Jedro

Prekrškovnegi organ v pritožbi ponuja zgolj drugačno dokazno oceno, kot jo je argumentirano sprejelo v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje, ko je odločalo o zahtevi za sodno varstvo kršitelja vloženi zoper plačilni nalog prekrškovnega organa. Zato takšna vsebina pritožbe v resnici pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 154. člena ZP-1, čeprav se v pritožbi uvodoma navaja, da je podana na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZP-1, v nadaljevanju pa zatrjuje bistveno kršitev določb postopka o prekršku na podlagi prvega odstavka 154. člena ZP-1. Iz navedenega razloga pa v obravnavani zahtevi za sodno varstvo glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 pritožba prekrškovnemu organu ni dovoljena.

Izrek

Pritožba prekrškovnega organa se kot nedovoljena zavrže. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ob reševanju zahteve za sodno varstvo z dne 4. junija 2014 plačilni nalog Policijske postaje Izola št. 1 z dne 28. maja 2014 spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper kršitelja T.P. zaradi prekrška po določbi drugega odstavka 6. člena ZJRM, ki naj bi ga storil s tem, da je dne 8. februarja 2014 ob 23.30 uri v I. s pestjo roke udaril v predel glave nad levim očesom N.U., na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavi, ker ni dokazano, da je kršitelj storil prekršek. Sklenilo je še, da morebitni stroški postopka bremenijo proračun prekrškovnega organa.

Zoper sodbo je pritožbo vložil prekrškovni organ Policijske postaje Izola, kot navaja, na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena Zakon o prekrških. Iz obrazložitve pritožbe je razvidno, da se prekrškovni organ ne strinja z mnenjem sodnice, da oškodovanec T.P. ni prepoznal kot napadalca, ter da je T.P. storil očitani mu prekršek ter meni, da so bile s to odločitvijo kršene bistvene določbe postopka.

Pritožbo je bilo treba zavreči, ker ni dovoljena.

Prekrškovni organ v obrazložitvi svoje pritožbe navaja, da so bili policisti PP Izola 8. februarja 2014 ob 23.40 uri napoteni v I., kjer naj bi se pretepale štiri osebe. Ob prihodu na kraj so bili tam samo oškodovanci, in sicer N.U., S.K. in T.Z.. Ugotovljeno je bilo, da so bili namenjeni na prireditev v diskoteko G., pri tem pa so srečali tri mlajše fante. Med njimi je prišlo do prepira, nakar so trije neznani fantje napadli in večkrat udarili N.U. in nato pobegnili. Ker je bil N.U. telesno poškodovan, so policisti pričeli z zbiranjem obvestil v smeri kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Oškodovanec ter priči sta podali opis napadalcev in sicer: - moški, star približno 17 let, visok približno 165 cm, po glavi pobrit, govoril je slovensko s primorskim naglasom, oblečen je bil v jeans hlače, zgornji del trenirke z ovratnikom. Ta moški je začel prepir, zahteval steklenico in N. kasneje z drugima dvema udarjal, - moški, star približno 18 do 19 let, visok približno 180 do 185 cm, na glavi je imel kapuco od jopice, govoril je slovensko s primorskim naglasom, - moški, star približno 18 do 19. let, visok približno 180 do 185 cm, na glavi je imel kapuco od jopice, govoril je slovensko s primorskim naglasom.

Ker so policisti pred tem opazili osebe A.R., T.P. in L. in so tudi ustrezali opisu oškodovanca in prič, so policisti z oškodovancem opravili prepoznavo oseb po fotografijah. Prepoznavo je opravil kriminalist SKP PU Ljubljana in o prepoznavi sestavil uradni zaznamek. Oškodovanec je nakazal dve osebi, in sicer A.R. in T.P.. Za A.R. je dejal, da ga sicer ne pozna, vendar je zelo podoben osebi, ki je najverjetneje začela prepir in je manjše rasti, za T.P. je tudi dejal, da ga ne prepozna, vendar je podoben enemu izmed drugih dveh napadalcev. Policisti so na podlagi 148. člena ZKP tudi zbrali obvestila od prič: S.K. in T.Z.. Oba sta povedala, da je prepir začel manjši fant, torej A.R., višji fant pa ga je udaril. Zatem pa so ga vsi trije pričeli udarjat in nato pobegnili s kraja. Dalje pritožnik navaja, da pritožbi prilagajo uradna zaznamka o zbranih obvestilih od S.K. in T.Z., ki jih prvotno niso priložili, ker sta bila zbrana po določilih ZKP. Namreč oškodovani N.U., ki je zadobil telesno poškodbo, kasneje ni podal predloga za pregon za kaznivo dejanje lahka telesna poškodba (kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe se preganja na predlog oškodovanca). Iz uradnih zaznamkov je razviden natančen opis napadalcev in potek dogodka. Zato po mnenju pritožnice ne drži, da oškodovanec kršitelja ni prepoznal kot napadalca. Dejstvo je, kar izjavili tako oškodovanec kot obe priči, da so vsi trije napadalci udarjali N.U., A.R. (manjši fant) je bil pobudnik, T.P. (večji fant) pa ga je udaril, nato pa sta se mu še pridružila ostala dva. Res je, da oškodovanec ni zagotovo prepoznal napadalca T.P. in A.R., kar je seveda razumljivo, glede na nočni čas in situacijo polno adrenalina, vendar je izjavil, da sta zelo podobna napadalcema, in to celo A.R., da je ta manjši, ki je začel prepir, T.P. pa kot drugega napadalca. Tako oškodovanec in priči so dali natančen opis napadalcev, od izgleda do oblačil in T.P. in A.R. ustrezata tudi podanem opisu, kar lahko potrdijo tudi policisti, ki so jih na dan kršitve videli in jih tudi osebno poznajo.

Kot je razvidno iz prej (v točki 4) navedene obrazložitve pritožbe prekrškovnega organa, ponuja zgolj drugačno dokazno oceno, kot jo je argumentirano sprejelo v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje, ko je odločalo o zahtevi za sodno varstvo kršitelja vloženi zoper plačilni nalog prekrškovnega organa. Zato takšna vsebina pritožbe v resnici pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 154. člena ZP-1, čeprav se v pritožbi uvodoma navaja, da je podana na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZP-1 (pritožnik verjetno misli točki, saj navedeni člen odstavkov nima), v nadaljevanju pa zatrjuje bistveno kršitev določb postopka o prekršku na podlagi prvega odstavka (zopet najbrž točke) 154. člena ZP-1. Iz navedenega razloga pa v obravnavani zahtevi za sodno varstvo glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 pritožba prekrškovnemu organu ni dovoljena. Vloži jo lahko namreč zgolj iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1. Ker pritožba drugih razlogov, razen v točki 4 navedenih, nima in torej tudi ne o tem, v čem prekrškovni organ meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku niti v čem kršitev materialnih določb ZP-1 ali ZJRM-1, je v tej smeri ni mogoče preizkusiti. Kolikor pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa je ta, kot že rečeno, nedovoljen. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo prekrškovnega organa, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (osmi odstavek 66. člena ZP-1) kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 163. člena ZP-1).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1.