Jedro

Izvedensko mnenje, ki je bilo pridobljeno izven pravde in ga predloži (le) ena od pravdnih strank, (načeloma) predstavlja le del trditvene podlage stranke, ki (ga je predložila in) se nanj (to je njegovo vsebino) sklicuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23.11.2015: - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v 15-ih dneh plačati 600,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vključno dne 22. 5. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka), - v presežku, in sicer za znesek 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2014 tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v 15-ih dneh od prejema sodbe plačati pravdne stroške v višini 80,61 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni oziroma razveljavi ter zadevo pošlje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da prisojena višina odškodnine ne ustreza načelom pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo in pojasnjuje, kakšna je njihova vsebina. Prisojena odškodnina ni v skladu z načelom individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče naj bi pri svoji odločitvi neutemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju. Ni upoštevalo očitnega nasprotja med zdravniškim spričevalom zasebne ambulante X z dne 25. 4. 2014 ter v pravdi pridobljenim izvedenskim mnenjem. V 11. točki je navedlo, da tožeča stranka zdravniškega spričevala ni povzela in da zato nima moči dokaza temveč predstavlja zgolj trditvene podlage. Tak zaključek je napačen, saj je tožnik pravočasno v vlogi z dne 5. 12. 2015 povzel ugotovitve v zdravniškem spričevalu z dne 25. 4. 2014. Zato bi moralo sodišče to listino upoštevati kot listino s potrebno dokazno vrednostjo. V 11. točki sodbe je sodišče napačno navedlo, da je zdravnik, ki je izdelal zdravniško spričevalo, zgolj splošni zdravnik, zaradi česar je sledilo zaključkom izvedenca. Sam je že v vlogi z dne 13. 5. 2015 navedel, da je zdravniško spričevalo izdelal A. A., dr. med., spec. medicine dela, prometa in športa. Zato bi moralo sodišče zaključiti, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo, saj je v očitnem nasprotju z zdravniškim spričevalom. V vlogi z dne 13. 5. 2015 je kot dokaz pravočasno predlagal zaslišanje izvedenca dr. B., česar pa sodišče ni izvedlo, prav tako takega dokaza ni zavrnilo v skladu z ZPP. V nadaljevanju se sklicuje na določbe 213., 278. in 287. člena ZPP. Sodišče ni podalo vsebinske obrazložitve za zavrnitev dokaznih predlogov. Tega ni pojasnilo niti v sami obrazložitvi izpodbijane sodbe. Podana naj bi bila kršitev pravice do izjave v postopku oziroma kršitev načela kontradiktornosti. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, kako mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena in zakaj je to pomembno. Sodišče prve stopnje naj bi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka tudi zaradi pomanjkljivega zaslišanja tožnika. To zaslišanje je bilo predlagano tako glede temelja kot višine tožbenega zahtevka. Vendar pa je sodišče na naroku dne 28.1.2015 tožnika temeljito zaslišalo le glede temelja tožbenega zahtevka, ne pa po višini. S tem ni kršilo le načela kontradiktornosti, ampak tudi načelo individualizacije višine odškodnine.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki jo je zaradi dogodka utrpel tožnik, z ozirom na obstoječo sodno prakso prisodilo primeren znesek odškodnine (s katero bo kot zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena OZ,(2), svojo odločitev pa je tudi konkretno (jasno) in hkrati prepričljivo obrazložilo. Pri tem je ustreznost podana tako z vidika odškodnine določena za posamezne oblike (konkretno iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja kot tudi strahu) nepremoženjske škode kot glede na celoten obseg utrpljene nepremoženjske škode določen skupen znesek odškodnine. Pritožbeni očitek, da prisojena odškodnina ni v skladu z načeli, ki jih je potrebno pri njeni odmeri upoštevati, zato ne drži. Tudi sicer so predmetne pritožbene navedbe podane na povsem splošni-abstraktni (načelni) ravni(3) in kot take (same za sebe) ne morejo vzbuditi nobenega dvoma v pravilnost (primernost) s strani sodišča prve stopnje prisojene odškodnine.

6. Sodišče prve stopnje v okviru 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ni navedlo (kot to omenja pritožba), da tožnik ni povzel zdravniškega spričevala zasebne ambulante X,(4) temveč, da ga ni povzela toženka in (da) zato nima dokazne moči. Takšen zaključek ustreza naziranju sprejetem v sodni praksi, v skladu s katerim lahko izvedensko mnenje, ki je bilo pridobljeno izven pravde in ga predloži (le) ena od pravdnih strank, (načeloma) predstavlja le del trditvene podlage(5) stranke, ki (ga je predložila in) se nanj (to je njegovo vsebino) sklicuje. Z ozirom na omenjeno naziranje je pritožbeno pojasnjevanje, da zdravnik, ki je zdravniško spričevalo izdelal, ni splošni zdravnik, ampak specialist medicine dela, prometa in športa, nerelevantno.

7. Slediti ni moč niti očitku o zagrešenih procesnih kršitvah v zvezi z neizvedbo s strani tožnika v vlogi z dne 13.5.2015 predlaganega zaslišanja (v postopku angažiranega) sodnega izvedenca medicinske stroke B. Iz predmetnega spisa je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje spričo tožnikove tretje pripravljalne vloge, ki jo je prejelo dne 14.5.2015, izvedencu odredilo izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja.(6) Na dopolnitev, ki jo je sodni izvedenec dne 20.9.2015 izdelal, je tožnik nato v četrti pripravljalni vlogi z dne 12.10.2015 podal svoje vsebinsko nestrinjanje, ne da bi hkrati nasprotoval (samemu) izbranemu (torej pisnemu) načinu dopolnitve mnenja oziroma konkretno (jasno) zahteval še dodatno ustno zaslišanje izvedenca. Tega ni storil niti na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 23.11.2015. Ker je bilo torej na njegove pripombe s strani izvedenca (jasno oziroma vsebinsko) odgovorjeno,(7) so očitki o kršitvi pravice do izjave v postopku oziroma načela kontradiktornosti neutemeljeni.

8. Tožnik je že v tožbi v zvezi s samo zatrjevano nepremoženjsko škodo predlagal tudi svoje zaslišanje. Drži sicer, da mu je sodišče prve stopnje ob zaslišanju na naroku dne 28.1.2015 vprašanja postavljalo le glede samega temelja zahtevka, kar pa (sploh ob dejstvu, da je bil, kot je razvidno iz zapisnika, na naroku prisoten tudi njegov pooblaščenec) ne pomeni, da mu je bilo onemogočeno izpovedati tudi v smeri zatrjevane nastale (nepremoženjske) škode. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 28.1.2015 ne izhaja, da sodišče prve stopnje (morebitnih) vprašanj/razčiščevanja dejanskega stanja v tem oziru ne bi dovolilo oziroma da mu je bila tovrstna možnost (pravica) odvzeta.(8) Nadalje ni razvidno (in tega pritožba tudi ne zatrjuje), da bi tožnik v tej smeri v nadaljevanju postopka karkoli ugovarjal (286.b člen ZPP(9)). Kar se tiče njenega sklicevanja na 8. člen ZPP, pa pritožba konkretno ne pojasni, zakaj naj bi bile dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje posledično napačne oziroma zakaj bile te v primeru izvedenega zaslišanja drugačne.(10)

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje z njo nastale stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Skratka so nekonkretizirane.

Op. št. (4): Glej prilogo A4. Op. št. (5): Skratka ne kot dokaz (glej npr. sodbo II Ips 895/2009 z dne 23.2.2012).

Op. št. (6): Za izvedensko mnenje sodišču prve stopnje (v 8. točki obrazložitve) upravičeno ugotavlja, da je jasno (pregledno) in razumljivo (skratka prepričljivo).

Op. št. (7): Da ni bilo, pritožnik (ustrezno) ne zatrjuje. Njegovo vsebinsko nestrinjanje z zaključki izvedenca pa za presojo samega obstoja odgovora ni relevantno.

Op. št. (8): Očitek o kršitvi načela kontradiktornosti torej ne drži. Op. št. (9): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (10): Neprepričljiva je tudi pritožbena trditev, če da naj bi bilo posledično kršeno načelo individualizacije višine odškodnine. Okoliščina, da tožnik v zvezi s tem ni bil zaslišan, seveda ne pomeni, da sodišče prve stopnje za odmero odškodnine relevantnih konkretnih okoliščin ni imelo možnosti upoštevati. Ugotovitve, ki jih je v svojem mnenju (oziroma njegovi dopolnitvi), podal v postopku angažirani sodni izvedenec, niso splošno-abstraktne, ampak se nanašajo konkretno prav na tožnika.