Jedro

Začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti se po ustaljeni sodni praksi upošteva v okviru prisoje odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod točko I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine v višini 18.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 6. 2007 dalje do plačila, pod točko II. izreka je v umaknjenem delu postopek ustavilo, pod točko III. pa je odločilo, da je tožena stranka (pravilno bi bilo tožeča stranka) dolžna tožeči (pravilno bi bilo toženi) stranki povrniti pravdne stroške v znesku 101,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je bil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter iz naslova strahu v celoti zavrnjen, za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa je tožeči stranki sodišče prve stopnje priznalo odškodnino v višini 2.200,00 EUR, ter obenem zaključilo, da je bila z izplačilom 2.300,00 EUR pred vložitvijo tožbe, kar v revalorizirani višini znaša na dan izdaje sodbe 2497,80 EUR, tožeči stranki poravnana vsa pravno priznana škoda.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka in izpodbija zavrnilni del odločitve (točka I. izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi tako, da odločitev v zavrnilnem delu spremeni in pritožnici prisodi pravično denarno odškodnino tudi iz naslova duševnih bolečni zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in odškodnino za sekundarni strah, oziroma v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo v tem obsegu v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno opredelilo pravno podlago tožbenega zahtevka, vendar pa je napačno zavrnilo zahtevek tožeče stranke iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke napravilo napačne zaključke oziroma določenih ugotovitev izvedenke ni upoštevalo. Neupoštevane so tako bile izvedenkine ugovotitve, da gre pri tožnici za napade panike in občasne epizode tesnobe, ki jih pred prometno nesrečo ni bilo; da panični napadi pri tožnici so prisotni; da tožnica jemlje zdravila, s katerimi se po strokovni doktrini zdravi panične napade; da je bila pri tožnici šest let pred nezgodo diagnosticirana depresija in vegetativne motnje in ne napadi panike in da so takrat bolj izstopale telesne težave, vrtoglavice, omotice; da od leta 1998 do nesreče tožnica ni imela nobenih duševnih težav; da so se težave v duševnem stanju tožnice pojavile po nesreči leta 2004, vendar v drugačni obliki kot šest let prej; da do napadov panike pri tožnici verjetno ne bi prihajalo, če prometne nesreče ne bi bilo, ter da je tožnica trikrat iskala tudi urgnetno pomoč v zvezi z napadi panike, zdravilo peroxat pa ji je bilo predpisano še 6. 11. 2009. Pritožnica navaja, da je iz izvedenskega mnenja razvidno, da je podana vzročna zveza med prometno nezgodo in napadi panike, pri čemer je bila prva sprožilni faktor slednjih. Sklicujoč se na sodbo II Ips 36/2005 se pritožba postavlja na stališče, da pritožnici ne sme biti prisojena nižja odškodnina zaradi njenega psihičnega stanja, če pred škodnim dogodkom zaradi njega ni trpela nobene škode. Sodišču prve stopnje pritožba nadalje očita, da ni upoštevalo navedb tožeče stranke kot tudi ne njene izpovedbe na sodišču. Tožničine življenjske aktivnosti so bile zmanjšane zaradi napadov strahu, večkrat ni zdržala v službi, bila je depresivna, asocialna, zaradi vsega tega pa je trpela duševne bolečine. Še vedno si ne upa sama voziti avtomobila, še vedno ima občasne tesnobe in njeno življenje ni tako kvalitetno kot je bilo pred nezgodo. Težko je opravljala gospodinjska dela in še vedno je tako, tudi nakupov psihično ni zdržala, eno leto je bila praktično popolnoma odvisna od pomoči domačih, saj ni bila sposobna sama opravljati normalnih dnevnih aktivnosti. Pritožba povzema tudi izpoved tožeče stranke, s katero je te navedbe podkrepila. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

(3.) Pritožba ni utemeljena.

(4.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni doložnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

(5.) Pritožbeno sodišče se ne more strinjati z očitkom, da sodišče prve stopnje določenih trditev izvedenke psihiatrične stroke ni upoštevalo, oziroma je na njihovi podlagi napravilo napačne zaključke, saj je izvedensko mnenje v svoji celoti in svojem zaključku jasno. Pritožba tako izpostavlja posamezne, iz konteksta vzete ugotovitve izvedenke, ki pa jih ni mogoče obravnavati vsake zase in ločeno od izvedeniškega mnenja kot celote. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran 5 in 6), sodišče prve stopnje ugotovitev izvedenke, ki jih pritožba posebej izpostavlja, ni spregledalo, temveč je ob upoštevanju teh in vseh ostalih, predvsem pa tistih, ki se nanašajo na vprašanje vzročne zveze med nesrečo in zatrjevanimi duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter na vprašanje ali gre pri zatrjevanem zmanjšanju življenjskih aktivnosti za trajno zmanjšanje, prišlo do drugačnih zaključkov, kot jih zagovarja pritožnica. Ne drži niti očitek o neupoštevanju navedb pritožnice in njene izpovedi. Sodišče prve stopnje je navedbe povzelo, v razlogih sodbe pa se je v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, predvsem mnenjem izvedenke, opredelilo tudi do izpovedbe pritožnice ter jo ocenilo kot pretirano subjektivno. Upoštevajoč načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP) je takšna dokazna ocena povsem ustrezna in zakonita.

(6.) Pritožbeno sodišče dejansko ugotovitev sodišča, da je bilo poslabšanje stanja pri tožnici po prometni nesreči le prehodne narave, kasnejše težave pa niso v vzročni zvezi s prometno nesrečo, ampak so posledica že pred nesrečo obstoječe motnje v delovanju vegetativnega živčnega sistema, sprejema. Prav tako sprejema kot pravilen tudi zaključek, da tožnica, kljub občasnim napadom panike, pri katerih učinek izzveni v nekaj minutah ali urah), lahko živi povsem normalno življenje. Pri tem se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, ki so jasni in popolni in imajo podlago v pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni izvedeni v skladu z usmeritvami 8. člena ZPP. Tem razlogom tudi ni kaj dodati.

(7.) Sodišče prve stopnje je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi materialno pravo uporabilo pravilno in to tako v pogledu vprašanja ali je podana vzročna zveza, kot glede vprašanja ali tožnici gre odškodnina za ugotovljeno začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti podane sočasno vse predpostavke (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost povzročitelja), je pomanjkanje vzročne zveze med prometno nesrečo in napadi panike (razen v manjšem delu takoj po nezgodi) ter sočasni ugotovitvi, da do (trajnega) zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi sicer (zaradi napadov panike) ni prišlo, saj lahko tožnica kljub občasnim napadom živi povsem normalno življenje (kar pomeni, da ta oblika škode tožnici ni nastala), je zavrnitev tega dela zahtevka pravilna.

(8.) Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oblika nepremoženjske škode, ki je praviloma trajne narave. Prisoja denarne odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (pri tožnici je bilo takšno zmanjšanje ugotovljeno za kratko obdobje po nesreči) je po ustaljeni sodni praksi možna le v primeru, ko gre za tako zmanjšanje, ki je močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali v primeru, ko to opravičujejo posebne okoliščine. Iz dejanskih ugotovitev pa kaj takšnega ne izhaja. Sodišče prve stopnje je zato, upoštevajoč pri tem 179. člen OZ, pravilno zaključilo, da tožnici za to obliko škode ne gre odškodnina.

(8.) Ker vzročna zveza med prometno nesrečo in paničnimi napadi glede na obrazloženo ni bila ugotovljena, poleg tega pa panični napadi tudi sicer pri tožnici niso povzročili zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je primerjava obravnavanega primera s primerom II Ips 636/2005, na katerega se sklicuje pritožba, neutemeljna. Gre za dva neprimerljiva škodna dogodka.

(9.) Ker se začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti po ustaljeni sodni praksi upošteva v okviru prisoje odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem (česar sodišče prve stopnje ni storilo), pa pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožnica iz tega naslova tudi ob upoštevanju začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne bi bila upravičena do višje odškodnine, kot jo je sodišče prisodilo. Primerjava prisojene odškodnine v znesku 2.200,00 EUR s podobnimi škodami in odškodninami zanje namreč pokaže, da izplačana odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tudi ob upoštevanju začasno zmanjšane življenjske aktivnosti predstavlja pravično denarno odškodnino.

(10.) Pritožbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka iz naslova sekundarnega strahu, pritožnica ni posebej obrazložila in je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo le uraden preiskus. Ob ugotovitvi, da je pritožnica utrpela le zmeren sekundarni strah, ki tudi ni dolgo trajal, je odločitev, da tožnici iz tega naslova odškodnina ne gre, pravilna.

(11.) Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(12.) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato do povračila stroškov ni upravičena.