Jedro

Ker je bilo tožniku očitano neredno prihajanje na delo, kar pomeni nadaljevano kršitev delovnih obveznosti, 15 dnevni rok za podajo izredne odpovedi iz 2. odstavka 110. člena ZDR začne teči z dnem zadnje tožniku očitane zamude in ne od vsake posamične zamude na delo.

Prepoved opravljanja dela po 2. odstavku 111. člena ZDR velja le za čas od uvedbe postopka izredne odpovedi PZ do vročitve izredne odpovedi, na pa tudi za čas trajanja sodnega postopka do pravnomočne odločitve sodišča, seveda če ni prišlo hkrati tudi do podaljšanja zadržanja učinkovanja prenehanja PZ na podlagi 3. odstavka 85. člena ZDR, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

26.9.2003 in za ugotovitev, da tožniku na njeni podlagi delovno razmerje s toženo stranko ni prenehalo in da še traja ter zahtevek za ponovni poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo (prvi odstavek izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (drugi odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer zaradi tega, ker je tožniku možno očitati, da je 11.9. in 12.9.2003 neupravičeno izostal z dela in sicer prvič 3 ure in 54 minut in drugič 4 ure in 33 minut. Tožena stranka namreč ni dokazala, da med strankama ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka, tega pa ni ugotavljalo niti sodišče prve stopnje in tega zakonskega pogoja tudi ni utemeljilo. Tožnik ni bil s toženo stranko v nikakršnem sporu ali konfliktu, kar bi onemogočalo nadaljevati z delom do poteka odpovednega roka. Zamujanje na delo v obeh primerih ne predstavlja nepremostljive ovire, ki bi zadoščala za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izpovedbe direktorja tožene stranke, da se tožnik ne vključuje v delovni kolektiv, ni mogoče razumeti tako, da je s tem med strankama onemogočen vsak dialog in sodelovanje. Sodišče prve stopnje se ni izreklo o dejstvu, da tožniku delovna knjižica, ne ob podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne pozneje, ni bila zaključena in ne izročena, kakor tudi ne o tem, da tožnik še vedno prejema znesek

35.000,00 SIT in da še vedno ni odjavljen iz obveznih zavarovanj.

Takšno ravnanje tožene stranke je v nasprotju z namenom instituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da tožena stranka s konkludentnimi dejanji ohranja delovno razmerje, kljub izjavi, da ga odpoveduje. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da pri tožniku ne gre le za dvakratno zamujanje, temveč za način prihajanja na delo, ki z negiranjem in trajnim neupoštevanjem obvezne prisotnosti na delu vnaša nemogoče razmere pri vodenju kolektiva, saj je projektiranje praviloma timsko delo in samovoljna odsotnost projektanta pomeni veliko motnjo pri delu ostalih. Redna samovolja posameznika pri prihodu na delo pomeni onemogočanje ustvarjanja primernih pogojev in delovne klime. Tožena stranka je ta problem poskušala rešiti z opominom pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, za tožnika je sprejela posebna navodila o evidentiranju prihoda na delo in odhoda z dela, vendar je bilo njeno prizadevanje neuspešno. Takšno ravnanje tožnika, ki ignorira vsa prizadevanja za vzpostavitev normalnih delovnih pogojev, je ovira za nadaljevanje delovnega razmerja. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik s toženo stranko ni bil v nikakršnem konfkliktu. Konflikt je bil, kaže pa se tudi v ravnanju tožnika ob odpovedi. Tožena stranka se sprašuje, ali ni opomin pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dovolj razviden pokazatelj konflikta.

V zvezi s pritožbenimi navedbami o nezaključeni delovni knjžici in izplačevanju zneska 35.000,00 SIT mesečno pa je tožena stranka pojasnila, da je v skladu z drugim odstavkom 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) dolžna tožniku za čas trajanja postopka izplačevati nadomestilo plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka.

Postopek še vedno traja, saj sodba sodišča prve stopnje še ni pravnomočna in izvršljiva, zato tožena stranka tožniku še ni zaključila delovne knjižice. Tožena stranka tako ravna, ker ji tako nalagajo določbe ZDR, ne pa zato, ker bi s tožnikom želela ohraniti delovno razmerje. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Tožnik niti ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede nepravočasnega prihajanja na delo, nasprotno, te ugotovitve v pritožbi citira kot pravilne.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni ugotavljalo, ali delovnega razmerja res ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka in da tega zakonskega pogoja ni utemeljilo glede na konkretni primer. Res je sicer, da je sodišče dokaj na kratko opredelilo dejanske okoliščine, ki kažejo na to, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, vendar so razlogi sodišča prve stopnje glede tega vprašanja povsem jasni in v skladu z izvedenimi dokazi. Tako sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre pri obeh kršitvah pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja, glede katerih je tožena stranka še pravočasno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, za tako velike zamude, da utemeljujejo postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, še zlasti ob dejstvu, da je tožena stranka nekaj mesecev poprej tožnika pisno opozorila zaradi enake kršitve. Res je sicer, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe direktorja tožene stranke, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo možno tudi glede na zahteve investitorjev in odnose s sodelavci, upoštevalo pa je njegovo izpoved v delu, ki se nanaša na organizacijo delovnega procesa tožene stranke, ki terja prisotnost na delu ob določenih urah in upoštevanje predpisanega ravnanja v primeru odsotnosti z dela v delovnem času.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan v 2. alinei prvega odstavka 111. čl. ZDR določeni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s citirano določbo namreč delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ugotovljeno zamujanje na delo prav gotovo pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je tožnik lahko storil le naklepoma ali pa iz hude malomarnosti. Na hudo malomarnost kaže že to, da je tožnik zaslišan kot stranka izpovedal, da ne more povedati, zakaj je zamudil na delo v dnevih, ko se mu očita nepravočasen prihod na delo in da je to lahko bilo zaradi slabosti, ali česarkoli.

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa mora biti ob z zakonom določenih razlogih izpolnjen tudi pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. čl. ZDR). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil izpolnjen tudi ta pogoj. Ob dejstvu, da je tožnik kljub prejetemu opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in natančnemu navodilu o delovnem času, nadaljeval z nerednim prihajanjem na delo in da je 12.9.2003 na delo prišel šele ob 12.33. uri, dne 17.9.2003 pa ob 9.28. uri, čeprav se je obvezni delovni čas pričel ob 8. uri, je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob tako drastičnih kršitvah osnovne delovne discipline, do katerih je tožnik tako nesamokritičen, da zanje ne more navesti nobenih konkretnih razlogov, od tožene stranke res ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo delovno razmerje s tožnikom nadaljevala do izteka odpovednega roka. Tudi v primeru, če bi šteli, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasno podana le glede hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, storjenih 12. in 17.9.2003, bi še vedno bile podane okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, do izteka odpovednega roka.

Vendar pa gre pri kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja, ki se očitajo tožniku za nadaljevalno dejanje, kar pomeni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je 15-dnevni rok iz drugega odstavka 110. čl. ZDR začel teči od vsake posamične zamude pri prihodu na delo. Nenazadnje bi bilo težko opravičiti izredno odpoved, ki bi bila podana takoj po prvi ponovni zamudi dne 2.9.2003. Navedeno pomeni, da je 15-dnevni rok od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, v konkretnem primeru pričel teči z dnem zadnje tožniku očitane zamude, še zlasti glede na to, da so vse kršitve bile storjene v obdobju 15 dni.

Sicer pa tožena stranka zaradi zmotnega tolmačenja materialnega prava delovno razmerje s tožnikom nadaljuje celo po izteku odpovednega roka, ki bi ga tožnik imel, v kolikor bi tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka si namreč očitno povsem napačno, v svojo škodo, razlaga določbo drugega odstavka 111. čl. ZDR. Prepoved opravljati delo za čas trajanja postopka izredne odpovedi se namreč nanaša zgolj na čas od uvedbe postopka do vročitve odpovedi, ne pa tudi na čas trajanja individualnega delovnega spora, kot zmotno domneva tožena stranka. Seveda, če ni prišlo hkrati tudi do podaljšanja zadržanja učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 3. odst. 85. čl. ZDR, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Takšno zmotno tolmačenje materialnega prava seveda ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na kar neutemeljeno napeljuje pritožba.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljana razloga nista podana, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja povrnitev stroškov postopka, saj v skladu z drugim odstavkom 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid.