Jedro

Postavitev začasnega zastopnika dejansko res pomeni v nekem smislu omejitev pravice stranke do izjavljanja pred sodiščem, vendar gre v takem primeru za zakonsko dopustno omejitev.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu z dne 28.11.2003 kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper ta sklep se pritožuje začasna zastopnica dolžnika zaradi bistvenih kršitev določil izvršilnega in pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da dolžnik svojega ugovora ni obrazložil. Pojasnil je, da izvršilnemu predlogu niso predložene listine, na podlagi katerih naj bi se dovolila izvršba. Povedal je tudi, da računov ni prejel in da na podlagi „tabele“ računov v sklepu o izvršbi sploh ne ve, ali se nanašajo nanj. Tako tudi ne more ugotoviti kaj je predmet vtoževanih računov. V konkretnem postopku pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da sam dolžnik sploh ni seznanjen s sklepom o izvršbi, saj gre za uporabo inštituta začasnega zastopstva. Ker je bil dolžniku postavljen začasni zastopnik, mu je tudi onemogočeno obravnavanje pred sodiščem, saj se njegovih navedb in pravnih argumentov sploh ne upošteva. To pa pomeni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP in tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi utemeljeno opredelilo kot neobrazložen. Trditev, da izvršilnemu predlogu upnik ni predložil listin, na podlagi katerih bi se lahko dovolila izvršba, torej verodostojnih listin, nima podlage v spisovnih podatkih. Po določilih 1. odst. 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) se izvršba za izterjavo denarne terjatve dovoli tudi na podlagi verodostojne listine. Po 2. odst. navedene zakonske določbe pa je verodostojna listina v smislu tega zakona tudi faktura ali račun. Ker je upnik v obravnavanem primeru izvršilnemu predlogu priložil s strani odgovorne osebe overjene fakture oz. račune, ki jih v „tabeli“ v izvršilnem predlogu zgolj dodatno opredeljuje po številki računa, datumu, valuti in znesku, ta trditev pritožnice ni v skladu s predloženimi spisovnimi podatki. Tudi nadaljnja trditev, da dolžnik ni prejel računov s strani upnika ni relevantna. Takih navedb kot tudi trditev da ne ve, kaj je predmet vtoževanih računov ni mogoče razumeti kot navedb s katerimi dolžnik izpodbija obstoj poslovnega razmerja z upnikom, kar bi bilo edino upoštevno.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje dolžniku s sklepom z dne 18.3.2005 na predlog upnika postavilo začasno zastopnico odvetnico A.B. Odločba o postavitvi začasne zastopnice je postala pravnomočna dne 21.4.2005, saj se zoper to odločbo nihče, niti postavljena začasna zastopnica, ni pritožil. Po določilih 83. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ima začasni zastopnik v postopku, za katerega je postavljen vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika. Zakoniti zastopnik pa ima v postopku enak položaj, kot bi ga imela stranka, glede na določila 79. člena ZPP. Postavitev začasnega zastopnika sicer dejansko res pomeni v nekem smislu omejitev pravice stranke do izjavljanja pred sodiščem, vendar gre v takem primeru za zakonsko dopustno omejitev in ne za „dolžniku onemogočeno obravnavanje pred sodiščem“, kot v pritožbi zmotno navaja pritožnica. Zato v takih primerih ne gre za absolutno bistveno kršitev določb po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, niti ne za zmotno uporabo materialnega prava. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.