Jedro

Prisojeni znesek v višini treh plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, je glede na kriterije, določene v drugem odstavku 118. člena ZDR-1 pretiran in si toženka v pritožbi utemeljeno prizadeva za njegovo znižanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v točki IV izreka, tako da se v tej točki na novo glasi: "IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati denarno povračilo v znesku 1.611,64 EUR z zakonskimi zamudni obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila; zahtevek za plačilo denarnega povračila v znesku 1.611,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila se zavrne."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek v višini 279,99 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 1. 2022 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka) ter da pogodba o zaposlitvi z dne 24. 7. 2019 ni prenehala veljati z dnem nezakonite izredne odpovedi, ampak je trajala do 7. 4. 2022, ko preneha s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 25. 1. 2022 do 7. 4. 2022, vključno s plačilom: - nadomestila plače v mesečnem znesku 1.024,24 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec, - sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2022 v znesku 89,54 EUR, - nadomestila za neizkoriščeni letni dopust za leto 2021 v znesku 255,82 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 8. 4. 2022 do plačila (točka III izreka). Naložilo ji je, da ji plača denarno povračilo v znesku 3.223,29 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je pogodba o zaposlitvi trajala od 8. 4. 2022 do dneva izdaje sodbe, za priznanje pravic iz delovnega razmerja za dne 24. 1. 2022 in plačilo višjega zneska denarnega povračila do zneska 5.372,15 EUR bruto ter zakonskih zamudnih obresti od 25. 1. 2022 (točka V izreka) in zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (točka VI izreka). Odločilo je, da je dolžna toženka tožnici plačati stroške postopka v znesku 568,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka VII izreka). Kot zavezanko za plačilo sodne takse je določilo toženko (točka VIII izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in posledično odločitev o stroških postopka in zavezancu za plačilo sodne takse (točke I-IV, VII, VIII izreka sodbe) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je tožnica izvajala psihično nasilje na delovnem mestu in ustvarjala sovražno delovno okolje. Šlo je za šikaniranje. Delodajalec je razlog za odpoved (sklop ravnanj) ugotovil oziroma se je za odpoved odločil šele, ko je tožnica 24. 12. 2021 poslala grozljivo fotografijo po elektronski pošti. Njena ravnanja so se stopnjevala. Subjektivni rok za podajo odpovedi je začel teči šele od zadnjega ravnanja, oziroma ko tožnica na zagovoru ni pokazala kritičnega odnosa do njih. Na podlagi navedenega je toženka štela, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožnica je škodila sodelavki, česar ni obžalovala. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog s sodnim izvedencem računalniške stroke. Zavrnitve ni ustrezno utemeljilo. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodni izvedenec bi ugotovil, iz katerega naslova je bilo elektronsko sporočilo poslano. S tem bi potrdil obstoj očitka v odpovedi. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo previsoko denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Premajhno težo je pripisalo dejstvu, da se je tožnica zaposlila tri mesece po prenehanju delovnega razmerja, in okoliščinam na njeni strani, ki so privedle do odpovedi. Tožnica je ustvarjala sovražno delovno okolje, kar so potrdile zaslišane priče. Odpoved je nezakonita, ker je prepozna in ker je bila toženka onemogočena v dokazovanju, ne zaradi vsebinske presoje. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka toženkine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo neutemeljeno uveljavlja pritožba toženke. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je razen glede denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Toženka je dokaz s sodnim izvedencem računalniške stroke predlagala v odgovoru na tožbo, da bi se ugotovilo IP naslov pošiljatelja elektronskega sporočila z dne 24. 12. 2021 (elektronsko sporočilo s priponko – fotografijo z grozljivo vsebino; gre za fotografijo trupel). Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev v izpodbijani sodbi obrazložilo; med drugim je pravilno navedlo, da ima naročnik telefonske številke (..., ki jo uporablja tožnica, naročnik je njen partner) dodeljene dinamične IP naslove, ki predstavljajo prometni podatek, prometnih podatkov pa operater v času poizvedbe ni več hranil zaradi poteka časa. To pomeni, da izvedba dokaza, s katero bi se ugotovil IP naslov pošiljatelja elektronskega sporočila (pri čemer se zastavlja vprašanje, ali je dokaz s sodnim izvedencem sploh primeren), ne bi imela nobenega smisla, saj, tudi če bi ugotovili, s katerega IP naslova je bilo elektronsko sporočilo poslano, ne bi mogli opraviti primerjave z IP naslovi, ki so bili dodeljeni telefonski številki, ki jo uporablja tožnica.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženka očitka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnica 24. 12. 2021 računovodkinji toženke na zasebni elektronski naslov poslala fotografijo z grozljivo vsebino, ni dokazala. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila onemogočena v dokazovanju. Upoštevaje drugi odstavek 84. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) je bilo dokazno breme na njej, ki je odpoved podala, pri čemer tožnica v vsakem primeru dejstva, da spornega elektronskega sporočila ni poslala, kot negativnega dejstva ni mogla dokazati. Toženka je poleg dokaza s sodnim izvedencem računalniške stroke predlagala poizvedbo pri operaterju mobilnega omrežja in zaslišanje prič; sodišče prve stopnje je te dokaze izvedlo. Upoštevalo je, da priče o tem, da bi tožnica uporabljala elektronski naslov, s katerega je bilo poslano sporno elektronsko sporočilo, niso izpovedale; izpovedale so, da o tem sklepajo na podlagi predhodnih ravnanj tožnice. Glede na navedeno je pravilno štelo, da toženka očitka v odpovedi ni dokazala, pri čemer je pojasnilo še, da kazenski postopek zoper tožnico ni bil sprožen, ker ni bil podan predlog, da bi se v okviru kazenskega postopka ugotavljalo, ali je bilo sporno elektronsko sporočilo poslano z IP naslova, dodeljenega telefonski številki, ki jo uporablja tožnica.

8. Toženka je tožnici v odpovedi očitala še druga ravnanja, kot jih je povzelo sodišče prve stopnje, in sicer da je (1) 17. 12. 2021 v tajništvu poskušala snemati računovodkinjo s svojim mobilnim telefonom, s čemer jo je nadvse vznemirila; računovodkinja je obvestila ravnatelja, ki je s tožnico želel opraviti razgovor, tako da jo je povabil v njegovo pisarno, a je tožnica njegovo povabilo odklonila in vztrajala, da se lahko pogovorita tudi v učilnici št. ...; v tem pogovoru je tožnica ravnatelju očitala, da nad njo izvajajo pritiske, nakar je samovoljno zapustila delovno mesto in omenila, da bo odšla na policijsko postajo, nakar je toženi stranki ob 11:36 uri poslala sporočilo, da je v bolniškem staležu; (2) 20. 12. 2021 je računovodkinja ravnatelja obvestila o dogajanju preko vikenda, in sicer o tem, da jo je dne 17. 12. 2021 v popoldanskem času iz svojega domačega telefona na njen mobilni telefon klicala tožnica, s klici pa nadaljevala tako v soboto kot v nedeljo, kar je računovodkinja smatrala kot nadlegovanje; s klici je vztrajala do 23. 12. 2021, na koncu celo iz prikrite telefonske številke.

9. Subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je določen v drugem odstavku 109. člena ZDR-1; odpoved mora pogodbena stranka podati najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Glede na dejstvo, da časovno zadnji očitek ni dokazan in da je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji toženka v pritožbi niti ne nasprotuje, njen zakoniti zastopnik druge očitke ugotovil prej (17. 12. 2021 domnevno neupravičeno snemanje na delovnem mestu in 20. 12. 2021 oziroma najkasneje 23. 12. 2021 zatrjevano telefonsko nadlegovanje), je pravilna presoja, da je odpoved, podana 24. 1. 2022, prepozna, pri čemer ni bistveno, ali bi bilo treba vse očitke (z izjemo nedokazanega) šteti kot celoto (ustvarjanje sovražnega delovnega okolja), za kar si prizadeva toženka v pritožbi.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podana odpoved nezakonita. Pri odločanju o denarnem povračilu ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je upoštevalo predvsem, da je bila tožnica pri toženki zaposlena (polni) dve leti in da se je zaposlila pri drugem delodajalcu v roku treh mesecev. Prisojeni znesek v višini treh plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, je glede na kriterije, določene v drugem odstavku 118. člena ZDR-1 pretiran in si toženka v pritožbi utemeljeno prizadeva za njegovo znižanje.

11. Skladno z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. V tožničinem primeru upoštevanje navedenih kriterijev privede do nižjega denarnega povračila; tožnica je bila pri toženki zaposlena polni dve leti, po treh mesecih se je zaposlila pri drugem delodajalcu, glede na kar ji je bila prisojena reparacija za krajši čas; glede na podano izredno odpoved ni bila upravičena do pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposlenosti. Toženka v pritožbi sicer neutemeljeno poudarja okoliščine na strani tožnice, ki so privedle do odpovedi (da je odpoved nezakonita, ker je prepozna in ker je bila onemogočena v dokazovanju). V zvezi s tem je upoštevno, da je bila odpoved nezakonita tako iz formalnega kot vsebinskega vidika, pri čemer sodišče prve stopnje ni ugotovilo (niti ni ugotavljalo), da bi tožnica ustvarjala sovražno delovno okolje.

12. Ob pravilni uporabi materialnega prava in upoštevaje trajanje zaposlitve ter novo zaposlitev tožnice je ustrezno denarno povračilo v višini ene in pol plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, to je v znesku 1.611,64 EUR. V presežku, za znesek 1.611,65 EUR zahtevek iz tega naslova ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je delno utemeljeni pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe, kot je razvidno iz izreka. V preostalem je, ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Kljub navedenemu pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ni poseglo, saj se z znižanjem prisojenega denarnega povračila uspeh v sporu o prenehanju delovnega razmerja ni spremenil, toženka pa krije svoje stroške ne glede na uspeh na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja, tožnica pa je upravičena do povrnitve stroškov, ker je v pritožbenem postopku v pretežni meri uspela (tretji odstavek 154. člena ZPP; odločitev o nezakonitosti in razveljavitvi odpovedi je bila potrjena). Pritožbeno sodišče ji je v okviru za pravdo potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP) po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo in dva odstotka materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.