Jedro

Če oseba ni sodelovala v postopku carinjenja kot stranka, ni upravičena oseba za predlaganje obnove postopka po 1. točki 249. člena ZUP/86. Osebi, ki je kupila avto kot domače blago na domačem trgu, ni mogoče priznati položaja stranke v carinskem postopku za to blago, niti z obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.9.1999, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Carinarnice L. z dne 24.3.1998. S tem sklepom je prvostopni upravni organ zavrgel tožnikov zahtevek za obnovo postopka uvoza carinjenja blaga po enotni carinski listini Carinske izpostave ŽP L. z dne 6.7.1996. Prvostopni upravni organ je zavrgel vlogo za dovolitev obnove postopka, ker jo je vložila neupravičena oseba.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je v obravnavanem primeru za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka ter teh razlogov v svoji sodbi ni posebej ponavljalo, temveč se je nanje sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Tožniku je pojasnilo, da se v 1. fazi obnove postopka odloča o predlogu za obnovo postopka na podlagi 1. odstavka 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86 - pb.). V tej fazi pristojni organ preizkusi, ali predlog za obnovo postopka izpolnjuje formalni pogoji za meritorno odločanje. Ker tožnik ob uvozu njegovega avtomobila ni sodeloval v carinskem postopku kot stranka, temveč je to vozilo odkupil od podjetja K. d.o.o. P., torej domače pravne osebe, ki je to vozilo kupila od uvoznika družbe P.S. d.o.o., ne more predlagati obnove postopka kot stranka. Prav tako ne more obnove postopka predlagati iz razloga po 9. točki 1. odstavka 249. člena ZUP/86, torej da bi bilo treba postopek obnoviti zato, ker mu ni bilo omogočeno kot stranki sodelovati v tem upravnem postopku, saj glede na to, da v prvotnem carinskem postopku ni bil udeležen kot stranka, niti mu ta pravica ne bi šla, saj avto ni bil uvožen za njegove potrebe, tudi v obnovljenem postopku ne bi mogel uveljavljati oprostitve plačila carine iz naslova svoje invalidnosti po 1. odstavku 8. točke 161. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95).

Tožnik vlaga zoper prvostopno sodbo pritožbo. Navaja, da jo vlaga iz vseh razlogov ZUP-a ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ali tožbi tožeče stranke ali, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanju sodišču prve stopnje. Meni, da je v tem primeru ZUP/86 narobe uporabljen in da ima oporo v njem za predlaganje obnove postopka. Ker ta ni bila uvedena, je bila kršena pravica do pravičnosti sojenja oziroma do pravnega sredstva - 25. člen Ustave RS, varstva pravic - 22. člen Ustave RS ter načela enakosti pred zakonom 14. in 15. člen Ustave RS. Z obnovo postopka želi doseči tisto, kar mu ni bilo dano v osnovnem postopku in kar so prezrli delavci tožene stranke, ki bi morali po uradni dolžnosti zadevo obravnavati. Zahteva torej, da se obnova postopka dovoli in da se ga na podlagi najnovejših listin o invalidnosti oprosti plačila carine pri nakupu uvoženega avtomobila. Meni, da je pravica do oprostitve plačila carine ob uvozu avtomobila za potrebe invalida vezana na invalidnost te osebe, ne pa na to, ali je bil stranka v postopku carinjenja ali ne. Kot neuka stranka niti ni bil seznanjen s postopkom uveljavljanja carinske oprostitve zaradi invalidnosti.

Meni, da bi mu moral biti status stranke priznan, saj brez svoje krivde tega ni mogel uveljaviti prej. Pri tem se sklicuje na 2. odstavek 250. člena ZUP/86. Sodba tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, saj se opira le na formalni razlog, da tožnik ni stranka v postopku. Ker torej nima vseh razlogov je neutemeljena in nezakonita. Dejstvo, da je kupil vozilo na domačem trgu, niti sodišču niti toženi stranki ne daje pravice, da mu odrekata splošno procesno sposobnost. S tem, ko je tožnik kupil avto od domačega prodajalca, še ne pomeni, da se je odrekel svojim pravicam za uveljavljanje carinske oprostitve zaradi invalidnosti in posledično pravici zahtevati obnovo postopka v zvezi s tem. Meni, da je carinski organ namenoma zavlačeval postopek v zvezi z carinsko oprostitvijo in ugotavljanjem njegove invalidnosti zato, da je s spremembo carinskih in drugih predpisov pristojnost za odločanje o invalidnosti prešla na drug organ. Ko pa je pridobil dokaze o svojem zdravstvenem stanju, mu carinske oprostitve niso več hoteli omogočiti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča, je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Bistvo odločitve sodišča prve stopnje glede predlagane obnove postopka je v presoji formalnih pogojev za dovolitev obnove postopka, ki pa v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podani. Tožnik ni upravičena oseba za predlaganje obnove postopka, saj v prvotnem carinskem postopku ni sodeloval kot stranka, saj se niti ni vedelo, da bo kasnejši kupec avtomobila. Položaja stranke v postopku carinjenja avtomobila, mu ni mogoče priznati niti na podlagi 9. točke 249. člena ZUP/86, saj mu kot kupcu domačega blaga v notranjem prometu ni mogoče priznati položaja stranke v carinskem postopku, ne glede na to, kdaj in od koga je pridobil dokazila o svoji invalidnosti.

Neutemeljena je tožnikova pritožbena navedba, da je carinska oprostitev odvisna samo od invalidnosti kupca avtomobila. Dejstvo je, da je to carinsko oprostitev bilo mogoče uveljavljati le ob uvozu, torej pred sprostitvijo uvoženega avta na domači trg, in to na podlagi dokazil, da je avto uvožen za potrebe invalidne osebe, ki je morala svojo invalidnost ob uvozu izkazati na predpisan način (8. točka 161. člena CZ). Tožnik pa po podatkih upravnih spisov ni bil niti uvoznik, niti carinski deklarant, niti oseba, za katere potrebe bi bil sporni avtomobil uvožen; ob uvozu avtomobila ni imel predpisanih dokazil o tem, da je invalid; avto pa je kupil kot domače blago na domačem trgu.

Vse druge tožbene navedbe so bile za odločitev v stvari nepomembne, zato se sodišče prve stopnje do njih utemeljeno ni opredelilo.

Po presoji pritožbenega sodišča je torej v tem primeru odločitev prvostopnega sodišča, s tem pa tudi odločitev tožene stranke in prvostopnega upravnega organa, pravilna in zakonita, prvostopno sodišče pa se je opredelilo do vseh za odločitev v stvari bistvenih tožbenih navedb. Zato tožniku v tem primeru po presoji pritožbenega sodišča niso bile kršene ustavne pravice do pravnega sredstva, enakosti pred zakonom in varstva pravic, kot zatrjuje v pritožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.