Jedro

Učiteljica je bila ves čas prisotna, vendar ni zagotovila varnosti učencev. Naloženo jim je namreč bilo, da med tekmovalno vajo tečejo proti steni in se obrnejo na liniji samo 63,5 cm pred steno. Pri ustavljanju in obračanju med tekom vedno obstaja nevarnost zdrsa ali padca, s čemer je mogoče računati, zato bi del stene, proti kateremu so tekli devet let in pol stari otroci, bilo potrebno zavarovati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je mladoletni tožnik zahteval 7.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, utrpelo 16. 3. 2015 med telovadbo v Osnovni šoli V, zavarovanki toženke. Obrazložilo je, da učiteljica ni opustila dolžnega nadzora in je telesno vajo organizirala primerno psihofizičnim sposobnostim devet do deset let starih učencev. Mladoletni tožnik je med tekom trčil v steno telovadnice, ker se ni ustavil na liniji 63 cm pred steno, kot mu je bilo sicer naročeno.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je mladoletni tožnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po mnenju pritožbe toženkina zavarovanka ni poskrbela za izvajanje telesne vaje v takšnih pogojih, kjer ne bi bilo nevarnosti nastanka poškodb. Sodba prve stopnje naj ne bi imela razlogov o trditvah mladoletnega tožnika, da 63 cm širok pas pred steno ne omogoča varnega izteka v primeru, če se učenci med hitrostno vajo ne bi uspeli ustaviti in obrniti. Nezavarovana stena predstavlja nevarno stvar, od katere grozi povečana nevarnost poškodbe, če otrok vanjo zadene z glavo. Učiteljica se je nevarnosti zavedala, vendar je vseeno določila mesto obračanja le 63 cm pred steno in lahkomiselno mislila, da zadoščajo navodila učencem o točki ustavljanja in obračanja. Šola bi, kot specialna ustanova za vzgojo in varstvo otrok, morala ravnati s profesionalno skrbnostjo ter preprečiti grozečo nevarnost z drugačnim organiziranjem igre ali na drugem mestu. Po mnenju pritožbe je očitek sodišču prve stopnje mladoletnemu tožniku, da je bil premalo pazljiv, v nasprotju z namenom vaje in s sposobnostjo devetletnega otroka koordinirati sočasno naprezanje za čim boljši rezultat z zadostno mero pazljivosti. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zavrnilno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Zagovarja stališče, da je zadoščalo navodilo učiteljice učencem, da upočasnijo tempo teka pred črto obračanja. Pred tem še ni bilo primera, da se kateri od učencev ob izvajanju štafetnega teka ne bi mogel pravočasno ustaviti. Tudi devetletni tožnik se je bil sposoben zavedati pomena pravočasnega zmanjšanja hitrosti pred mestom obračanja. Zavarovanka toženke je po dogodku res obložila vse stene telovadnice, vendar zaradi dejstva, da se v njej izvajajo tekme v malem nogometu, kjer je nevarnost poškodb mnogo višja od nevarnosti pri teku.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem mladoletnega tožnika, učiteljice in drugih prič ter z ogledom kraja nezgode pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje škodnega dogodka. Svoje dejanske ugotovitve, kot tudi svoja stališča o zatrjevani odgovornosti toženkine zavarovanke, je v celoti in razumljivo obrazložilo, zato ne držijo pritožbeni očitki o kršitvah pravdnega postopka zaradi pomanjkljive obrazložitve. Vendar se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je nepopolno ugotovilo, ali in kakšna škoda je nastala mladoletnemu tožniku.

6. Ugotovljeno je bilo, da so pred obravnavanim dogodkom učenci četrtega razreda, stari devet do deset let, med uro telesne vzgoje tekli štafetni tek. Tekli so po širini telovadnice, od rdeče linije na eni strani, do zelene linije na drugi strani, ki je od stene oddaljena 63,5 cm. Do sredine telovadnice so učenci iz šestih skupin štirih učencev izvajali tek okoli stožcev, vzvratni tek, tek s poskoki in tek s plazenjem, nato pa tekli naprej proti steni telovadnice, kjer so se morali z nogo dotakniti zelene linije ob steni in nato teči nazaj, kjer so ob rdeči liniji predali štafeto. Zmagala je ekipa, ki se je prva poravnala ob rdeči liniji. Pred začetkom teka jim je učiteljica tek demonstrirala in jim dala navodila, da pred zeleno linijo upočasnijo tek, da se bodo lahko obrnili. Učenci so enako vajo pred tem že večkrat izvajali. Mladoletni tožnik se ni uspel pravočasno ustaviti, ker mu je nogo zavrlo ali pa spodneslo, zaradi česar je trčil v zid. Poskušal je teči kar najhitreje.

7. Nedvomno je telovadnica primeren kraj za telesno vzgojo otrok v osnovni šoli. Tudi obravnavana vaja je primerna psihofizičnim sposobnostim devet let in pol starih otrok. Učiteljica je bila ves čas prisotna, vendar se pritožbeno sodišče ne strinja s prvostopnim sodiščem, da je zagotovila varnost učencev. Naloženo jim je namreč bilo, da med tekmovalno vajo tečejo proti steni in se obrnejo na liniji samo 63,5 cm pred steno. Pri ustavljanju in obračanju med tekom vedno obstaja nevarnost zdrsa ali padca, s čemer je mogoče računati, zato ima pritožba prav, da bi del stene, proti kateremu so tekli devet let in pol stari otroci, bilo potrebno zavarovati. Otroci niso tekli vzdolž telovadnice, pač pa počez proti steni, ki bi jo zato za zagotovitev varnosti bilo potrebno obložiti. Zagotovo je tudi mladoletni tožnik razumel, da se mora pravočasno ustaviti, vendar se lahko zgodi, da to vsakemu učencu vedno ne uspe. Mladoletni tožnik je povedal, da mu je nogo „zabremzalo“ ali spodneslo. Ob takšni bližini stene je podana predvidljiva nevarnost trčenja in poškodb, kar se je mladoletnemu tožniku tudi zgodilo.

8. Navodila učiteljice učencem, naj že pred mestom obračanja pravočasno znižajo hitrost, za organizacijo varne telovadbe niso zadoščala. Učenci več ekip so tekmovali, se medsebojno vzpodbujali, zaradi česar je bilo mogoče predvidevati, da bodo „tekli na vso moč“, pri čemer lahko kdo prekorači varen tempo pred mestom obračanja. Učiteljica se je zavedala, da je pri teku v telovadnici na koncu izteka zaradi stene podana nevarnost poškodbe, zato jim je dala navodila o znižanju hitrosti. Sodišče prve stopnje je neprepričljivo zaključilo, da tekmovalnost in motiviranost za vajo nista presegali okvirov varne vadbe, ko je ugotovilo, da za zmago ni bila odločilna zgolj hitrost, pač pa je zmagala tista skupina, ki je bila prva poravnana v vrsti. Za zmago so morali učenci vsekakor najprej teči čim hitreje.

9. V izpodbijani sodbi je opisan podoben dogodek, ki se je zgodil po obravnavani nezgodi, ko se je učenec istega razreda pri teku po dolžini telovadnice zaletel v blazine za golom, ker ni upošteval učiteljičinih navodil in je tekel na vso moč. Prostor za golom je torej zavarovan z blazinami, ker predstavlja pogosto mesto izteka. Zavarovati bi bilo potrebno tudi del stene proti kateri so tekli učenci v obravnavanem primeru, ker je bilo mesto obračanja preblizu steni. Če zavarovanje tega dela stene ni bilo mogoče, bi morala učiteljica vajo organizirati drugje ali drugače. 10. Pritožba ima prav, da učiteljica, delavka toženkine zavarovanke, ni organizirala varnega pouka telesne vzgoje učencev četrtega razreda osnovne šole, oziroma ni izpolnila delovne obveznosti učitelja iz 119. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. V tem je protipravnost njenega ravnanja. Sodišče prve stopnje je večkrat poudarilo, da je otrokom potrebna določena mera samostojnosti in da toženkina zavarovanka ni opustila dolžnega nadzora nad učenci. Tožeča stranka opustitve nadzora ni očitala. Tehtanje, koliko samostojnosti je potrebno nuditi devet do desetletnim otrokom in koliko nadzora potrebujejo, v tem primeru ni aktualno, pač pa jim je bilo nujno organizirati (dovolj) varno vajo. V primeru varne organizacije vaje mladoletni tožnik ne bi z glavo udaril ob trdo, nezavarovano steno. Škodo je utrpel, ker ni bilo zavarovanja nevarnega mesta obračanja, zato je podana tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo. Nevarna stena sama po sebi še ne pomeni nevarne stvari, kar bi narekovalo uporabo objektivne odškodninske odgovornosti, kot zmotno meni pritožba. Pač pa je škoda posledica protipravnega ravnanja učiteljice, zaradi česar je podana njena subjektivna odškodninska odgovornost po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Dejstvo, da je učiteljica, ki je organizirala obravnavano vajo, delavka toženkine zavarovanke, ni sporno.

11. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, ali je mladoletni tožnik utrpel nepremoženjsko škodo, ki po stopnji in trajanju opravičuje odškodnino. Pritožbeno sodišče takšne nepopolnosti dejanskega stanja o škodi ne more dopolniti, zato je po določbi 355. člena ZPP sodbo prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločanje o stroških pritožbenega postopka je po tretjem odstavku 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.