Jedro

Ob naknadnem preverjanju carinske deklaracije po določbi 62. člena CZ je bilo ugotovljeno, da izjava na računu, ki je podlaga za preferencialno obravnavo blaga, ne izpolnjuje v Odloku določenih pogojev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A. št. ... z dne 28. 6. 2002, s katero je bil opravljen naknadni obračun carinskega dolga za blago sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji št. ... z dne 19. 10. 1999. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bilo na podlagi 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 do 40/99, v nadaljevanju CZ) opravljeno naknadno preverjanje pravilnosti dokazila o poreklu pri uvozu blaga po že navedeni carinski deklaraciji. Iz zapisnika z dne 31. 5. 2002, ki ga je tožnik prejel 4. 6. 2002, je razvidno, da se uvoženemu blagu ne prizna preferencialno poreklo, ker vrednost pošiljke presega vrednost 6000 EUR. Tožnik na zapisnik ni podal pripomb. Odlok o preferencialnih pravilih o poreklu blaga, ki se v letu 1999 uporabljajo za izvajanje Uredbe o izvajanju Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru EU na drugi strani, v delu, ki se nanaša na trgovino in zadeve v zvezi s trgovino (Uradni list RS, št. 92/98 in 7/99, v nadaljevanju Odlok) v 16. členu določa, da za izdelke s poreklom iz skupnosti pri uvozu v Slovenijo ter za izdelke s poreklom iz Slovenije pri uvozu v skupnost veljajo ugodnosti sporazuma, ob predložitvi bodisi potrdila o prometu blaga EUR. 1 ali v primerih določenih v 1. odstavku 21. člena tega Odloka, izjave izvoznika, katere besedilo je v prilogi IV, na računu, obvestilu o odpremi ali drugem trgovinskem dokumentu, ki dovolj natančno opisuje zadevne izdelke, ki jih je mogoče identificirati. V 21. členu Odloka je določeno, da lahko da izjavo na računu pooblaščeni izvoznik v smislu 22. člena tega Odloka ali katerikoli izvoznik za vsako pošiljko, ki jo sestavlja eden ali več paketov, ki vsebujejo izdelke s poreklom, katerih skupna vrednost ne presega 6000 ekujev. V obravnavanem primeru je naknadna kontrola zajela preverjanje pravilnosti uporabe dokazil o poreklu blaga, ki je bilo sproščeno v prost promet po uvoznih carinskih deklaracijah št. ... in št. ..., obe z dne 19. 10. 1999. Ugotovljeno je bilo, da se uvoženemu blagu ne prizna preferencialno poreklo, ker vrednost pošiljke presega vrednost 6000 ekujev. Da bi se konkretni pošiljki priznalo preferencialno poreklo, bi moralo pošiljko spremljati potrdilo o prometu blaga EUR. 1 oz. bi moral dati v smislu 21. člena Odloka, izjavo na računu pooblaščeni izvoznik, ne pa katerikoli izvoznik. V polju 40 obeh navedenih carinskih deklaracij je kot skupna prijava oz. predlistina navedena št. ... . Iz tega polja je torej razvidno, da je blago, ki je bilo prijavljeno za sprostitev v prost promet prispelo na carinsko območje Republike Slovenije s tranzitno carinsko deklaracijo št. ... z dne 19. 10. 1999, kar pomeni, da je prispelo kot enotna pošiljka k enemu prejemniku hkrati. Prvostopni organ je pravilno, potem ko je ugotovil, da vrednost pošiljke presega vrednost pošiljke 6000 ekujev, opravil naknaden obračun carinskega dolga za blago, uvoženo po posamezni carinski deklaraciji, na podlagi c) tč. 1. odstavka 154. člena CZ. Tožena stranka zavrne pritožbene navedbe glede sklica ustne obravnave. Meni, da glede na določbo 154. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) carinski urad ni bil dolžan razpisati ustne obravnave, saj v obravnavanem primeru ni šlo za dve stranki z nasprotujočimi si interesi, pa tudi na razjasnitev stvari ustna obravnava ne bi vplivala. Ni bilo potrebe zaslišati prič in izvedencev, saj je bilo mogoče odločiti na podlagi listinskih dokazov. Zaslišanje navedenih oseb ne bi pripeljalo do drugačne odločitve, saj je postopek za upoštevanje preferencialne obravnave predpisan v CZ in Odloku, tožnik pa ni izpolnjeval pogoje za upoštevanje le-te.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov in kršitve predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Ugovarja pooblastilu osebe, ki je podpisala izpodbijano odločbo ter ponavlja pritožbene navedbe glede ustne obravnave. Meni, da splošna pravila o carinskem dolgu (143. člen CZ) niso v nobeni vzročni zvezi s ponarejeno izjavo na računu. Meni, da izrek prvostopne odločbe ni pravilno oblikovan. Ni bil izveden pošten dokazni postopek, izpodbijana odločba sploh ni argumentirana, s čimer so kršene temeljne ustavne pravice stranke do poštene obravnave. Nadalje navaja, da bi moral carinski organ obvezno preveriti osebno ime zakonitega ali pogodbenega zastopnika pravne osebe ter dodaja, da je nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede fizične osebe, ki naj bi izpolnila rubriko 14 ECL. Carinski urad ni ugotovil imena in priimka fizične osebe, ki je bila prisotna pri pregledu blaga. Navaja odločbe Upravnega sodišča v Ljubljani, v katerih je sodišče zavzelo stališče, da se obravnava ponarejenih potrdil o poreklu izvaja po določbah ZUP o obnovi postopka. S citiranjem posameznih členov protokola utemeljuje, da potrdila o poreklu v procesnem smislu spadajo med potrdila o katerih državni organi ne vodijo uradne evidence (180. člen ZUP). Sklepno sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene ugovore glede pooblastila osebe, ki je podpisala izpodbijano odločbo. V celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne 13. 2. 2006. Tožba ni utemeljena.

Sodišče je upoštevajoč določbo 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) v tožbi odločalo na podlagi določb od 51. do 72. člena ZUS-1. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da državna podsekretarka B.B. nima ustreznega pooblastila za odločanje. Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02 do 53/05, v nadaljevanju ZDO-1), minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom in sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedene določbe je razvidno, da je minister nosilec vseh pooblastil v ministrstvu in istočasno predstojnik vsem zaposlenim v ministrstvu. V določbi 1. odstavka 28. člena ZUP je določeno, da o upravni stvari, za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi tega organa ali drugimi predpisi določeno drugače. V skladu z 2. odstavkom istega člena lahko predstojnik pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu, za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V obravnavanem primeru državna podsekretarka B.B. razpolaga s pooblastilom ministra za finance št. 031-1/2003 z dne 1. 1. 2003 in torej pooblastilo predstojnika ima. Tožeča stranka nima prav, ko pravi, da državna podsekretarka ne more odločati v imenu ministra, ker razpolaga s pooblastilom, ki ni podpisano s strani aktualnega ministra za finance. Po presoji sodišča pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat. Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva (v nasprotju z državnim sekretarjem, ki mora ob prenehanju funkcije predsednika vlade ali ministra ponuditi svoj odstop), ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra. Takšno pooblastilo po presoji sodišča preneha z odvzemom ali preklicem. Zato ima po presoji sodišča imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru je sporno vprašanje utemeljenosti uporabe preferencialne obravnave blaga, uvoženega po sporni carinski deklaraciji. Nesporno je, da je tožnik uveljavljal preferencialno obravnavo uvoženega blaga po določbah Odloka na način iz tč. b) 1. odstavka 21. člena Odloka. Splošna pravila dokazila o poreklu so določena v 16. členu Odloka. V obravnavanem primeru je šlo za izjavo na računu, ki jo je izdal nepooblaščeni izvoznik, ki pa jo lahko izda le pod pogojem, da pošiljka, ki jo sestavljajo eden ali več paketov, ki vsebuje izdelke s poreklom, katerih skupna vrednost ne presega vrednost 6000 ekujev. V 1. členu Odloka v tč. l je definiran pojem "pošiljka", ki pomeni izdelke, ki jih izvoznik pošlje enemu prejemku bodisi hkrati, ali so zajeti v enem transportnem dokumentu, s katerim dobavlja izvoznik te izdelke prejemniku, ali če ni takega dokumenta, izdelke, ki so zajeti na enem računu. V obravnavanem primeru je bilo nesporno ugotovljeno, da je bilo blago, za katerega je bila vložena obravnavana carinska deklaracija, ter blago, ki je bilo obravnavano po drugi carinski deklaraciji, ki je navedena v upravnih spisih, zajeto v enem transportnem dokumentu, tj. tranzitni carinski deklaraciji št. ... z dne 19. 10. 1999. Navedeno izhaja iz polja 40 carinske deklaracije. Upoštevajoč 3. odstavek 23. člena CZ (po noveli z dne 1. 7. 1999, 2. odstavek) ter Odredbo o tečaju, ki se uporablja za preračun zneskov v domačo valuto (Uradni list št. 40/99) ter tečajno listo Banke Slovenije, ki je veljala od 23. 9. 1999 od 00.00 ure dalje, je možno ugotoviti, da je skupna vrednost pošiljke, ki je prispela z istim transportnim dokumentom presegala vrednost 6000 ekujev.

Sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. V obravnavanem primeru ni sporna sama verodostojnost potrdila o poreklu, tj. izjava na računu. Ob naknadnem preverjanju carinske deklaracije po določbi 62. člena CZ je bilo ugotovljeno, da izjava na računu, ki je podlaga za preferencialno obravnavo blaga, ne izpolnjuje v Odloku določenih pogojev. Zato v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o ponarejenem potrdilu o poreklu kot zatrjuje tožba. Tožnik v tožbi pa tudi v pritožbi ni ugovarjal ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki je bil podlaga za uporabo materialnih določb. Njegove tožbene navedbe, da gre za nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede fizične osebe, ki naj bi izpolnila rubriko 14 ECL, glede fizične osebe, ki naj bi bila prisotna pri pregledu blaga, glede podpisnika deklaracije, pa so tožbene novote (3. odstavek 14. člena Zakona o upravnem sporu - Ur. l. RS, št. 50/97 do 46/06-odl. US v zvezi s 104. členom ZUS-1), ki jih sodišče ni obravnavalo. Nerelevantni so tudi tožbeni ugovori v zvezi z kršitvijo 22. člena Ustave RS, češ da je sodišče zavzelo stališče, da se obravnava ponarejenih potrdil o poreklu izvaja po določbah ZUP o obnovi postopka. K temu sodišče dodaja, da je obravnavalo številčno razmeroma veliko upravnih sporov, katerih vsebina se je nanašala na nepravilno uporabo preferencialne stopnje. V nekaterih primerih je bilo uporabljeno izredno pravno sredstvo - obnova postopka, v nekaterih primerih pa so bile uporabljene določbe CZ o naknadnem plačilu dajatev. Šlo je lahko za podobne dejanske situacije, a različna pravna stanja. Po mnenju sodišča je izrek prvostopne odločbe pravilen in zakonit, v postopku ni prišlo do kršitve pravil postopka, sodišče pa tudi ni našlo pavšalno zatrjevanih ničnostnih razlogov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, upoštevajoč določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave po določbi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, saj je dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev v tem upravnem sporu, med strankama ni sporno.