Jedro

Toženec je na pritožbo tožnice odločil v njeno škodo in odločbo o dodelitvi denarne socialne pomoči zaradi očitne prekršitve materialnega predpisa odpravil oziroma razveljavil z učinkom za nazaj. Ker pogoji iz 253. člena ZUP za odločitev v škodo pritožnika niso bili izpolnjeni, je odločba nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se odpravi dokončna odločba toženke št. ... z dne 15. 3. 2012 in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka sodbe), zavrglo tožbo v delu, ker tožnica uveljavlja izdajo nove odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči za ves čas prejemanja denarne socialne pomoči od 1. 4. 2011 do 31. 3. 2012 (II. točka izreka sodbe) in sklenilo, da je toženka dolžna na račun Delovnega in socialnega sodišča plačati stroške postopka, ki so nastali tožeči stranki v višini 192,00 EUR (III. točka izreka izpodbijane sodbe – sklep o stroških).

Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Toženka meni, da na podlagi drugega odstavka 253. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 26/06 s spremembami) drugostopenjski organ v pritožbenem postopku lahko odločbo spremeni v škodo stranke iz razlogov, ki so določeni v 274. členu ZUP, med temi razlogi pa je navedena tudi očitna kršitev materialnega predpisa. V drugem odstavku 353. člena ZUP ne določa, da drugostopenjski organ odloči na način, kot je predviden v 274. členu, temveč napotuje na razloge, iz katerih organ druge stopnje lahko prvostopenjsko odločbo v pritožbenem postopku spremeni v škodo stranke. Sprememba odločbe prve stopnje, ki nastane v pritožbenem postopku, nikdar ne more imeti pravnih posledic, ki jih ima razveljavitev odločbe. V pritožbenem postopku odločbe prve stopnje ni mogoče razveljaviti, ampak jo je možno le odpraviti, zato ima sprememba odločbe prve stopnje enak pravni učinek kot odprava odločbe. Sprememba pomeni v tem primeru odpravo odločbe prve stopnje in izdajo nove pravilne odločbe v zadevi, ki pravno učinkuje nazaj od dneva, od katerega je pravno učinkovala oziroma bi morala učinkovati odločba, ki se je spremenila (Androjna Vilko, Kerševan Erik, Upravno procesno pravo). Z drugostopenjsko odločbo je bilo ugotovljeno, da je organ prve stopnje med odločanjem očitno prekršil materialni predpis (razlog iz 274. člena ZUP), ker ni uporabil določbe 39. a člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV; Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami), ki jasno in nedvoumno določa, da je potrebno odpraviti odločbo, s katero je bila dodeljena denarna socialna pomoč in o upravičenosti do denarne socialne pomoči za to obdobje odločiti z novo odločbo, kadar upravičenec po izdaji odločbe prejme lastni dohodek za isto obdobje, ko mu je bila denarna pomoč dodeljena. Organ druge stopnje je tako odločil skladno z določbo prvega odstavka 252. člena ZUP-a, ker je organ prve stopnje očitno prekršil materialni predpis. Odločitev je bila takšna, da je odpravil odločbo in sam rešil zadevo tako, da je upoštevaje 39. a člen ZSV odpravil odločbo, s katero je bila dodeljena denarna socialna pomoč, in odločil, da tožeča stranka ni upravičena do denarne socialne pomoči ter mora vrniti neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč. Odločitev gre v škodo stranke, vendar je taka odločitev organa druge stopnje zakonita na podlagi drugega odstavka 253. člena ZUP, kar je očitna kršitev materialnega predpisa razlog, ki je določen v 274. členu ZUP. V kolikor bi obveljalo mnenje sodišča bi bila povsem neuporabna določba drugega odstavka 253. člena ZUP, ki določa primere, ko organ druge stopnje lahko odloči v škodo pritožnika v pritožbenem postopku, ne pa zgolj v primerih odločanja v okviru izrednih pravnih sredstev.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, v postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet sodne presoje v predmetni zadevi je bila, v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), dokončna odločba tožene stranke z dne 15. 3. 2012 s katero se je po pritožbi tožnice odpravila odločba Centra za socialno delo B. št. … z dne 26. 10. 2011 in odločba istega centra št. ... z dne 15. 3. 2011. Odločeno je bilo, da tožeča stranka ni upravičena do denarne socialne pomoči ter da je neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč v višini 974,98 EUR dolžna vrniti v roku 30 dni od dokončnosti odločbe.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica dne 4. 3. 2011 pri Centru za socialno delo B. kot samska oseba vložila vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči. Z odločbo št. ... z dne 15. 3. 2011 je center odločil, da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči v višini 138,66 EUR mesečno za čas od 1. 4. 2011 do 31. 3. 2012. V teku prejemanja denarne socialne pomoči je center izvedel, da je tožnica za obdobje upravičenosti do denarne socialne pomoči pridobila varstveni dodatek, zato je po uradni dolžnosti dne 26. 10. 2011 z odločbo št. ... razveljavil prejšnjo odločbo z učinkom od 1. 9. 2011 in odločil, da mora tožnica vrniti neupravičeno prejeto denarno pomoč. Zoper to odločbo se je tožnica pritožila in navedla, da od meseca aprila 2009 od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prejema znesek 90,62 EUR od Centra za socialno delo pa razliko do denarne socialne pomoči. Konec meseca avgusta je bil tožnici nakazan znesek 4.995,16 EUR, gre za varstveni dodatek za obdobje od 1. 4. 2009 do 31. 8. 2011. Z mesecem septembrom je začela periodično prejemati varstveni dodatek v višini 166,86 EUR ter pokojnino v višini 90,98 EUR, kar skupno znaša 257,84 EUR. Toženka je po Ministrstvu za A. odpravila obe odločbi Centra za socialno delo B. z dne 26. 10. 2011 in z dne 15. 3. 2011 ter odločila, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči ter da je neupravičeno denarno socialno pomoč v višini 974,38 EUR dolžna vrniti. V zadevi je tako sporno, ali je tožnica neupravičeno prejela denarno socialno pomoč ter posledično, ali je morebitno preplačilo dolžna vrniti toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe menilo, da je organ druge stopnje odločil po pritožbi tožnice v njeno škodo, saj 252. člen ZUP v zvezi z 253. členom ZUP-a ne daje pravne podlage, da bi zaradi kršitve materialnega predpisa tožena stranka (njen drugostopenjski organ) ob vloženi pritožbi, ki jo je vložila tožnica zoper prvostopenjsko odločbo, odločil v njeno škodo.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila odločitev drugostopenjskega organa toženca v nasprotju z določbo 253. člena ZUP. Ta v drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom določa, da lahko organ druge stopnje z namenom, da bi se stvar rešila pravilno, ob reševanju pritožbe v mejah zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji, s svojo odločbo spremeni odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu tega zakona. V citirani določbi je urejena tako imenovana dopustna prekoračitev prepovedi reformacije in peus, kadar organ odloča v škodo pritožnika v tistem delu, ki presega meje preizkusa iz 274. člena ZUP in preizkuša odločbo tudi v delu, v katerem je pritožnik ne izpodbija, oziroma ko jo preizkuša iz razlogov, ki jih pritožnik v pritožbi ne uveljavlja. Poleg tega pogoja pa mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj, da je za spremembo odločbe v škodo pritožnika podan kateri izmed razlogov, ki so določeni v 274. členu, če gre za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ali v 278. členu, če gre za izredno razveljavitev ali v 279. členu ZUP, če gre za ničnost odločbe. Če ni podan nobeden od teh razlogov, pritožbeni organ ne more odločiti v škodo pritožnika.

Bistvo načela prepovedi spremembe odločbe v škodo pritožnika je v tem, da mu v polni meri omogoča uporabo v 25. členu Ustave RS zagotovljene pravice do pritožbe proti odločbam državnih in drugih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To pravico pa bo mogel izkoristiti le v primeru, ko jo bo lahko vložil brez tehtanja in strahu, da se bo z vložitvijo pritožbe njegov položaj poslabšal. Zaradi tega je treba po mnenju pritožbenega sodišča vse izjeme od tega pravila razlagati restrektivno. Presoji o tem, kako uravnotežiti na eni strani strankino popolno pravico do pritožbe, na drugi strani pa varstvo javne koristi, je opravil zakonodajalec s tem, ko je določil pogoje za odstop od prepovedi odločitve v škodo pritožnika. Že iz tega razloga po mnenju pritožbenega sodišča toženec ni ravnal prav, ko je mimo pogojev iz drugega odstavka 253. člena ZUP odločil v škodo tožnice.

Pravilno poudarja sodišče prve stopnje, da bi drugostopenjski organ lahko prvostopenjsko odločbo zgolj razveljavil (drugi odstavek 274. člena ZUP), ne pa odpravil. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe tožene stranke izhaja, da je bilo ugotovljeno, da je bil na prvi stopnji očitno prekršen materialni predpis. Ob očitni kršitvi materialnega predpisa je možno prvostopenjsko odločbo zgolj razveljaviti, ne pa odpraviti. Pravne posledice odprave oziroma razveljavitve so različne. Na podlagi zgoraj navedenega je bilo ravnanje sodišča prve stopnje pravilno, ko je dokončno odločbo tožene stranke z dne 15. 3. 2012 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno upravno odločanje. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno odmerilo priglašene stroške postopka ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji), saj je tožnica v bistvenem delu z zahtevkom uspela.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 353. členom pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.