Jedro

Tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora. Iz navedb njegovega pooblaščenca na glavni obravnavi namreč izhaja, da je imel zadnji osebni stik s tožnikom 6. 3. 2023, torej 10 dni pred predmetno glavno obravnavo, in da ne ve, kje se tožnik trenutno nahaja.

Tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in na dokončanje postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo, drugo in četrto alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS), območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano odločbo tožnik vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj Upravno sodišče RS tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

3. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in vztraja pri svoji odločitvi. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

4. Sodišče je v nadaljevanju postopka izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je vpogledalo v listine sodnega spisa, označene kot priloga od A1 do A2, B1 do B2 ter listine upravnega spisa tožene stranke št. 2142-401/2023. Tožnika ni zaslišalo, saj se vabilu na zaslišanje ni odzval in svoje odsotnosti na naroku ni kakorkoli opravičil. Pooblaščenec tožnika je na poziv sodišča izjavil, da tožbe ne umika in da je bil s tožnikom zadnjič v kontaktu 6. 3. 2023. Kasneje sta bila v kontaktu le posredno, preko recepcijske službe Azilnega doma, kjer je pooblaščenec pustil vabilo na zaslišanje tožnika na glavni obravnavi.

5. Tožba ni dovoljena.

6. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi s tožbo v upravnem sporu, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki se kaže v tem, da bi si z morebitno ugoditvijo tožbi lahko izboljšal svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora in vsebinsko obravnavanje tožbe. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 7. Iz posameznih določb ZMZ-1 izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, sledijo glede njegove prošnje za mednarodno zaščito določene posledice in odločitve procesne narave. V obravnavanem primeru tako tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora. Iz navedb njegovega pooblaščenca na glavni obravnavi namreč izhaja, da je imel zadnji osebni stik s tožnikom 6. 3. 2023, torej 10 dni pred predmetno glavno obravnavo, in da ne ve, kje se tožnik trenutno nahaja. Pri tem sodišče poudarja, da puščanja vabil za zaslišanje na glavni obravnavi v recepciji Azilnega doma ni mogoče šteti kot osebni kontakt med svetovalcem za begunce in tožnikom niti kot dokazilo, da se je tožnik tistega dne še vedno sploh nahajal v Azilnem domu. Tožnik oziroma njegov pooblaščenec - svetovalec za begunce tudi ni izkazal, da je izginotje tožnika posledica okoliščin, na katere ni imel zadostnega vpliva. Iz podatkov v spisu je obenem razvidno, da je že med tekom upravnega postopka v predmetni sporni zadevi imel tožnik (na osebnem razgovoru) pooblaščenca, kar med drugim tudi pomeni, da bi moral in mogel biti seznanjen s posledicami morebitne samovoljne zapustitve Azilnega doma.

8. Povedano z drugimi besedami navedeno pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in na dokončanje postopka, zato ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora. Tožnik je glede na navedeno s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) interesa za pravnomočno končanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo s tožbo izpodbija, očitno ne posega (več) v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

9. Na podlagi navedenega je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.