Jedro

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica (zgolj občasno) delala več kot 5 dni na teden, ne dokazuje, da njen delovni čas ni bil enakomerno razporejen, ne glede na določila v Pravilniku o delovnem času. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica le v tednu od 27. 9. 2021 do 2. 10. 2021 opravila skupaj več kot 40 ur dela, sicer pa večinoma manj, ne odkazuje na neenakomerno razporeditev delovnega časa. Pri tej se namreč krajši in daljši delovni čas (od polnega) redno izmenjujeta ves čas, ne pa zgolj izjemoma.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da neenakomerno razporejanje delovnega časa za starejše delavce ni prepovedano, v kolikor znotraj tega ne pride do kršitev prepovedi nadurnega dela brez pisnega soglasja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep v povezavi s sklepom z dne 17. 6. 2022 sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo zahtevek tožnice, s katerim je ta zahtevala ugotovitev, da ji je toženka kršila pogodbene in druge pravice iz delovnega razmerja s tem, ko ji je kot starejši delavki od 10. 5. 2017 dalje odrejala delo v neenakomernem delovnem času (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da ji je toženka od izdaje sodbe dalje dolžna zagotavljati delo v enakomerno razporejenem delovnem času, to je od ponedeljka do petka po 8 ur dnevno v gibljivem delovnem času, ki je določen z začetkom delovnega časa med 7.00 uro in 9.00 uro in koncem delovnega časa med 15.00 uro in 17.00 uro (točka II izreka). Odločilo je še, da mora tožnica toženki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica. Navaja, da je dne 10. 5. 2017 pridobila status starejše delavke, in ji je zato nadurno delo dopustno odrediti le ob podaji njenega pisnega soglasja. Prepoved dela preko polnega delovnega časa glede na osmi odstavek 148. člena ZDR-1 velja tudi v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa. Tega je (glede na komentar ZDR-1) potrebno razumeti tako, da starejšim delavcem delovnega časa ni dopustno neenakomerno razporediti. Drugačna interpretacija te določbe sodišča prve stopnje ni pravilna, niti skladna z namenom zakonodajalca. Ta je v tem, da se določenim kategorijam delavcev zagotovi varstvo pred razporejanjem delovnega časa, ki je zanje manj ugoden. Toženka pa je tožnici kljub temu delovni čas razporejala nepravočasno (spreminjajoči se tedenski urniki) in neenakomerno (med ponedeljkom in soboto, brez ustaljenega urnika, za nadomeščanje sodelavk, ki imajo neenakomerno razporejen delovni čas, pogosteje kot vsako peto soboto, z različnimi obsegi dnevne delovne obveznosti, razporedom dnevnega delovnega časa, uro pričetka in konca dela, itd.), čeprav se sama s tem ni strinjala. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb, da imata delavki, ki delata v neenakomerni razporeditvi delovnega časa, ustaljen in celo leto vnaprej znan urnik, sama pa ne, čeprav naj bi bil njen delovni čas razporejen enakomerno. Po sodni praksi (Pdp 784/2019) se za enakomeren delovni čas šteje le razporeditev med ponedeljkom in petkom, 8 ur dnevno. Njen delavnik od tega precej odstopa. Ker pa je bilo med strankama dogovorjeno, da delo opravlja v enakomerno razporejenem delovnem času, je ravnanje toženke v nasprotju z določbami ZDR-1 in dogovorjenimi pravicami ter obveznostmi iz delovnega razmerja in je tožbeni zahtevek utemeljen. Zaradi ustreznosti pravnega varstva mora biti ta konkretiziran, saj bi sicer toženka svojo dolžnost enakomernega razporejanja delovnega časa lahko razumela drugače. Njegovo bistvo je v zahtevi, da ji je toženka delovni čas dolžna razporejati enakomerno, to je pet dni na teden, med ponedeljkom in petkom, po osem ur dnevno, v okvirih, ki izhajajo iz 1. alineje drugega odstavka Pravilnika o delovnem času. V zahtevku zapisan razpored delovnega časa je izrecno določen kot enakomerno razporejen delovni čas. Bistvo enakomerne razporeditve delovnega časa je v tem, da delavec točno ve, kdaj bo na delo razporejen in za koliko časa, njegovo drugačno razporejanje zato pomeni neenakomerno razporeditev. Toženka bi morala glede na Pravilnik o delovnem času toženke, pripraviti letne razporede delovnega časa za posamezne delavce, vendar tega ni storila. Tožnica predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep ter popravni sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa v plačilo naloži vse stroške postopka, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo in sklep ter popravni sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da neenakomerna razporeditev delovnega časa ne predstavlja kršitve 148. in 149. člena ZDR-1. Tožnico dejansko moti, da ne dela ves čas 5 dni na teden, ob istih urah. To ni kršitev pravic iz delovnega razmerja. Razpored za lektorje je narejen glede na potrebe delovnega procesa nastajanja oddaj. Tožnica ne dela preko polnega delovnega časa, niti ponoči. Razporeditev delovnega časa na 6 dni na teden je skladna z ZDR-1. Polni delovni čas 40 ur na teden je dopustno razporejati glede na potrebe delovnega procesa. Toženka predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep, popravljena s sklepom z dne 17. 6. 2022, v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, kljub temu pa odločilo pravilno.

6. Sodišče prve stopnje je tožbo tožnice v delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek, da ji je toženka kršila pogodbene in druge pravice iz delovnega razmerja s tem, ko ji je kot starejši delavki od 10. 5. 2017 dalje odrejala delo v neenakomernem delovnem času, ob upoštevanju določbe 181. člena ZPP pravilno zavrglo, in je pritožba zoper sklep neutemeljena (365. člen ZPP).

7. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče nato presojalo še utemeljenost zahtevka tožnice, da ji je toženka dolžna zagotavljati delo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka, po 8 ur dnevno, v gibljivem delovnem času (začetek med 7.00 uro in 9.00 uro in konec med 15.00 uro in 17.00 uro). Razporejanje delovnega časa je urejeno v 148. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). Po določbi njegovega prvega odstavka, se razporeditev delovnega časa določi s pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. Delodajalec pred začetkom koledarskega oziroma poslovnega leta določi letni razpored delovnega časa in o tem pisno obvesti delavce na pri delodajalcu običajen način in sindikate pri delodajalcu (drugi odstavek). Pri enakomerni razporeditvi polni delovni čas (največ 40 ur na teden) ne sme biti razporejen na manj kot štiri dni v tednu (peti odstavek in prvi odstavek 143. člena ZDR-1). Delovni čas je zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov lahko neenakomerno razporejen, pri taki razporeditvi polnega delovnega časa, ta ne sme trajati več kot 56 ur na teden (šesti odstavek). Pri njem se upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šest mesecev (sedmi odstavek). Določbe 146. člena tega zakona o prepovedi dela preko polnega delovnega časa veljajo tudi v primeru neenakomerne razporeditve ali prerazporeditve delovnega časa (osmi odstavek). Skladno z drugo alinejo drugega odstavka 146. člena ZDR-1 v zvezi s 199. členom ZDR-1 delodajalec starejšemu delavcu brez njegovega soglasja ne sme naložiti dela preko polnega delovnega časa.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, izhaja, da je bila tožnica v tednu od 27. 9. 2021 do 2. 10. 2021 na delo razporejena vsak dan od ponedeljka do sobote in je skupaj opravila več kot 40 ur, da je tožnica na delo intervalno razporejena ob sobotah, da je nekatere tedne opravila manj kot 40 ur, da ni delala vsak dan enakega števila ur ali enako dni v tednu, da je imela različen pričetek ali zaključek dela.

9. Stališče sodišča prve stopnje, da to, ob upoštevanju določb Pravilnika o delovnem času toženke, predstavlja neenakomerno razporeditev delovnega časa, materialno pravno ni pravilno, nasprotne pritožbene navedbe tožnice so neutemeljene. Glede na v sodbi zapisane razporeditve tožnice na delo, ni dvoma, da je tožničin delovni čas zelo fleksibilen, zgolj to pa ne pomeni ali dokazuje, da je bil tudi neenakomerno razporejen. Bistvo oziroma smisel neenakomerne razporeditve delovnega časa je namreč v tem, da je ta znotraj referenčnega obdobja enkrat krajši, drugič pa daljši kot znaša redna (tedenska) delovna obveznost (največ 40 ur), in da se mora nato ob koncu referenčnega obdobja izravnati tako, da se doseže ustrezno tedensko povprečje 40 ur, tedenski delovni čas pa je omejen na največ 56 ur (in ne 40). Nadure tako nastanejo šele ob koncu referenčnega obdobja, če se izkaže, da povprečna tedenska obveznost v obdobju šest mesecev presega 40 ur. Pri enakomerni razporeditvi delovnega časa pa je bistveno, da je obseg redne (tedenske) obveznosti stalen in ne sme presegati 40 ur, da nadure nastanejo ob koncu meseca, in da, po izrecni določbi ZDR-1, polni delovni čas ne sme biti razporejen na manj kot štiri dni v tednu. To pa ne pomeni, da bi ta moral biti razporejen na točno 5 dni, oziroma da ta ne bi smel biti razporejen na več kot 5 dni. Zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica (zgolj občasno) delala več kot 5 dni na teden, ne dokazuje, da njen delovni čas ni bil enakomerno razporejen, ne glede na določila v Pravilniku o delovnem času1. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica le v tednu od 27. 9. 2021 do 2. 10. 2021 opravila skupaj več kot 40 ur dela, sicer pa večinoma manj, ne odkazuje na neenakomerno razporeditev delovnega časa. Pri tej se namreč krajši in daljši delovni čas (od polnega) redno izmenjujeta ves čas, ne pa zgolj izjemoma. Zato je ugotovljeni presežek ur v okoliščinah obravnavanega primera mogoče razumeti kvečjemu kot delo preko polnega delovnega časa v tistem tednu. Tudi dejstvo, da je tožnica nadomeščala delavki, ki sta sicer delali v neenakomerno razporejenem delovnem času, ne pomeni, da je tudi sama delala v taki razporeditvi delovnega časa, v kolikor zgolj zaradi tega tudi sama ni delala več kot 40 ur na teden, česar pa (razen za enkrat) ni dokazala. Glede na opisano bistvo enakomerne razporeditve delovnega časa, pa tudi predvidljivost in ustaljenost dnevnega obsega delovnega časa (8 ur), njegovega pričetka ter konca, njegove razporeditve na točno določene dneve v tednu (od ponedeljka od petka) in njegovo pravočasno razporejanje, ki jih kot odločilne izpostavlja tožnica v pritožbi, niso lastnosti oziroma pogoji, zaradi katerih bi bilo posamezni delovni čas potrebno opredeliti kot enakomerno razporejen2, zato so njene tozadevne pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Enako pa velja tudi za pritožbene navedbe, da toženka ni pripravljala letnih urnikov, oziroma da so se tedenski razporedi ves čas spreminjali.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se (po stališču sodne prakse) za delo v enakomerni razporeditvi delovnega časa lahko šteje le razpored med ponedeljkom in petkom, 8 ur dnevno, in da bi toženka tožnici delo morala tako tudi razporediti. Z zapisom v sodbi in sklepu Pdp 784/20193, da je bistvena lastnost neenakomernega delovnega časa v odstopanju od npr. klasične razporeditve delovnega časa 40 ur na teden, 8 ur na dan, od ponedeljka do petka, saj delavec v režimu neenakomerne razporeditve lahko dela tudi po več kot 8 ur na dan, več ali manj kot 5 dni v tednu, itd., sodišče namreč ni definiralo enakomerne razporeditve delovnega časa, temveč je za potrebe bolj jasne razlage bistva njegove neenakomerne razporeditve, zgolj napravilo njegovo primerjavo z najpogostejšo oziroma najbolj klasično ureditvijo delovnega časa, in jo kot tako navedlo le primeroma. Drugačna razlaga odločbe sodišča tudi ne bi bila skladna z določbo petega odstavka 148. člena ZDR-1. 11. Ker torej toženka tožnice na delo ni razporejala v neenakomernem delovnem času, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je s tem kršila pogodbo o zaposlitvi4 in ZDR-1. 12. V zvezi s slednjim pritožbeno sodišče še dodaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da neenakomerno razporejanje delovnega časa za starejše delavce ni prepovedano, v kolikor znotraj tega ne pride do kršitev prepovedi nadurnega dela brez pisnega soglasja, pravilno. Tožnica, ne glede na komentar ZDR-15, določbo osmega odstavka 148. člena ZDR-1 interpretira napačno. Iz te namreč ne izhaja, da starejši delavci na delo ne smejo biti neenakomerno razporejeni, temveč da mora delodajalec poskrbeti, da jim brez njihovega soglasja ni odrejeno nadurno delo, oziroma da to (brez soglasja) ni dejansko opravljeno po opravljeni izravnavi ur ob koncu referenčnega obdobja. Tudi pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa namreč lahko delodajalec delavcem odredi nadurno delo, oziroma delavec tega dejansko opravi, če njegov povprečni delovni čas ob koncu izravnalnega obdobja presega povprečni delovni čas 40 ur na teden. Pritožbena navedba, da v takem primeru posebna določba zaradi drugega odstavka 146. člena ZDR-1 sploh ne bi bila potrebna, ne drži, saj je zakonodajalec z njo očitno želel starejše delavce izrecno zaščititi pred nadurnim delom tudi v primerih, ko delovni čas ves čas niha.

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da zahtevku tožnice ni mogoče ugoditi. Njen delovni čas toženka že razporeja enakomerno, za njegovo fiksno določitev, kakršno v zahtevku konkretizirano zahteva tožnica, pa ta, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, nima podlage v določbah ZDR-1, pogodbe o zaposlitvi ali Pravilnika o delovnem času. Drži, kar navaja tožnica v pritožbi, da je predlagani razpored v slednjem naveden kot enakomerno razporejen delovni čas, vendar pa je ta po Pravilniku o delovnem času mogoč samo, če delavec opravlja delo, katerega narava omogoča izbiro časa prihoda in odhoda, česar pa tožnica niti ni navajala. Poleg tega glede na Pravilnik o delovnem času gibljiv delovni čas ni edina možnost za enakomerno razporeditev delovnega časa pri toženki, temveč sta tudi fiksni in deljen delovni čas, izbira zgolj ene možnosti pa, tudi ob upoštevanju določb pogodbe o zaposlitvi, ni v sferi tožnice, temveč toženke, ki organizira delovni proces in tudi pozna njegove potrebe.

14. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zoper sodbo in sklep v zvezi s sklepom z dne 17. 6. 2022 zavrnilo kot neutemeljeno in ju potrdilo (353. in 365. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

1 Ta po ugotovitvah sodišča prve stopnje pri enakomerni razporeditvi delovnega časa tudi sicer 5 dnevi delovnik, oziroma pričetek delovnega tedna na ponedeljek, določa zgolj praviloma. 2 Takšna je lahko tudi neenakomerna razporeditev delovnega časa, npr. ruski turnus. 3 Enako tudi VSRS Sodba VIII Ips 261/2016. 4 Med strankama ni sporno, da sta se dogovorili, da tožnica delo opravlja v enakomerno razporejenem delovnem času. 5 Senčur Peček, D., Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem, Ljubljana, GV Založba, str. 878 in 888.