bolj natančno. Ob podaji prošnje je bil dvakrat opozorjen, da odgovarja čim bolj natančno, na osebnem razgovoru pa je bil opozorjen trikrat. Glede tega, da tožnik ni predložil nobenih dokazov, pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi sama navedla, da od tožnika ni bilo pričakovati, da bi predložil kakšne dokaze, torej mu ni očitala, zakaj dokazov ni predložil. Tožniku je bila ena od kontradiktornosti tudi predočena in je bil pozvan k pojasnilu. Druga kontradiktornost mu res ni bila predočena, vendar to niti ni bilo potrebno, saj je tožena stranka v izpodbijani odločbi sama pojasnila, da ti dve kontradiktornosti nista bili odločilni za oceno, da so izjave tožnika v zvezi z novačenjem Talibanov ocenjene kot neverodostojne. Tožeča stranka tudi navaja, da ji ni jasno, na podlagi katerih dejstev je tožena stranka prišla do zaključka, da tožnik ni naredil vtisa, da se v primeru vrnitve resnično in iskreno boji zase zaradi varnostne situacije. Tožena stranka je v drugem odstavku na 7. strani odločbe natančno pojasnila svoje razloge za takšno oceno. Iz odločbe je jasno razvidno, da je tožena stranka ugotavljala, ali obstajajo utemeljeni razlogi, da bo tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen preganjanju. Čeprav je tožena stranka izjave tožnika v zvezi z novačenjem Talibanov ocenila za neverodostojne, je vseeno na podlagi aktualnih informacij presojala, ali bi bil tožnik v primeru vrnitve v Afganistan novačen v talibanske vrste ter tako na podlagi aktualnih informacij presojala resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pač pa izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite iz razlogov, kot so navedeni v odločbi. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS1-) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so bile tožnikove izjave premalo natančne, v njegovih izjavah je mogoče zaslediti dve kontradiktornosti, ob podaji prve prošnje je navedel popolnoma drugačne razloge za zapustitev izvorne države, tožnik se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v več državah, vendar v le-teh ni iskal zaščite. Razen tega pa je tožnik kljub temu, da je bil ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito izrecno seznanjen s tako imenovanim dublinskim postopkom, Republiko Slovenijo zapustil, ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito pa se je predstavil z drugačnimi osebnimi podatki kot ob podaji druge prošnje. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ni imel utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripisanega političnega prepričanja, saj iz zbranih informacij izhaja, da je prisilno novačenje prej izjema kot pravilo. Tožena stranka pa je tudi pravilno ugotovila, da je tožnik mladoletnik brez živečih staršev in bi bil ob vrnitvi v izvorno državo kot mladoletnik brez podpore staršev v Kabulu ali v kakšnem drugem kraju poleg težav pri zagotovitvi najosnovnejših življenjskih potreb lahka tarča spolnih zlorab, trgovine z ljudmi, fizičnega nasilja, dela v nehumanih in nevarnih razmerah in podobno in glede na navedeno se je tožena stranka pravilno odločila, da mu je priznala status subsidiarne oblike zaščite Sodišče se ne more strinjati s tožbeno navedbo, da tožena stranka obsežnosti in natančnosti tožnikovih odgovorov ni presojala v luči tožnikove starosti in izobraženosti, prav tako se tudi ne more strinjati, da uradna oseba ne bi s pravilnimi vprašanji vzpodbujala k natančnemu odgovarjanju na vprašanja. Tako je bil tožnik ob osebnem sprejemu prošnje za mednarodno zaščito na zapisnik (na strani 5) izrecno opozorjen, naj odgovarja čim bolj natančno in po resnici, sicer se vloga zavrne kot očitno neutemeljena. Iz navedene prošnje na strani 6 izhaja, da je bil tožnik tudi soočen z tem, da sedaj o razlogih za zapustitev matične države govori drugače, kot pa je govoril pri prvi prošnji. Na prvi strani zapisnika o osebnem razgovoru je bil tožnik opozorjen, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Nadalje je bil na drugi strani opozorjen, da mora na vsa vprašanja odgovarjati čim bolj natančno in po resnici. Na isti strani je bil opozorjen tudi na to, da če kakšnega vprašanja ne bo razumel, da to takoj pove in ponovno je bil opozorjen na to, naj odgovarja čim bolj natančno. Nadalje je bil na osebnem razgovoru (stran 4 zapisnika) tudi soočen s tem, da je ob podaji prošnje navedel drugačno časovno obdobje, ko naj bi ga prvič obiskali Talibani po očetovi smrti. Na isti strani je bil tudi opozorjen na to, naj čim bolj natančno navede, kako je izgledalo, ko so k njemu prišli Talibani. Na strani 5 pa je bil še enkrat opozorjen, naj odgovarja čim bolj natančno in opiše, kako je izgledala pot iz Afganistana v Iran. Iz vsega navedenega torej izhaja, da je bil tožnik večkrat opozorjen na to, da mora odgovarjati na vprašanja natančno in ni mogoče očitati toženi stranki, da tožnika na to ni opozorila.

Nadalje sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni očitala tožniku, češ da ni predložil nobenih dokazov v podporo svoji prošnji, saj je na 6. strani odločbe navedla, da ugotavlja, da glede na njegove navedbe ni bilo možno pričakovati, da bi lahko predložil kakšne konkretne dokaze, zaradi česar je v konkretnem primeru to precej nebistveno.

Nadalje se v tožbi očita, da tožnik ni bil soočen z neskladji v svojih izpovedih. Kot navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, z eno od kontradiktornosti res ni bil soočen oziroma mu ni bila predočena, vendar pa se sodišče strinja z njenim stališčem, da ti dve kontradiktornosti, ki se nanašata na način novačenja s strani Talibanov, nista bili odločilni za oceno verodostojnosti, saj je iz obrazložitve odločbe kot celote razvidno, da je do take ocene tožena stranka prišla na podlagi številnih okoliščin, ki jih je v odločbi tudi podrobno pojasnila.

Nadalje tožnik v tožbi navaja, da mu ni jasno, kako je tožena stranka prišla do zaključka, da tožnik ni naredil vtisa, da se v primeru vrnitve resnično boji zase zaradi varnostne situacije. Sodišče meni, da je tožena stranka to pojasnila, saj v drugem odstavku na strani 7 odločbe piše, da tožnik ob podaji prošnje ni niti posredno omenil, da se v izvorno državo ne želi vrniti zaradi varnostne situacije in da tudi iz njegovih izjav na osebnem razgovoru ne izhaja, da bi bil v preteklosti ogrožen zaradi varnostne situacije. Na vprašanje, kakšna je bila varnostna situacija v Kandaharju v zadnjem letu, ko je tam živel, je odgovoril, da takrat o tem ni vedel nič.

Nadalje tožnik v tožbi navaja, da za oceno verodostojnosti prosilca ni bistveno, da prosilec namere za podajo prošnje ni izrazil v prvi državi Evropske unije ter da tudi ni bistveno, da je namero izrazil šele, ko so ga želeli odstraniti iz države in se pri tem sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi I. M. proti Franciji. S tem v zvezi sodišče meni, da v tej zadevi za oceno verodostojnosti ni bilo odločilno oziroma bistvenega pomena zgolj to, da ni podal prošnje takoj, ko je bilo to mogoče, vendar pa je v vsoti vseh ostalih okoliščin (kontradiktornost pri opisovanju novačenja, majhna verjetnost, da bi se Talibani direktno obračali nanj in ne na strica, dejstvo, da je pri prvi prošnji navajal druge razloge itd.) tudi čas, ko je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, (lahko) eden od dejavnikov, ki vpliva na njegovo verodostojnost, čeprav ne bistveni dejavnik. Tožnik v tožbi tudi navaja, da postopek mednarodne zaščite temelji na ugotavljanju verjetnosti, da bi bil nekdo podvržen preganjanju ali da bi utrpel resno škodo ter da ta nevarnost ne predstavlja dejanskega preteklega historičnega dogodka. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dovolj utemeljila, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi bil podvržen preganjanju ali resni škodi, saj je ocenila, da ni mogoče slediti tožnikovim izjavam, da bi bil prisilno novačen s strani Talibanov. Kljub temu je še dodatno na podlagi aktualnih informacij presojala, ali bi bil tožnik v primeru vrnitve v Afganistan lahko novačen v talibanske vrste in ugotovila, da je ta verjetnost minimalna.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je s predlogom za svoje zaslišanje smiselno predlagal tožnik, saj ni razvidno, zakaj bi bila izpoved tožnika na sodišču drugačna od tiste, ki jo je navedel že pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru. Iz navedenega razloga je sodišče odločilo brez glavne obravnave na seji, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1.