Jedro

ZPP ne ureja posebej, kako se pisanja iz 142. člena ZPP vročajo subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP in odvetnikom, kadar vročitev po 133. in 138. členu ZPP ni mogoča. Po oceni Vrhovnega sodišča v procesnem pravu na podlagi zakonske analogije za te subjekte ni mogoče uporabiti strožje ureditve kot velja za fizične osebe. Tako je treba pri vročanju pisanj iz prvega odstavka 142. člena ZPP tudi, ko se ta vročajo subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP in odvetnikom, uporabiti določbe tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena, ki veljajo za fizične osebe.

Res je, da ZPP ne ureja vročanja v poštni predal, ki se nahaja v poslovnih prostorih izvajalca poštnih storitev. To pa ne pomeni, da vročanje v poštni predal sploh ni dovoljeno, oziroma da je takšna vročitev pravilna le, če odvetnik (oziroma njegov zaposleni) pisanje prevzame. Šteti je treba, da je odvetnik, ki je odprl poštni predal, soglašal, da se vročitev sodnih pisanj – ne glede na to ali gre za pisanja, ki se vročajo osebno ali ne - ne opravi po 138. členu ZPP, ampak neposredno v poštni predal. To pa glede na zgoraj obrazloženo stališče pomeni, da se morajo pisanja iz 142. člena ZPP v poštni predal vročati po zgoraj navedenih določbah tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP.

Obrazložitev

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 14. 7. 2009 zavrglo pritožbo tožnika zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru P 8/2008. 2. Zoper to odločitev Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, ki je štelo, da je bila sodba sodišča prve stopnje vročena pooblaščencu tožnika dne 13. 5. 2009, ko je bila ta vložena v njegov poštni predal. Zato je njegovo pritožbo, ki je bila vložena 1. 6. 2009, zavrglo kot prepozno. Vrhovno državno tožilstvo meni, da so v obravnavanem primeru zaradi zagotovitve pravne varnosti in enotne uporabe prava izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 12/2010, v nadaljevanju ZPP) za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj sodna praksa višjih sodišč glede (osebnega) vročanja sodnih pisanj iz prvega odstavka 142. člena ZPP odvetnikom ni usklajena (odločbi Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 344/2009 in I Cpg 1083/2007), stališča Vrhovnega sodišča o tem vprašanju pa še ni.

3. Vrhovno državno tožilstvo meni, da sodišče druge stopnje ni imelo pravne podlage za odločitev, da se šteje, da je bilo pooblaščencu pisanje vročeno, ko je bilo vloženo v njegov poštni predal. Meni, da je treba ločevati med primeri, ko odvetnik opravlja svoj poklic individualno ali v odvetniški družbi, saj je treba odvetniku, ki opravlja svoj poklic individualno, pisanja iz prvega odstavka 142. člena ZPP vročati osebno. Vrhovno državno tožilstvo poudarja, da vročanje z vložitvijo v poštni predal nima podlage v ZPP, ampak temelji na prvem odstavku 23. člena Zakona o poštnih storitvah (Ur. l. št. 42/03, v nadaljevanju ZPSto-1) in ne more nadomestiti osebne vročitve, ki je predpisana v specialni določbi prvega odstavka 142. člena ZPP. Meni, da je sodišče druge stopnje navedene določbe ZPP zmotno uporabilo in tako napačno zavrglo tožnikovo pritožbo, s tem pa zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in poseglo v ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije). Vrhovno državno tožilstvo tako predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno obravnavanje.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. ZPP v 133. členu ureja vročanje državnim organom, pravnim osebam in podjetnikom tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. V 138. členu pa ZPP ureja vročanje odvetniku kot pooblaščencu in določa, da se pisanje izroči osebi, ki je zaposlena v njegovi odvetniški pisarni. ZPP nato ločuje med osebnim in neosebnim vročanjem, pri čemer osebna vročitev ne pomeni, da je res treba najti določeno osebo, ki pisanje sprejme. Tudi v tem primeru se pisanje lahko vroči v hišni predalčnik, le da se ta vročitev pri fizičnih osebah opravi v več korakih kot pri neosebni vročitvi(1).

6. V 141. členu ZPP ureja neosebno vročanje, ki se opravi tako, da se pisanje pusti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu stanovanja in se šteje, da je s tem dnem vročitev opravljena. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, na vratih stanovanja pa pusti obvestilo o vročitvi. Šteje se, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo o vročitvi pritrjeno na vratih, na kar je treba naslovnika na obvestilu o vročitvi posebej opozoriti. ZPP nato v četrtem odstavku 141. člena določa, da če subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP (subjektom vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register) ni možno vročiti pisanja na naslovu, ki je vpisan v register, se vročitev opravi na način iz 141. člena, le da se pisanje iz prvega odstavka 141. člena oziroma obvestilo o vročitvi iz drugega odstavka 141. člena pusti na naslovu, ki je vpisan v register.

7. Za nekatera pisanja pa je v 142. členu ZPP predpisano osebno vročanje. V drugem, tretjem in četrtem odstavku je določeno, da se, če vročitev po 140. členu ZPP ni možna, osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Vročitev po prejšnjem odstavku se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. O vročitvi, ki je bila opravljena na način iz tega člena, se takoj obvesti sodišče, ki je vročitev odredilo. V šestem odstavku 142. člena ZPP pa je določeno, da če je treba vročiti pisanje iz prvega odstavka državnim organom in subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP, se opravi vročitev po 133. členu ZPP – torej ne tako, kot je določeno v četrtem odstavku 141. člena. ZPP torej tudi pri vročanju subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP razlikuje med osebnim in neosebnim vročanjem, zato ni utemeljen sklep, da ZPP določa osebno vročanje le za fizične osebe.

8. Vrhovno sodišče ocenjuje, da ni nikakršnega razloga za razlikovanje v načinu vročanja pravnim osebam, podjetnikom posameznikom in odvetnikom, ki svoj poklic opravljajo individualno. Čeprav ZPP v šestem odstavku 142. člena odkazuje le na 133. člen ZPP, je treba šteti, da enako velja tudi za vročanje odvetniku, ki opravlja poklic individualno. To pomeni, da se pisanja, ki se morajo vročati osebno, odvetniku vročajo po 138. členu ZPP.

9. ZPP pa ne ureja posebej, kako se pisanja iz 142. člena ZPP vročajo subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP in odvetnikom, kadar vročitev po 133. in 138. členu ZPP ni mogoča. Po oceni Vrhovnega sodišča v procesnem pravu na podlagi zakonske analogije za te subjekte ni mogoče uporabiti strožje ureditve kot velja za fizične osebe. Tako je treba pri vročanju pisanj iz prvega odstavka 142. člena ZPP tudi, ko se ta vročajo subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP in odvetnikom, uporabiti določbe tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena, ki veljajo za fizične osebe(2).

10. Res je, da ZPP ne ureja vročanja v poštni predal, ki se nahaja v poslovnih prostorih izvajalca poštnih storitev. To pa ne pomeni, da vročanje v poštni predal sploh ni dovoljeno, oziroma da je takšna vročitev pravilna le, če odvetnik (oziroma njegov zaposleni) pisanje prevzame. Šteti je treba, da je odvetnik, ki je odprl poštni predal, soglašal, da se vročitev sodnih pisanj – ne glede na to ali gre za pisanja, ki se vročajo osebno ali ne - ne opravi po 138. členu ZPP, ampak neposredno v poštni predal. To pa glede na zgoraj obrazloženo stališče pomeni, da se morajo pisanja iz 142. člena ZPP v poštni predal vročati po zgoraj navedenih določbah tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP(3).

11. V obravnavanem primeru vročitev v poštni predal ni bila opravljena po tretjem, četrtem in petem odstavku 142. člena ZPP, zato ima Vrhovno državno tožilstvo prav, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbe ZPP o vročanju, ko je štelo, da je bila vročitev pravilno opravljena že takrat, ko je bilo pisanje vloženo v poštni predal tožnikovega odvetnika. S tem je res zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je narekovalo ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v nov postopek (prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Op. št. (1): A. Galič, Vročanje pravnim osebam, podjetnikom in odvetnikom, Pravna praksa, št. 5/2010, priloga, str. II.

Op. št. (2): O tem vprašanju – vendar predvsem z vidika bodoče pravne ureditve - glej A. Galič, op. cit., str. II, III.

Op. št. (3): Drugače A. Galič, op. cit., str. IV.