Zgolj trditev o obstoju upravičenega razloga, ne da bi bil ta razlog tudi s čimerkoli dokazan, ne predstavlja utemeljenega razloga za ponovno podaljšanje roka za predložitev pooblastila. Prvostopenjski organ ne na podlagi 55. člena ZUP ne na podlagi Odloka ni bil dolžan ponovno podaljšati roka za predložitev pooblastila, brez da bi tožnik dokazal obstoj utemeljenega razloga za ponovno podaljšanje.
I.Tožba se zavrne.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo vlogo za odlog plačila davčnega dolga iz naslova davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Stroške postopka trpi tožnik, davčnemu organu posebni stroški niso nastali.
2.Tožnik je 5. 11. 2021 na podlagi 103. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložil vlogo za odlog plačila davčnih obveznosti iz naslova DDV v znesku 174.545,92 EUR, odmerjenega po inšpekcijski odločbi za leto 2018. Prvostopenjski organ je s pozivom z dne 10. 11. 2021 pooblaščenca tožnika pozval, da v skladu s petim odstavkom 55. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) predloži pooblastilo z opozorilom, da bo tožnikova vloga v nasprotnem zavržena. Pooblaščenec je prvostopenjski organ 22. 11. 2021 zaprosil za podaljšanje roka, ker je bil zakoniti zastopnik tožnika v karanteni zaradi okužbe z virusom Covid-19 in organ je rok s sklepom z dne 24. 11. 2021 podaljšal za 15 dni. Pooblaščenec tožnika je 14. 12. 2021 ponovno predlagal podaljšanje roka za 15 dni, češ da se zakoniti zastopnik tožnika zaradi slabega počutja po prebolelem Covidu ni mogel zglasiti v odvetniško pisarno. Prvostopenjski organ je pooblaščenca 16. 12. 2021 pozval k predložitvi dokazila o obstoju opravičenega razloga (zdravniškega potrdila) in 27. 12. 2021 je pooblaščenec posredoval ista dokazila, kot jih je predložil k vlogi z dne 22. 11. 2021. Prvostopenjski organ je ocenil, da s temi dokazili tožnik ni izkazal obstoja upravičenega razloga za drugo podaljšanje roka, posledično mu ni mogel podaljšati roka v skladu z 8. členom Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje ponovnih izbruhov in širjenja okužb z nalezljivo boleznijo Covid-19 v upravnih zadevah1 (v nadaljevanju Odlok). Ker pooblastilo ni bilo predloženo v zahtevanem roku, prvostopenjski organ pa postopka ni bil dolžan nadaljevati po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo šestega odstavka 55. člena ZUP vlogo za odlog plačila davčnih obveznosti z zavarovanjem zavrgel.
3.Toženka je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnila kot neutemeljeno in v razlogih za zavrženje vloge pritrdila razlogom prvostopenjskega organa. V pritožbi je tožnik sicer priložil pooblastilo za zastopanje, vendar šele na poziv toženke. Ker pooblastilo v času do izdaje izpodbijanega sklepa ni bilo predloženo in ni bilo ustrezno izkazano dejansko stanje za podaljšanje rokov glede na izredne razmere zaradi Covida, je prvostopenjski organ pravilno zavrgel vlogo. Prvostopenjski organ tudi ni mogel pooblastilnega razmerja predpostavljati, kot to trdi tožnik.
4.Tožnik s tožbo izpodbija sklep prvostopenjskega organa. Poudarja, da pooblastilo ni bilo predloženo iz objektivnih razlogov, ker se zakoniti zastopnik tožnika ni dobro počutil zaradi posledic bolezni Covid. Tožnik je tudi ravnal odgovorno in se zaradi slabšega počutja ni želel gibati med drugimi osebami. Ni želel prehajati državne meje in je imel tudi težave s pridobivanjem dokumentacije, saj mu zdravstveno stanje enostavno to ni dopuščalo. Po drugi strani pa je jasno, da je bil pooblaščenec pooblaščen za zastopanje, saj ga zastopa v zvezi z obravnavano problematiko ves čas in je davčnemu organu to tudi znano. Navedene okoliščine jasno pričajo v prid dejstvu, da pooblastilno razmerje obstoji in da ni razloga, da bi prišlo do zavržene vloge. Tedanja situacija je bila tako v Sloveniji kot na Hrvaškem zelo resna, ljudi se je spodbujalo, da ne prihaja do neposrednih kontaktov, prehajanje meje je bilo oteženo. V zvezi z navedbo toženke, da lahko tožnik poda nov predlog v primeru, če davčni dolg še obstaja, pa tožnik navaja, da je takšno postopanje neekonomično, saj je očitno že v tem postopku pooblastilno razmerje izkazano.
5.Tožnik je v tožbi predlagal dokaz z zaslišanjem tožnika, ki po podatkih upravnega spisa, ki ga je sodišču predložila toženka, v upravnem postopku ni bil predlagan. Sodišče je v okviru materialnoprocesnega vodstva pooblaščenca tožnika pozvalo, da sodišču pojasni, ali je bil ta dokaz v upravnem postopku predlagan in če ne, zakaj ne. Tožnikov pooblaščenec je dopis prejel, a nanj ni odgovoril.
6.Tožba ni utemeljena.
7.Ni sporno, da tožnikov pooblaščenec k vlogi za odlog plačila davka z instrumentom zavarovanja po 103. členu ZDavP-2, ki jo je vložil za tožnika, ni predložil pooblastila, prav tako pooblastila ni predložil na poziv organa z dne 10. 11. 2021, temveč je organu predlagal podaljšanje roka za predložitev pooblastila za 15 dni, kar mu je prvostopenjski organ tudi odobril. Pooblaščenec pa pooblastila ni uspel predložiti niti v tem podaljšanem roku, temveč je prvostopenjski organ ponovno zaprosil za podaljšanje roka. V zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ ravnal prav, ko ponovnega podaljšanja ni odobril, temveč je na podlagi šestega odstavka 55. člena ZUP vlogo zavrgel.
8.Pravno podlago za odločanje v predmetni zadevi predstavlja peti odstavek 55. člena ZUP, po katerem organ dovoli, da opravi procesna dejanja za stranko tudi oseba, ki ni predložila pooblastila, vendar ji naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo in izkaže odobritev že opravljenih dejanj. Če po izteku roka pooblastilo ni predloženo, se opravljena dejanja ne upoštevajo. Šesti odstavek 55. člena ZUP pa določa, da če stranka v roku, ki ga določi organ, ne predloži pooblastila za vloženo zahtevo, organ takšno vlogo zavrže, razen če je dolžan nadaljevati postopek po uradni dolžnosti. Ni sporno, da postopka odloga plačila davka po 103. členu ZDavP-2 prvostopenjski organ ni bil dolžan nadaljevati po uradni dolžnosti.
9.Tožnikov pooblaščenec je k prvi vlogi za podaljšanje roka za predložitev pooblastila priložil potrdilo poliklinike A. iz Zagreba z dne 12. 11. 2021, da je tožnik pozitiven na virus SARS-2. V vlogi za ponovno podaljšanje roka pa je pooblaščenec pojasnil, da se zakoniti zastopnik tožnika še vedno tako slabo počuti po prebolelem Covidu, da tudi v podaljšanem roku nista uspela urediti pooblastila, za kar pa ni predložil nobenega dodatnega dokazila (o zatrjevani obolelosti za Covidom in zatrjevanem slabem počutju tožnika), niti tozadevnega dokazila ni predložil na izrecen pozivu prvostopenjskega organa z dne 16. 12. 2021.
10.Sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ, po tem, ko v prvem podaljšanem roku za predložitev pooblastila le tega ni prejel, ni takoj ravnal po šestem odstavku 55. člena ZUP in vlogo zavrgel, temveč je, sklicujoč se na Odlok, presojal upravičenost razloga za nepredložitev pooblastila in za ponovno podaljšanje roka. Prvi odstavek 8. člena Odloka določa, da organ s sklepom, izdanim na zahtevo stranke, lahko podaljši rok za izpolnitev obveznosti, določene s posamičnim upravnim aktom, če stranka obveznosti iz upravičenega razloga ne more izpolniti pravočasno.
11.Tudi po presoji sodišča tožnik s tem, ko je zgolj zatrdil slabo počutje po zatrjevani preboleli bolezni ter tudi na dodatni poziv organa ni predložil nobenega dokaza za te svoje trditve, obstoja upravičenega razloga za nepredložitev pooblastila ni uspel dokazati. Tudi po presoji sodišča potrdilo o okuženosti na dan 12. 11. 2021 ni dokaz niti o slabem počutju več kot mesec dni po okužbi. Tudi v tožbi tožnik zgolj pavšalno zatrjuje svojo slabo počutje oziroma pavšalno navaja, da je ravnal skrbno, ker z gibanjem med ljudmi ni želel širiti okužbe Covid, pri čemer tožnik niti ne dokaže, da bi v tem obdobju zatrjevanega slabega počutja vedno bil pozitiven na SARS-2. Sodišče se strinja s prvostopenjskim organom, da zgolj trditev o obstoju upravičenega razloga, ne da bi bil ta razlog tudi s čimerkoli dokazan, ne predstavlja utemeljenega razloga za ponovno podaljšanje roka za predložitev pooblastila. Prvostopenjski organ ne na podlagi 55. člena ZUP ne na podlagi Odloka ni bil dolžan ponovno podaljšati roka za predložitev pooblastila, brez da bi tožnik dokazal obstoj utemeljenega razloga za ponovno podaljšanje.
12.Sodišče tudi ne sledi tožnikovemu ugovor, češ da organ ne bi smel imeti dvoma o obstoju pooblastila že iz razloga, ker je isti pooblaščenec tožnika zastopal pred davčnim organom v zvezi z inšpekcijskim postopkom, v okviru katerega je bil tožniku odmerjen DDV. Tožnik je z vlogo za odlog plačila davka z instrumentom zavarovanja želel sprožiti postopek v zvezi s plačilom davka, zato se pooblastilno razmerje za zastopanje tožnika v postopkih davčnega nadzora ne nanaša na postopek v zvezi s plačilom davka, v kolikor to iz samega pooblastila izrecno ne izhaja, kar pa tožnik niti ne zatrjuje.
13.Ob povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen in je bil postopek pred njegovo izdajo pravilno izveden, zato je treba tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrniti.
14.O zadevi je sodišče odločalo brez glavne obravnave. Tožnik je v tožbi sicer predlagal dokaz z njegovim zaslišanjem. Ker pa na izrecen poziv sodišča, da naj pojasni pogoje za izvedbo tega dokaza, kot jih določa 52. člen ZUS-1,2 tožnik kljub izkazanemu prejemu poziva ni niti odgovoril, gre po oceni sodišča za prepozen dokaz, posledično je imelo sodišče pooblastilo, da je odločilo brez glavne obravnave v drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da zaslišanje tožnika v upravnem postopku ni bilo predlagano (tudi v pritožbi ne).
15.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
-------------------------------
1 Uradni list Republike Slovenije št. 80/2021z dne 21. 5. 2021.
2 Ki določa, da v tožbi tožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.