Jedro

Odmera denarne odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v obdobju 8 let zaradi posledic posttraumatskega sindroma (6 mesecev) in posttraumatske stresne motnje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah 1 in 2 izreka, spremeni tako, da v teh delih poslej glasi: Ugotovi se, da ima tožeča stranka do tožene stranke terjatev iz naslova nesreče pri delu, ki jo je utrpela kot delavec tožene stranke dne 29. 8. 1997, in sicer iz naslova nepremoženjske škode v višini 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do 27. 6. 2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti zmanjšanih za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje do prenehanja obveznosti pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Ugotovi se, da ima tožeča stranka do tožene stranke terjatev iz naslova pravdnih stroškov, nastalih v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Celju P 1040/1998 v znesku 1.145,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka roka za prostovoljno izpolnitev 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje.

V presežku za ugotovitev, da ima tožeča stranka do tožene stranke terjatev v višini za še nadaljnjih 2.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 17. 3. 1999 dalje, se tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka 183,00 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku navedenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo razsodilo: da se ugotovi, da ima tožnik do toženke terjatev iz naslova nesreče pri delu, ki jo je utrpel kot delavec toženke dne 29. 8. 1997, in sicer iz naslova nepremoženjske škode v višini 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do 27. 6. 2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti zmanjšanih za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje do prenehanja obveznosti pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (1. točka izreka), da se ugotovi, da ima tožnik zoper toženko terjatev iz naslova pravdnih stroškov, nastalih v tej pravdni zadevi, v znesku 6.082,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15 dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov (2. točka izreka), da se v presežku za še zahtevanih 1.349,61 EUR s pripadki zahtevek zavrne (3. točka izreka).

Toženec je s pritožbo delno izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu, in sicer glede v 1. točki izreka ugotovljene terjatve, ki presega 3.500,00 EUR in glede odločitve o stroških postopka. Pri tem je uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podredno pa je predlagal spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče zavrne odškodninski zahtevek za še nadaljnjih 6.000,00 EUR s pripadki ter spremeni odločitev o stroških in tožniku naloži v plačilo sorazmerno višji del toženčevih stroškov pravdnega postopka in vse stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju obrazložitve, ko bo nanje odgovorjeno.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Iz v obrazložitvi sodbe prve stopnje povzetih tožnikovih navedb (tožbenih in kasnejših pripravljalnih vlog) izhaja: da je tožnik s tožbo najprej uveljavljal odškodninski zahtevek za nepremoženjsko in premoženjsko škodo skupaj 3,111.611,00 SIT oziroma 12.984,52 EUR, in sicer za telesne bolečine in neugodnosti 6.259,39 EUR, za strah 1.669,17 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 5.007,51 EUR in za izgubo dohodka 48,45 EUR, da je s pripravljalno vlogo z dne 16. 9. 1999 zaradi uvedbe stečaja nad tožencem svoj tožbeni zahtevek spremenil v ugotovitveni zahtevek, da je s pripravljalno vlogo z dne 23. 7. 2002 svoj zahtevek razširil za znesek 9,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 1999 dalje, ta znesek pa predstavlja zapadle zamudne obresti od premoženjske škode od 15. 5. 1998 do 16. 3. 1999, da je s pripravljalnima vlogama z dne 4. 11. 2005 in 13. 5. 2005 znižal svoj tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo, s poslednjo pripravljalno vlogo tako, da je (končno) zahteval, da se ugotovi, da znaša njegova terjatev iz naslova nepremoženjske škode 2,600.000,00 SIT oziroma 10.849,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 1999 dalje do plačila (in sicer za telesne bolečine in neugodnosti 5.007,51 EUR, za strah 1.669,17 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.172,93 EUR) in iz naslova pravdnih stroškov 455,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 1999 dalje ter za nadaljnje pravdne stroške, umaknil pa je očitno tudi zahtevek v delu za zamudne obresti 9,63 EUR s pripadki.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje dalje izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost tega znižanega tožbenega zahtevka v višini 10.849,61 EUR, kolikor znaša znesek odškodninske glavnice, zahtevane stroške postopka v znesku 455,89 EUR pa je upoštevalo pri odločitvi o stroških postopka in ne kot del uveljavljane glavnične terjatve.

Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje razsoditi o tožbenem zahtevku v višini 12.984,52 EUR po vloženi tožbi, saj toženec k dvakratni skrčitvi zahtevka (oziroma delnemu umiku tožbe) ni dal soglasja, svoje nestrinjanje pa je izrazil prvič v pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2005 in še drugič v pripravljalni vlogi z dne 24. 5. 2005. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi toženec kdaj kasneje dal soglasje k delnemu umiku. Sodišče prve stopnje torej ni upoštevalo tega dejstva, da je toženec izrecno nasprotoval delnemu umiku tožbe in da je tako njegovo ravnanje dopustno (188. člen ZPP), niti ni razčistilo ali gre za delni umik tožbe ali za skrčitev oziroma zmanjšanje tožbenega zahtevka. Tožnik pa je v svoji pripravljalni vlogi z dne 13. 5. 2005 izjavil, da je svoj tožbeni zahtevek znižal, kar pomeni lahko tudi delno odpoved zahtevku. Sodišče prve stopnje bi zato moralo razčistiti, kaj pomeni znižanje (oziroma zmanjšanje) zahtevka. Če bi ugotovilo, da gre za odpoved delu zahtevka, bi moralo izdati sodbo na podlagi odpovedi (317. člen ZPP), če pa bi ugotovilo, da gre za delni umik tožbe, bi moralo o tem odločiti. Učinek sodbe na podlagi odpovedi je učinek razsojene stvari. Izjave o (delnem) umiku tožnik ne more preklicati, učinkuje takoj, sklep sodišča o umiku pa je le deklaratorne narave. Umik pa lahko prepreči toženec z izjavo, da se ne strinja in prav to je toženec v obravnavani pravdi tudi storil. V tem primeru bi sodišče prve stopnje moralo razsoditi tudi o delnem umiku, in sicer bi glede umaknjenega dela tožbe moralo izdati zavrnilno sodbo.

Pritožbeno obravnavana sodba sodišča prve stopnje torej nima celotnega zavrnilnega dela, vendar pa nobena pravdna stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe v tem delu (325. člen ZPP). Tožencu pa sicer ni priznati pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe, saj je z zavrnilnim delom odločeno v njegovo korist. Pritožbeno sodišče je tako presodilo, da je sodišče prve stopnje kršilo 2. člen ZPP s tem, ko ni odločilo o delu tožbenega zahtevka (zmanjšanega oziroma umaknjenega), tako ravnanje pa lahko pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana, saj ugotovljena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe v izpodbijanem prisodilnem delu. Vplivala pa je na sklep o stroških, vsebovan v izpodbijani 2. točki izreka sodbe prve stopnje. Pritožbeno sodišče pa je ocenilo, da lahko ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka glede na njeno naravo odpravi samo, kar je tudi storilo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju v zvezi s toženčevo pritožbo glede stroškovne odločitve (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Po presoji pritožbenega sodišča pritožba neutemeljeno zatrjuje očitno in bistveno neskladnost izvedenskih mnenj izvedenk L. T. O., dr. med., spec. nevropsihiatrije (v nadaljevanju: O.) in M. T., dr. med., spec. psihiatrije (v nadaljevanju: T.) ter izvedenca B. P., dr. med., spec. nevrokirurgije (v nadaljevanju: P.) in zato neutemeljeno na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta izvedenca O. in P. soglasna glede obsega škode in da se dejansko razlikujeta le njuni ugotovitvi bolečinskih obdobij (da je O. ugotovila, da je imel tožnik občasne lažje bolečine tudi še po petih mesecih po nezgodi in da se izvedenec P. s tem ni strinjal). Ob dejstvu, da je izvedenec P. v svojem osnovnem mnenju ugotovil, da so lahko tožnikovi glavoboli (zatrjevani v obdobju po prestanih glavobolih v trajanju dva dni hudi, en teden srednji in en mesec lažji stalni) psihogenega izvora in niso v povezavi z udarcem v glavo in pretresom možganov ter ob njegovih nadaljnjih ugotovitvah v dopolnitvi mnenja, da se v dokumentaciji ugotovljeni občasni glavoboli pri tožniku kot posledica posttraumatskega sindroma lahko pojavljajo, četudi pri tožniku ni mogoče govoriti o nadaljnjih nevroloških izpadih, o vplivanju teh glavobolov na tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa kot nevrokirurg ni pristojen odločati. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo, da gre med ugotovitvami izvedenke O. in izvedenca P. za minimalna odstopanja. Poudariti pa je potrebno še, da je O. specialist nevropsihiater, P. pa je specialist nevrokirurg, torej se njuni strokovni področji specialističnega znanja dopolnjujeta in le delno prekrivata, kar je izvedenec P. tudi sam poudaril. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je toženec nekonkretizirano zatrjeval bistveno neskladnost med mnenji O. in P., saj ni navedel, v čem je neskladnost njunih mnenj. Iz istega razloga je nekonkretizirano izrazil tudi nestrinjanje z mnenjem O. Poleg vsega pa potem, ko je sodišče prve stopnje sprejelo sklep o zavrnitvi toženčevega dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca (pri čemer naj bi le-ta po toženčevem predlogu ocenil tožnikove posledice po psihološki plati, čeprav toženec mnenja izvedenke psihologije M. S. sploh ni grajal, specialistična strokovnost O. in P. pa ni psihologija), toženec ni takoj ugovarjal storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kar bi glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP moral storiti pred koncem glavne obravnave. Glede na obrazloženo je neutemeljena pritožbeno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi zmotne uporabe 254. člena ZPP. Pritožba pa ne konkretizira, v čem je podana kršitev določb 285. in drugega odstavka 298. člena ZPP, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca P. ugotovilo tudi, da je bil pri tožniku kot posledica pretresa možganov šest mesecev po poškodbi podan postkomocijski sindrom in z njim povezani glavoboli. Prisotnost poskomocijskega sindroma je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi mnenja izvedenke T., ki je specialist psihiater. Na podlagi mnenja obeh navedenih izvedencev je ugotovilo tudi, da je pri tožniku prisotno podaljšanje trajanja težav z glavoboli kar na obdobje nekaj let zaradi primarno nevrotsko strukturirane osebnosti tožnika, kar je skladno z mnenjem izvedenke O., da so možne občasne lahke bolečine (glavoboli) še leta po poškodbi.

Po presoji pritožbenega sodišča zaključek sodišča prve stopnje temelji na izvedenih in v zadostni meri usklajenih izvedenskih mnenjih izvedencev različnih medicinskih strok, ta zaključek pa je, da je tožnik po izteku šest mesecev po poškodbi še nekaj let trpel lahke in občasne glavobole in da so ti vzročno povezani z utrpelim pretresom možganov v obravnavanem škodnem dogodku, ki se je zgodil 29. 8. 1997. Sodišče prve stopnje je s tem torej ugotovilo dejstvo, da tožniku niso ostale kot trajna posledica oziroma bodoča škoda bodoče telesne bolečine v obliki glavobolov. Ob ugotovitvah o trajanju in intenzivnosti prestanih telesnih bolečin in ob ugotovljenih neugodnosti v času zdravljenja, ki so obsegale tri dni bolnišničnega zdravljenja, rentgenska preiskava glave, krvne preiskave, injiciranje analgetika, počitek in mirovanje v trajanju tri tedne, osemtedensko delovno nezmožnost in potem še omejitve pri delu na višini v trajanju enega leta, je določen znesek denarne odškodnine 4.000,00 EUR pravična odškodnina. Sodišče prve stopnje je glede te oblike nepremoženjske škode pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo določbo člena 200 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki je bil veljaven materialnopravni predpis v času obravnavanega škodnega dogodka) in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj vseh treh že navedenih izvedencev ugotovilo trajanje in intenzivnost strahu, ki ga je prestal tožnik zaradi obravnavanega škodnega dogodka. Ugotovilo je, da tožnik primarnega strahu ni trpel, trpel pa je hud sekundarni strah v trajanju največ en dan, ta ugotovitev temelji na skladnih mnenjih izvedencev O. in P. Nadaljnja ugotovitev o nekaj tednov oziroma en mesec trajajočem zmernem do blažjem sekundarnem strahu je dokazno podprta z ugotovitvami izvedencev O. in P. Nadaljnja ugotovitev o še približno leto dni po poškodbi trajajočem sekundarnem strahu v intenzivnosti od močnega do zmernega in blažjega strahu je napačna, tako ugotovljenega dejstva o trajanju sekundarnega strahu ne potrjujejo izvedenskega mnenja, saj iz mnenja izvedenke O. izhaja ugotovitev, da se je sekundarni strah zaradi razvoja posttraumatske stresne motnje okrepil in bil moteč do konca marca 1998, torej je (še po en mesec dni trajajočem srednje hudem stalnem sekundarnem strahu) ta strah trajal še šest mesecev, izvedenec P. pa je menil, da po kontrolnem pregledu pri kirurgu (mesec dni po poškodbi) podlage za sekundarni strah ni bilo več. Iz izvedenskih mnenje O. in T. pa izhaja, da se je pri tožniku razvila posttraumatska stresna motnja v posledici poškodbe – pretresa možganov (sprožilni element) in vpliva tožnikovih osebnostnih značilnosti. Zato obe mnenji potrjujeta dejstvo o celotnem trajanju sekundarnega strahu kot pravno priznane škode sedem mesecev, torej je sodišče prve stopnje to dejstvo ugotovilo delno napačno. Ker to dejstvo izhaja iz posredno izvedenih dokazov (pisnih izvedenskih mnenj), je pritožbeno sodišče smelo te dokaze drugače dokazno oceniti in pravilno ugotoviti dejstvo o trajanju sekundarnega strahu. Po presoji pritožbenega sodišča pa sodišče prve stopnje kljub napačno ugotovljenemu dejanskemu stanju o obsegu te oblike nematerialne škode ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je določilo denarno odškodnino 1.000,00 EUR. Glava je zelo pomemben del človekovega telesa in po pritožbenem sodišču ugotovljena intenzivnost ter trajanje sekundarnega strahu so okoliščine, ki opravičujejo določitev denarne odškodnine v višini 1.000,00 EUR, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Pritožba pa glede te oblike nematerialne škode nepravilno utemeljuje grajano višino denarne odškodnine zgolj z interpretacijo ugotovitev izvedenca P., čeprav odločitev sodišča prve stopnje pravilno temelji tudi na ugotovitvah izvedenke O. Izvedenec P. je namreč že v svojem osnovnem mnenju navedel, da je prepustil izvedenki za psihiatrijo natančno oceno psihičnega stanja tožnika in morebitne povezave njegovega psihoreaktivnega stanja z obravnavano poškodbo, ugotovitev obstoja pravno priznane škode iz naslova prestanega strahu pa je povezana z oceno psihičnega stanja oškodovanca, saj je pravno priznana škoda takšna intenzivnost in trajanje strahu, ki poruši oškodovančevo notranje ravnovesje. Izvedenka nevropsihiatrične stroke (O.) pa je obstoj te škode ugotovila, zato je pritožba neutemeljena.

V zvezi s škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje z upoštevanjem ugotovitev vseh postavljenih izvedencev (P., O., T. in M. S., klinične psihologinje) ugotovilo, da je bila tožnikova delovna zmožnost po poškodbi zmanjšana v obdobju šest mesecev, nato pa je bila v ospredju psihogena reakcija ter da je poškodba glave sprožila posttraumatsko stresno motnjo in se je razvila simptomatika posttraumatske stresne motnje, ki je podaljšala tožnikove težave na nekaj let. Zaradi tega je šest mesecev trpel postkomocijski sindrom in nato še nekaj let posttraumatsko stresno motnjo s simptomi (ki so obema skupni), kot je razdražljivost, težave pri stikih, nespečnost, moreče sanje, velika občutljivost za obremenitve in preizkušnje, labilno čustvovanje, težja koncentracija, anksiozne in depresivne motnje razpoloženja, nestrpnost, nezaupljivost, impulzivnost, ni prenašal hrupa in močne svetlobe. Nato pa je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da gre za že prestane duševne bolečine zaradi trajanja ugotovljenih omejitev oziroma neprijetnosti v obdobju nekaj let, torej za škodo, ki je že prenehala obstajati, ki ne bo nastajala tudi v bodoče. Zato so pravno nerelevantne pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem obsegu te oblike nematerialne škode. Pritožba pa utemeljeno graja določeno odškodnino v višini 4.500,00 EUR. Z določitvijo tolikšnega zneska je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek, saj je tožnik za to obliko škode zahteval le 4.173,00 EUR odškodnine. Iz pisnega dopolnilnega mnenja izvedenke T. izhaja, da so težave v obliki zgoraj povzetih simptomov omejevale tožnikovo funkcionalnost (torej življenjske aktivnosti) do zaposlitve v letu 2006. Torej je pravilno ugotovljeno dejstvo v sodbi sodišča prve stopnje, da je tožnik trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti le nekaj let, glede na ugotovitev izvedenke T. je to okoli osem let, zato po presoji pritožbenega sodišča pomeni pravično denarno odškodnino za to obliko prestane škode znesek 2.000,00 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in odškodnino znižalo za 2.500,00 EUR in za ta znesek zavrnilo tožbeni zahtevek. V tem delu je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo določbo člena 200 ZOR in je določilo previsoko odškodnino glede na ugotovljen obseg te oblike škode.

Tako znaša pravična odškodnina za celotno ugotovljeno tožnikovo nematerialno škodo 7.000,00 EUR in tolikšna je ugotovljena tudi njegova terjatev do toženca.

Pritožba neutemeljeno izpodbija prisojene zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine, sodišče prve stopnje je glede na ugotovljena dejstva o nastanku škode in toženčeve zamude pravilno uporabilo določbe ZOR, Zakona o obrestni meri zamudnih obresti s spremembami in Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2001 in pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti. Pravno neupoštevni pa so pritožbeni razlogi, da je tožnik s svojim pasivnim odnosom in predlogi za preložitev narokov povzročil zamudo in da zanjo ni kriv toženec ter da sodišče ne bi smelo tožencu naložiti v plačilo vseh zamudnih obresti, ker so te kazen za zamudo, vzrok za zamudo pa je pretežno na strani tožnika in je toženec neutemeljeno kaznovan. Dejstvo namreč je, da toženec tožniku ni priznal niti nespornega dela višine terjatve iz naslova zahtevane odškodnine in da lahko le toženec kot dolžnik s svojimi ravnanji prepreči nastanek svoje zamude oziroma skrajša njeno trajanje.

Prav tako so pravno nerelevantne pritožbene navedbe o zmotno ugotovljenih okoliščinah obravnavane delovne nezgode. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženec že v odgovoru na tožbo priznal nespornost oziroma utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju in tudi ni prerekal tožnikovih navedb o načinu nastanka škodnega dogodka. To so zato nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) in jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Pritožba pa delno utemeljeno izpodbija odločitev o stroških pravdnega postopka v točki 2 izreka izpodbijane sodbe.

Nekonkretizirana in zato neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče tožniku v nasprotju s 155. členom ZPP priznalo stroške za številne nepotrebne vloge, saj ne pojasni, katere vloge so bile nepotrebne in stroški za sestavo katerih vlog so bili nepotrebni.

Pritožba pa utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo tožniku stroške za prihode na štiri obravnave, čeprav tožnik ni pristopil na štiri obravnave. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik pristopil na narok za glavno obravnavo 16. 4. 2002, takrat je bil zaslišan kot stranka. Pristopil je tudi 13. 10. 2009, vendar po presoji pritožbenega sodišča njegova prisotnost takrat ni bila potrebna, ker je bil prisoten njegov pooblaščenec – odvetnik, dne 7. 9. 2010 pa tožnik sploh ni pristopil na glavno obravnavo. Zato so bili potrebni pravdni stroški le njegovi potni stroški v obsegu stroškov ene poti na glavno obravnavo in stroškov poti za pregled pri izvedenki O. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je dolžina tožnikove poti od doma (L. v B. in H.) do sodišča oziroma do izvedenke ter nazaj dvakrat 1000 km, česar pritožba ne izpodbija konkretizirano, ker ne navede in ne izkaže svoje trditve, da pot na tej relaciji ne znaša 1000 km. Pritožba pa ne izpodbija cene kilometrine 0,37 EUR za en km prevožene poti, torej znašajo tožnikovi priznani potni stroški 740,00 EUR (dvakrat 1000 km krat 0,37 EUR) in ne 1.480,00 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tako znašajo tožnikovih potrebni stroški pravdnega postopka 7.130,60 EUR in ne 7.870,60 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Nekonkretizirana in zato neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje toženki ni priznalo vseh priglašenih stroškov in da je upravičena do vseh priglašenih stroškov. Pritožba ne pojasni svojega stališča, hkrati pa ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje, s katerimi je obrazložilo nepriznanje posameznih njenih priglašenih stroškov po vrsti in višini. Toženka torej ni uspela izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da znašajo njeni potrebni stroški pravdnega postopka 5.881,53 EUR.

Pritožba pa utemeljeno graja v sodbi prve stopnje ugotovljen pravdni uspeh strank. Dejstvo je, da bi sodišče prve stopnje (glede na že obrazloženo pod točko 5) moralo kot višino tožbenega zahtevka oziroma vrednost spora upoštevati vrednost 12.984,52 EUR in ne 10.849,61 EUR. Ob upoštevanju dejstva, da je toženec s pritožbo delno uspel in je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek še za nadaljnjih 2.500,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, znaša tožnikov pravdni uspeh pred sodiščem prve stopnje 54 %, toženčev pa 46 %.

Ob dejstvu, da znašajo tožnikovi potrebni pravdni stroški 7.130,60 EUR, znaša ustrezni delež ob upoštevanju 54 % uspeha 3.850,52 EUR. Ob dejstvu, da znašajo toženčevi potrebni pravdni stroški 5.881,53 EUR, znaša ustrezen delež njegovemu 46 % uspehu 2.705,50 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov do zneska 2.705,50 EUR ima tožnik do toženca terjatev iz naslova pravdnih stroškov v obravnavani pravdni zadevi v znesku 1.145,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev, rok za izpolnitev pa je pričel teči od vročitve sodbe sodišča prve stopnje.

Glede na vse zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi glede stroškov pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje delno ugodilo.

Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na vse obrazloženo je pritožba delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih delno spremenilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v delu za 6.000,00 EUR s pripadki, uspel pa jo je izpodbiti za 2.500,00 EUR s pripadki, zato znaša njegov pritožbeni uspeh 41,60 %. Toženec je priglasil pritožbene stroške v višini 484,87 EUR. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da znašajo njegovi potrebni pritožbeni stroški upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR 439,92 EUR. Obsegajo pa sodno takso za pritožbo 147,78 EUR, kot jo je priglasil in plačal toženec. Obsegajo tudi nagrado za sestavo pritožbe 500 točk po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 67/2003), nagrado za sestavo končnega poročila o uspehu 20 točk po tar. št. 39/3 OT, 20 % za materialne stroške po tretjem odstavku 13. člena OT in 20 % DDV. Nepotrebni pa so priglašeni stroški 50 točk za pregled sodbe sodišča druge stopnje, saj za to opravilo ni podlage v OT, nagrada v višini nadaljnjih 30 točk za končno poročilo pa tudi ni utemeljena po OT, temveč le v priznani višini 20 točk. Glede na toženčev pritožbeni uspeh 41,60 % znašajo njegovi potrebni stroški 183,00 EUR in toliko mu mora povrniti tožnik v roku 15 dni od prejema te sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev pa do plačila.

O vseh stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo ob upoštevanju določb drugega odstavka 165., drugega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP.