Jedro

S spornim dnem so vsi delavci družbe A. d.n.o. prešli na toženo stranko. Formalno so prejeli nove pogodbe o zaposlitvi, bilo pa jim je povedano, da gre samo za formalnost zaradi prijave v obvezna zavarovanja in da se za delavce nič ne spremeni. Pri toženi stranki se je delo nadaljevalo v istih poslovnih prostorih z istimi stroji in istimi delavci, kot prej pri družbi A. d.n.o.. Te okoliščine kažejo na to, da je šlo v primeru prehoda delavcev od družbe A. d.n.o. k toženi stranki za spremembo delodajalca v smislu določbe 73. člena ZDR. Zato je kot zaposlitev pri toženi stranki, ki se upošteva pri odmeri odpravnine, potrebno upoštevati skupno delovno dobo pri obeh delodajalcih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje dovolilo spremembi tožbe z dne 26. 8. 2014 in 4. 9. 2014 (točka I izreka).

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova odpravnine plača znesek 3.648,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2014 dalje do plačila (točka II izreka) in mu povrne stroške postopka v znesku 627,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega paricijskega roka (točka III izreka).

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh potrebnih parametrov oziroma subjektivnih in objektivnih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko sklepalo, da sta družbi A. d.n.o. in tožena stranka v odnosu prenosne in prevzemne družbe. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da sta obe družbi obstajali istočasno, da je vsaka opravljala svojo gospodarsko dejavnost. Po likvidaciji družbe A. d.n.o. je tožena stranka sicer res zaposlila delavce, med njimi tudi tožnika, vendar pa je tožena stranka v prostorih, kjer je delal tožnik že prej, opravljala svojo dejavnost. Sodišče prve stopnje je v tem, da je šlo za prenos na prevzemno družbo sklepalo zgolj na podlagi zaslišanja tožnika. Vendar pa je sodišče ob upoštevanju določb 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) ni moglo priti do takšnega zaključka zgolj na podlagi zaslišanja tožnika. V tej zadevi je nesporno zgolj to, da je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri družbi A. d.n.o., kasneje pa je sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Vsi ostali parametri, ki so določeni v materialnopravni podlagi pa v tej zadevi niso bili ugotavljani. Tožnik ni predlagal nobenih dokazov, s katerimi bi dokazoval svoje zatrjevanje glede prenosne in prevzemne družbe. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o tem, da je prišlo do spremembe delodajalca v smislu določb 73. člena ZDR, sklepalo zgolj na podlagi navedb tožnika. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo tudi na trditve tožene stranke o tem, da je osnovna sredstva, ki so potrebna za njeno poslovanje kupila, enako tudi prostor, kar naj bi lahko dokazala z listinami (ki jih sicer ni predložila). Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem tožnika in na podlagi celotnega postopka utemeljeno prišlo do ugotovitve, da je prišlo do prenosa podjetja (pravilno dela podjetja) od družbe A. d.n.o. na družbo B. d.o.o. v smislu zakonskih določb o spremembi delodajalca. Sodišče prve stopnje se pri tem sicer nepravilno sklicuje na določbe 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), čeprav bi bilo v resnici potrebno uporabiti določbo 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), saj je do spremembe delodajalca prišlo 1. 9. 2008, ko je veljal še ZDR, vendar pa navedeno ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Tožnik je že v tožbi trdil (tožena stranka pa tega ni izrecno prerekala), da so s 1. 9. 2008 vsi delavci družbe A. d.n.o. prešli na toženo stranko, da so formalno prejeli nove pogodbe o zaposlitvi, da pa jim je bilo povedano, da gre samo za formalnost zaradi prijave v obvezna zavarovanja in da se za delavce nič ne spremeni. Prav tako tožena stranka ni prerekala navedb, da se je pri toženi stranki delo nadaljevalo v istih poslovnih prostorih z istimi stroji in istimi delavci, kot prej pri družbi A. d.n.o.. Te navedbe je tožnik potrdil tudi, ko je bil zaslišan kot stranka ter še dodatno pojasnil, da je tudi v novi družbi delo vodil oče direktorja tožene stranke C.C., ki je bil sicer direktor družbe A. d.n.o..

Vse navedene okoliščine kažejo na to, da je šlo v primeru prehoda delavcev od družbe A. d.n.o. k toženi stranki v resnici za spremembo delodajalca v smislu določbe 73. člena ZDR. Sodišče prve stopnje se pri tem utemeljeno sklicuje na prakso sodišča Evropske Unije, ki temelji na Direktivi 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetja ali obratov. V skladu s to Direktivo pa je urejen tudi institut spremembe delodajalca v 73. členu ZDR. V skladu z navedeno Direktivo je pogoj za spremembo delodajalca, da se prenese ekonomska enota, ta ekonomska enota pa pomeni organizirani skupek oseb in sredstev, ki omogočajo izvedbo ekonomske aktivnosti, ki zasledujejo nek namen oziroma cilj. V konkretnem primeru so bili preneseni tako delavci, kot tudi sredstva ter sam način organiziranja delovnega procesa, saj ga je v obeh družbah dejansko vodil oče sedanjega direktorja tožene stranke. Pri tem ni bistveno, da sta obe družbi obstajali še preden je prišlo do spremembe delodajalca in tudi ne, da sta obe družbi obstajali tudi po tej spremembi. Bistveno je, da je prišlo do prenosa ekonomskega substrata, zaradi katerega je potrebno šteti, da so pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij prešle od družbe prenosnika (to je družbe A. d.n.o.) na družbo prevzemnika (to je toženo stranko). Pri tem tudi ni bistveno, da so delavci ob tem sklepali nove pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko. Bistveno je, da je bila delovna enota, ki so jo predstavljali zaposleni pri družbi A. d.n.o. kot celota, prenesena na toženo stranko. Preneseni so bili tako zaposleni kot stroji in dejavnost. Prav tako na vprašanje, ali je šlo za spremembo delodajalca ne vpliva, če je tožena stranka kupila osnovna sredstva in poslovne prostore. Nasprotno, navedeno le še bolj potrjuje, da je šlo za spremembo delodajalca zaradi prenosa podjetja oziroma dela podjetja.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 73. člena ZDR o tem, da preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Zgoraj je že razloženo, da je v konkretnem primeru prišlo do takšne spremembe delodajalca, zato je kot zaposlitev pri toženi stranki, ki se upošteva pri odmeri odpravnine, potrebno upoštevati skupno delovno dobo pri obeh delodajalcih, to je pri družbah A. d.n.o. in B. d.o.o..

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku odpravnino, do katere je upravičen delavec, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnih razlogov, dosodilo ob upoštevanju zaposlitve pri toženi stranki in družbi A. d.n.o.. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik pri obeh družbah brez prekinitve zaposlen 13 let, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo odpravnino v višini ene četrtine osnove, ki jo predstavlja povprečna mesečna plača, ki jo je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za vsako leto zaposlitve pri toženi stranki in pri družbi A. d.n.o.. Drugi odstavek 108. člena ZDR-1 (glede odmere odpravnine je potrebno upoštevati določbe ZDR-1, ki je veljal v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi) namreč določa, da delavcu, ki mu je delodajalec pogodbo o zaposlitvi odpovedal iz poslovnih razlogov, pripada odpravnina v višini ene četrtine osnove iz prvega odstavka 108. člena ZDR-1 za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot 10 let do 20 let. Ob ugotovitvi, da je povprečje zadnjih treh plač tožnika znašalo 1.122,61 EUR, da ena četrtina tega zneska znaša 280,65 EUR, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo odpravnino v skupnem znesku 3.648,49 EUR.

Sodišče prve stopnje je tožniku stroške postopka priznalo v skladu z veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) in pri tem pravilno uporabilo tarifo, ki je sestavni del tega zakona.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.