Jedro

Tožena stranka je tožniku neutemeljeno očitala, da je brez dovoljenja zapustil delovno mesto in odšel do pisarne direktorja tožene stranke, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik to storil na predlog sporne priče. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da naj bi tožnik izražal nezadovoljstvo v zvezi z uresničevanjem njegovih pravic, prav tako ne more predstavljati hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jo tožnik storil naklepno oziroma iz hude malomarnosti in ki naj bi bila podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 5. 2016 nezakonita. V prvem odstavku II. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za obdobje od 7. 5. 2016 do 12. 8. 2016 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ga za navedeno obdobje prijaviti nazaj v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 2. 2016 v bruto znesku 702,15 EUR mesečno, v 15 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku II. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je v presežku tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. V III. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka plačati odškodnino v znesku 8.860,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku stroške postopka v znesku 1.130,91 EUR v roku 15 dni, po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne ter mu naloži v plačilo vse sodno odmerjene pravdne stroške, vključno s pritožbenimi stroški, oziroma da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi povzema glavna dejstva, ki jih je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje in navaja, da je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, drugačno od pravega dejanskega stanja, kar je posledica zmotne presoje izvedenih dokazov. Ugotavlja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik dne 25. 4. 2016 zjutraj odklonil opravljanje dela, ki mu je bilo odrejeno, in da tega dela ni pričel opravljati niti kasneje (kljub večkratnim odreditvam dela). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedbe tožnika ter prič A.A. in B.B. B.B. je tožnika večkrat pozival k delu, tožnik pa je delo odklonil in dejal, da za takšen denar ne bo delal in da naj se mu da odpoved. Ko se je tožnik drugič vrnil od direktorja, se je preoblekel v civilna oblačila, ni se odzval B.B. pozivom in prošnjam k delu, ponavljal je, da naj se mu da odpoved in čakal ter sedel pred garažo. B.B. ga je napotil domov in ga obvestil, da ima neupravičene ure. Glede na to so drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je A.A. rekel tožniku, da naj se vrne k direktorju in podal odpoved, neutemeljene, saj to iz izvedenih dokazov ne izhaja. Tega od tožnika ni zahteval niti B.B., tožnikova izpovedba glede teh dogodkov pa je neresnična. Iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da je tožnik vseskozi ponavljal, da dela ne bo več opravljal in da naj se mu da odpoved, direktor in B.B. pa sta mu odgovorila, da lahko sam da odpoved, če ne želi več delati v podjetju. Prav tako je neutemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi B.B. dal tožniku papir in pisalo ter odredil, naj tožnik sam poda odpoved, saj tega B.B. ni storil. Prav nasprotno, B.B. je tožnika pozival in ga prosil, naj začne z opravljanjem dela, vendar ga tožnik ni poslušal niti potem, ko se je pri drugem prihodu od direktorja preoblekel v civilna oblačila. Glede teh dejstev izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov, ugotovljena dejstva pa dokazujejo, da tožnik spornega dne ni imel namena, da začne opravljati odrejeno delo (košnja trave s kosilnico). Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zgolj rekel, da ne bo delal nadur in zimske službe, dokler bo imel pri plači minus, saj iz izpovedb zakonitega zastopnika in priče A.A. izhaja, da je tožnik spornega dne odklonil opravljanje svojega dela. Plača tožnika je sicer zamujala dva dni (kar je bilo predhodno dogovorjeno s sindikati pri toženi stranki), vendar pa je bila ta plača 25. 4. 2016 tožniku že nakazana. Tožnik je sicer spornega dne zjutraj opravljal drugo delo (iz vozila je dajal motike), vendar mu to delo ni bilo odrejeno (odrejena mu je bila košnja trave s kosilnico), tega dela pa ni pričel opravljati. Pomembno je tudi, da se je tožnik preoblekel v civilna oblačila takoj po drugem sestanku z direktorjem, saj z delom ni nameraval začeti, le čakal je pred garažo. Ker se tožnik ni odzval ponovnemu pozivu B.B., naj se preobleče in prične z delom, ga je ta poslal domov. Tožnik se ni preoblekel v civilna oblačila zaradi ultimata B.B., naj poda odpoved pogodbe o zaposlitvi in odide domov. Tega od njega niso zahtevali niti direktor tožene stranke niti A.A., niti B.B. Dejstvo, da se je tožnik 25. 4. 2016 zjutraj preoblekel v delovna oblačila, še ne pomeni, da je imel tega dne dejansko namen opravljati delo. Tožnik je z večkratno odklonitvijo dela huje kršil delovne obveznosti, za to odločitev pa njegova plača ni bila ključni vzrok (tega dne mu je bila že nakazana na njegov TRR). Tožnik je s svojim ravnanjem prav tako pokazal povsem neprimeren odnos do nadrejenih, kar je prav tako hujša kršitev delovnih obveznosti. Tudi tožnikovo nezadovoljstvo s plačo ne more biti opravičilo za zgoraj opisane hujše kršitve delovnih obveznosti. Tožnik je storil te hujše kršitve delovnih obveznosti naklepno, premišljeno in ob polnem zavedanju in ni ravnal impulzivno, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Zaradi odklonitve opravljanja dela in tudi zato, ker je tožnik na razgovoru trmasto vztrajal, da dela ni odklonil, je tožena stranka povsem izgubila zaupanje vanj. S tožnikom se namreč sploh ni bilo mogoče konstruktivno pogovarjati. Z njim ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, zato je podan tudi ta pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz vsega zgoraj opisanega izhaja, da v sodbi niso navedeni pravi razlogi o odločilnih dejstvih in da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi sodbe in med vsebino listin ter izpovedjo prič. S tem sta storjeni bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo odločilna dejstva, je zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo, ga s sodbo opr. št. Pd 116/2016 z dne 17. 11. 2016 v celoti zavrnilo in odločilo, da stranki sami nosita svoje stroške postopka. Tožnikovi pritožbi zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče ugodilo s sklepom opr. št. Pdp 132/2017 z dne 15. 6. 2017, zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, razveljavilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotno uporabljenega materialnega prava in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje še enkrat zaslišalo tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke, priči A.A. in B.B. ter izvedlo dokaz s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo stranki vložili v spis. Odpravilo je tudi vse pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Izvedene dokaze je pravilno dokazno ocenilo, ugotovilo je vsa odločilna dejstva, ki so bila relevantna za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za utemeljenost preostalega dela tožnikovega tožbenega zahtevka, svojo odločitev pa je tudi podrobno obrazložilo. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in glede njene pravilnosti nima pomislekov, soglaša pa tudi z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju, tako da je odločitev sodišča prve stopnje vsekakor mogoče preizkusiti. Prav tako ni podanega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi niti ni konkretizirala nasprotja med tem, kar je sodišče prve stopnje navedlo v razlogih sodbe o vsebini izvedenih dokazov in med samimi temi dokazi. Iz pritožbe namreč ne izhaja, katere dele dokaznih listin oziroma zapisnikov o izpovedbah naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo v svojo obrazložitev. Drugih bistvenih kršitev določb postopka pa tožena stranka v pritožbi ne uveljavlja. S svojimi pritožbenimi navedbami tožena stranka pravzaprav izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo izpodbija, enako kot izpodbija njegove dejanske ugotovitve in pravne zaključke, vendar je tudi ta del njene pritožbe neutemeljen.

7. V postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A9), ki jo je tožnik prejel 6. 5. 2016. Na podlagi te odpovedi je tožniku predčasno prenehala pogodba o zaposlitvi, ki jo je imel s toženo stranko sklenjeno za določen čas od 13. 2. 2016 do 12. 8. 2016. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), je bil v tem, da naj bi tožnik 25. 4. 2016 zjutraj odklonil opravljanje dela in ob tem izražal svoje nezadovoljstvo v zvezi z uresničevanjem svojih pravic, nato brez dovoljenja zapustil delovno mesto in se napotil do direktorjeve pisarne, po vrnitvi na svoje delovno mesto pa je ponovno odklonil delo in izjavil, da pri toženi stranki ne želi več delati in da naj mu tožena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotavljalo, kako je potekalo dogajanje spornega dne (torej 25. 4. 2016) in zaključilo, da tožnik ni odklonil opravljanja dela, temveč je po seznanitvi s plačilno listo dejal le, da ne bo delal nadur, ker zanje ne prejema plačila in da ne bo delal zimske službe (poleg tega mu je tožena stranka znižala še stimulacijo), pri čemer mu spornega dne niso bile odrejene niti nadure niti opravljanje zimskega dela. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je tožnik 25. 4. 2016 pričel z delom (skupini, ki je imela druge zadolžitve, je pomagal pospravljati motike, naložene na avtomobil), pripravljati pa je začel tudi kosilnico (nadrejeni delavec mu je odredil košnjo trave), nato pa je zaradi nezadovoljstva z višino plače (s katero ga je seznanil A.A.), ki je tudi zamujala (tožnik plače ni prejel 18. 4. temveč dva dni kasneje) in ki je bila znižana zaradi negativne stimulacije, odšel do zakonitega zastopnika tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožnika k zakonitemu zastopniku tožene stranke (zaradi tožnikovega nezadovoljstva s plačo) poslal A.A. To pa pomeni, da ne drži očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik brez dovoljenja zapustil svoje delovno mesto.

8. Nadalje je bilo v postopku ugotovljeno, da se je tožnik po vrnitvi iz sestanka z direktorjem preoblekel v svoja civilna oblačila zato, ker mu je B.B. postavil ultimat, naj tožnik bodisi poda odpoved pogodbe o zaposlitvi bodisi odide domov. Pri svoji ugotovitvi, da tožnik ni odklonil dela, je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dejstvo, da se je tožnik 25. 4. 2016 zjutraj ob prihodu v službo preoblekel v službena oblačila, na podlagi česar je zaključilo, da je tega dne imel namen opravljati delo in da je delo tega dne tudi dejansko začel opravljati (tako da je pospravljal in pripravljal delovne pripomočke). Do takšne ugotovitve dejanskega stanja, kot je povzeto zgoraj in kot podrobno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje prišlo predvsem na podlagi dokazne ocene izpovedb tožnika, zakonitega zastopnika in prič A.A. ter B.B. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pojasnilo, da je glede na dejstvo, da so bili vsi navedeni v postopku zaslišani dvakrat in da so zakoniti zastopnik ter obe priči v svoji drugi izpovedbi nekoliko spremenili opis dogajanja v primerjavi s prvo izpovedbo, sledilo njihovim izpovedbam, ki so jih podali ob prvem zaslišanju (ob tem, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi se tožnikovi izpovedbi med seboj v odločilnih delih razlikovali). Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izpovedbe zaslišanih in v delih, kjer so se te izpovedbe v zvezi z dogajanjem 25. 4. 2016 razlikovale, posebno pozornost namenilo ugotavljanju razvoja dogodkov spornega dne. V zvezi s tem je večjo težo poklonilo izpovedbi tožnika in ugotovilo, da tožnik spornega dne ni odklonil konkretno odrejenega dela pri toženi stranki, temveč se je njegovo nasprotovanje nanašalo le na opravljanje nadur in zimske službe, vse v posledici nezadovoljstva zaradi neplačevanja nadur oziroma znižane ter prepozno izplačane plače. Spornega dne pa mu ni bilo odrejeno niti nadurno delo niti opravljanje zimske službe. Svoje ugotovitve glede zatrjevane odklonitve dela je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v 9. točki obrazložitve, tako da se na to obrazložitev pritožbeno sodišče le sklicuje. Glede na to so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje glede dogajanja dne 25. 4. 2016 zmotno ugotovilo dejansko stanje.

9. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožena stranka tožniku neutemeljeno očitala, da je brez dovoljenja zapustil delovno mesto in odšel do pisarne direktorja tožene stranke, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik to storil na predlog priče A.A. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedeno dejstvo, da naj bi tožnik izražal nezadovoljstvo v zvezi z uresničevanjem njegovih pravic, pa prav tako ne more predstavljati hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jo tožnik storil naklepno oziroma iz hude malomarnosti in ki naj bi bila podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 10. Pritožbeno sodišče se nadalje pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tudi v primeru, če bi prišlo do odklonitve dela tožnika, to glede na okoliščine konkretnega primera ne bi predstavljalo takšne hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere bi tožena stranka lahko tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bila sporna reakcija tožnika dejansko posledica nepravočasnega izplačila plače, neizplačila opravljenih nadur in znižanja plače zaradi znižane stimulacije. Ob upoštevanju navedenega tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnikovega ravnanja ne bi bilo možno opredeliti kot hujše kršitve pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi bila razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot najhujše sankcije za kršitev njegovih obveznosti. Po zaključku pritožbenega sodišča bi bila v zvezi s takšnim ravnanjem tožnika primernejša milejša sankcija bodisi v okviru tožnikove disciplinske odgovornosti (člen od 172 do 176 ZDR-1), bodisi kot pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (prvi odstavek 85. člena ZDR-1).

11. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka v postopku ni izkazala, da bi bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podan tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, torej da glede na vse okoliščine in interese strank ne bi bilo možno nadaljevati delovnega razmerja tožnika niti do izteka odpovednega roka oziroma, da do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik ni storil hujših kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so mu bile očitane v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka s temi ravnanji tožnika ne more izkazovati, da je izgubila zaupanje vanj. Poleg tega tudi dejstvo, da je tožnik po navedbah tožene stranke na zagovoru trmasto vztrajal pri tem, da dela ni odklonil, ne more pomeniti okoliščine, ki bi utemeljevala izgubo zaupanja tožene stranke v tožnika. Ker tožena stranka drugih relevantnih navedb glede obstoja pogoja za zakonitost izredne odpovedi, ki ga določa prvi odstavek 109. člena ZDR-1 ni podala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izredna odpoved nezakonita tudi zato, ker tožena stranka obstoja tega pogoja ni dokazala.

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (5. točka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).