Jedro

Delavec je upravičen do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi, izpodbijana sodba se v točkah I in IV izreka razveljavi ter se zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožbi zavrneta ter se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (točki II in III izreka).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 10. 10. 2004 (pravilno 16. 1. 2004) do 23. 6. 2006 obračuna bruto razliko v plači, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, in sicer za čas od 16. 1. 2004 do 2. 10. 2005 med plačo z upoštevanjem količnika 2,30 in plačo s količnikom 3,20, za čas od 3. 10. 2005 do 23. 6. 2006 pa med plačo z upoštevanjem količnika 2,50 in plačo s količnikom 3,20 (točka I izreka). Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 1. 8. 2008 do 30. 4. 2009 obračuna bruto povišanje plače za 20 %, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto razliko povišanja osnovne plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (točka II izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več: da se odločba št. ... z dne 26. 8. 2008 v prvi točki spremeni tako, da se tožnika razporedi v 38. plačni razred s pripadajočim dodatkom za delovno dobo ter dodatkom za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let od 1. 8. 2008 dalje; da se toženi stranki naloži, da tožniku za čas od 1. 8. 2008 obračuna bruto razliko v plači, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto razlike v plači med dejansko izplačano plačo z upoštevanjem 30. plačnega razreda in plačo, ki bi jo tožnik moral prejemati z upoštevanjem 38. plačnega razreda z dodatkom za delovno dobo in dodatkom za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne razlike v plači do plačila; da se toženi stranki naloži obračun povišanja osnovne plače za 20 % od 1. 5. 2009 dalje, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto razlike povišanja osnovne plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega zneska razlike plače do plačila ter da se toženi stranki naloži, da tožniku za čas od 24. 6. 2006 do 31. 7. 2008 obračuna razliko v plači med plačo z upoštevanjem količnika 2,50 in plačo s količnikom 3,20 s pripadajočimi dodatki, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne razlike v plači do plačila (točka III izreka). Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka IV izreka).

Zoper točki III in IV navedene sodbe se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. podredno da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je presoja sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo v III. točki izreka sodbe pravno zmotna, v nasprotju z ugotovitvami in razlogi, pa tudi neskladna s dosedanjo sodno prakso (odločba opr. št. I Pd 514/2008, odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 746/2011). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v celotnem vtoževanem obdobju opravlja enako delo, tj. dolžnost letalskega tehnika IV. Tožena stranka je imela dolžnosti letalskih tehnikov (od I do IV) v formaciji kljub enakim opisom nalog različno vrednotene. Tožnik je bil po formaciji za enake naloge, kot jih je opravljal drug delavec s plačo s količnikom 3,20 na podlagi 65. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO; Uradni list RS, št. 15/90 in nadalj.), slabše plačan. Sklep, s katerim je Vlada RS določila višji količnik, se nanaša na posamezne dolžnosti. To pomeni, da bi tožena stranka lahko na takšne, bolje plačane dolžnosti razporedila le določeno število delavcev, ostale pa bi morala razporediti na druge dolžnosti, ki se bistveno razlikujejo po nalogah in odgovornostih. Tožena stranka je različno vrednotila dolžnosti, ker naj bi bili količniki vezani na osebe, ki so opravljale to dolžnost. Ob takšnem postopanju prihaja do kršitve temeljnih pravic delavcev in načela enakega plačila za enako delo. Tožnik je bil ob prevedbi nezakonito uvrščen v 30. plačni razred, sodelavci, ki so razporejeni na isto dolžnost in so predhodno prejemali plačo s količnikom 3,20, pa so bili uvrščeni v 38. plačni razred. Tožnik opravlja enaka dela in naloge kot njegova sodelavca, ki jima je tožena stranka vseskozi priznavala dodatek, zato bi mu morala tožena stranka v celotnem vtoževanem obdobju priznati in izplačevati 20 % dodatek. Tožnik se ne strinja z razlago sodišča, da je upravičenost do dodatka pogojena s formalno določitvijo dodatka v formaciji. Ker sodelavci tožnika, ki opravljajo identična dela in naloge, prejemajo 20 % dodatek, bi moralo sodišče, upoštevaje načelo, da so delavci za enako delo enako plačani, tožniku priznati 20 % dodatek k plači. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper točki I in II izreka (ter posledično zoper točko IV izreka, v kateri je vsebovana odločitev o stroških postopka) sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni (in tožbeni zahtevek zavrne) oz. ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje za obdobje, v katerem je tožnik opravljal drugo dolžnost (letalski tehnik IV - pripravnik), kot je bila tista, na katero je bil razporejen, ni pravilno določilo količnika za določitev plače. Njegovo delo na tej dolžnosti bi lahko ovrednotila po 65. členu ZDDO, le če bi imela prosto dolžnost, za katero bi bila plača po citiranem členu ZDDO določena. Vendar takšne proste dolžnosti ni imela. Zato tožniku ne more pripadati višja plača (stališče v odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1622/2004). Če delodajalec nima prostega delovnega mesta, na delovno mesto delavca ne more razporediti, prav tako pa tudi ni dolžan sprejemati nove sistemizacije in dodajati novih delovnih mest. Če delovno mesto ni prosto, se delavcu lahko odpove pogodba o zaposlitvi, ne more pa se mu priznati višje plače. Nadalje je treba pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo višje plače upoštevati, da tožnik zoper ukaze o razporeditvi ni ugovarjal, tako da njegov tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga ni utemeljen (stališče Vrhovnega sodišča RS v odločbi opr. št. VIII Ips 159/2005). Razporejanje delodajalca temelji na njegovih potrebah in na dejstvu, da so delovna mesta nezasedena, česar sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo. Tožniku se lahko prizna razliko v plači le do plače, kot bi bila določena za naziv po Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU; Uradni list RS, št. 56/02 in nadalj.). Formacijska dolžnost letalski tehnik IV – pripravnik se opravlja v nazivu vodnik, kar je po ZJU in Uredbi o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Uredba, Uradni list RS, št. 58/03 in nadalj.) naziv 14. stopnje, za katerega bi bil tožnik upravičen do količnika 2,40. Zaslišana priča A.A. je izpovedal, da je tožnik opravljal dolžnost po formaciji 6328 pod zaporedno številko 72, za katero pa je v formaciji določen količnik 2,40. Višjega količnika sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati, pri odločitvi je zmotno uporabilo materialno pravo, predvsem pa je zanemarilo pomen naziva. Četudi je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal višje vrednoteno delo, mu višji količnik, kot je določen na podlagi ZJU in Uredbe, ne more pripadati. Poleg tega je treba upoštevati, da je bil tožnik razporejen v Šolo za podčastnike za obdobje od 3. 10. 2005 do 23. 6. 2006, v tem obdobju je prejemal plačo po količniku, kot je določen za dolžnost kandidat za podčastnika, v višini 2,40. V zvezi z ugoditvijo zahtevku za 20 % povišanje osnovne plače tožena stranka še navaja, da je ob prevedbi plač po ZSPJS za formacijske dolžnosti letalskih tehnikov pripravnikov preverila utemeljenost povišanja osnovne plače. Pri tem je upoštevala splošno znano dejstvo, da pripravniki ne opravljajo samostojno delovnih nalog. Za zasedbo dolžnosti podčastnik letalski tehnik IV pripravnik se ne zahteva licenca. Zato povišanje plače 20 % od 1. 8. 2008 dalje tožniku ne pripada več. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pa zaradi delno zmotne materialnopravne presoje glede višine količnika tožnikove plače za čas od 10. 10. 2004 do 23. 6. 2006 dejansko stanje nepravilno oz. nepopolno ugodilo in tožbenemu zahtevku v tem delu najmanj preuranjeno ugodilo.

V obravnavanem primeru tožnik zatrjuje, da je dejansko opravljal delo na dolžnosti letalski tehnik IV - pripravnik, zato bi moral prejemati plačo, kot je določena za to dolžnost (to je plačo s količnikom 3,20, kot je bila določena s sklepom Vlade RS na podlagi 65. člena ZDDO).

Tožnik je bil z ukazom z dne 4. 7. 2006 za čas od 24. 6. 2006 imenovan na dolžnost letalski tehnik IV – pripravnik in mu je bila glede na formacijo št. 6328 določena plača s količnikom 2,40 oziroma 2,50. Opravljal je delo na tej dolžnosti. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, je delavec upravičen do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti. Od 24. 6. 2006 tožnik ne opravlja več dela druge dolžnosti, ampak dolžnost, na katero je razporejen. Že iz tega razloga zahtevek tožnika za plačilo po dejanskem delu za čas po 24. 6. 2006 ni utemeljen.

V zadevi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 746/2011, na katero se sklicuje tožnik, je šlo za nekoliko drugačno situacijo: tožnik, prav tako zaposlen v Slovenski vojski, je bil celotno vtoževano obdobje razporejen na dolžnosti, na katerih ni opravljal dela (letalski tehnik – pripravnik, radiorelejec, specialist radiorejelec). Dejansko je opravljal delo na drugi dolžnosti (letalski tehnik III) enako kot sodelavci, ki so bili na to dolžnost tudi formalno razporejeni. Poleg tega je imel tožnik enako izobrazbo kot sodelavci – imel je licenco A in B, ki sta potrebni za letenje. V konkretni zadevi pa je bil tožnik od 24. 6. 2006 formalno razporejen na dolžnost, na kateri je delal (letalski tehnik IV – pripravnik).

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje tožnika na načelo enakosti oz. na dejstvo, da sodelavec A.B., ki je bil že v letu 2004 razporejen na dolžnost letalski tehnik IV – pripravnik, prejema višjo plačo, to je plačo s količnikom po 65. členu ZDDO (3,20). Prvi odstavek 65. člena ZDDO določa, da za posamezna delovna mesta, ki zahtevajo specifično strokovno znanje ali posebno izurjenost, in za delovna mesta, ki jih je nujno treba zasesti zaradi nemotenega in učinkovitega delovanja države, Vlada RS izjemoma določi višji količnik, kot je določen v zakonu. To pooblastilo oz. možnost je le izjema, torej se ne more širiti, četudi so bila predvidena le nekatera mesta znotraj določene dolžnosti. Za to dolžnost (letalski tehnik IV – pripravnik), na kateri je tožnik dejansko delal in za katero je posledično upravičen do plače, je v formaciji tožene stranke št. 6328 določen tako količnik 2,40 kot količnik 3,20. Kot so pojasnile priče, ki jih je zaslišalo sodišče prve stopnje (predvsem priča A.A.), je do razlikovanja prihajalo, ker so delavci, razporejeni na dolžnost v formaciji letalsko tehnične eskadrilje, ki je bila ovrednotena z višjim količnikom, prejeli količnik 3,20, nato pa so delavci, razporejeni na isto dolžnost in z enakim delom med letom 2003 in 2004, prejeli količnik od 2,40 do 2,50. V novo formacijo so delavci, ki so imeli po stari formaciji določen količnik 3,20, ta količnik prenesli. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da (vsi) sodelavci prejemajo za isto delo višjo plačo. Tudi sicer samo dejstvo, da delavci na isti dolžnosti (istem delovnem mestu) prejemajo različno plačo, še ni v nasprotju z načelom enakosti oz. s principom enakega plačila za enako delo. Razlika v plači je lahko posledica različnih okoliščin, tudi tega, koliko časa določen delavec že opravlja dela na delovnem mestu/dolžnosti. Zato so pritožbene navedbe tožnika v zvezi s tem neutemeljene.

S tem, ko je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo višje plače (od količnika 2,50) za čas od 24. 6. 2006 (utemeljeno) zavrnilo, ko je torej pravilno presodilo, da tožnik za čas razporeditve na dolžnost letalski tehnik IV – pripravnik do višje plače (plače po količniku 3,20, ki je bil določen na podlagi 65. člena ZDDO) ni upravičen, hkrati pa mu je za čas do 23. 6. 2006 prisodilo takšno, višjo plačo po dejanskem delu, je odločilo nekoliko v nasprotju (prim. odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 698/2012 z dne 16. 8. 2012). Tožnik za čas, ko je formalno razporejen na dolžnost letalski tehnik IV – pripravnik in zakonito prejema plačo po količniku 2,50, ne more biti upravičen do nižje plače, kot jo je prej prejemal po dejanskem delu na isti dolžnosti. Plača bi morala biti, upoštevaje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik ves čas opravljal enako delo, to je delo na dolžnosti letalski tehnik IV – pripravnik, enaka. S tem, ko je sodišče prve stopnje prisodilo višji količnik (od količnika 2,40, kot je določen v formaciji, oziroma 2,50, kot je bil zakonito določen tožniku za obdobje od 24. 6. 2006 dalje), je zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo izpovedi tožnika stranke in prič A.A., A.C. in A.D.. Na podlagi ocene izpovedi je sodišče prve stopnje sicer utemeljeno zaključilo, da tožeča stranka ni opravljala dela dolžnosti radiorelejec (na katero je bila razporejen), je pa – po oceni pritožbenega sodišča – preuranjeno in zmotno zaključilo, da je tožnik upravičen do višjega količnika za opravljanje dela letalskega tehnika IV – pripravnika, saj se ni opredelilo do izpovedi A.A., da je tožnik opravljal dolžnost po formaciji 6328 pod zaporedno številko 72, za katero pa je v formaciji določen količnik 2,40 in ne 3,20. Iz sklepa Vlade RS pa izhaja, da višji količnik pripada razporejenemu na (prosto) formacijsko dolžnost od dneva razporeditve na formacijsko dolžnost. V tem delu je torej potrebno pritrditi pritožbi tožene stranke.

Tožniku je bila ob razporeditvi na dolžnost letalski tehnik IV – pripravnik zakonito določena plača. Ta plača oz. plača s količnikom 2,50, ki jo je tožnik pridobil zaradi napredovanja, je bila zakonito prevedena v skladu z določbama 3. in 48. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007 in spremembe) ter v skladu z ostalimi zakonskimi in podzakonskimi predpisi, in sicer z odločbo tožene stranke z dne 26. 8. 2008. Na podlagi navedene odločbe je bil tožnik zakonito razporejen v 30. plačni razred. Prevedba plače pri sodelavcih je posledica dejstva, da so imeli predhodno določen višji količnik na podlagi 65. člena ZDDO. Kljub temu pa tožnik ne more uspešno uveljavljati plače 38. plačnega razreda, saj glede na prej določen količnik 2,50 plača ni mogla biti prevedena v ta plačni razred, ampak je bila, kot že povedano, zakonito prevedena v 30. plačni razred. Pritožbene navedbe tožnika v zvezi s tem so zato neutemeljene.

Neutemeljeni sta pritožbi strank v delu, kjer izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje glede 20 % povišanja osnovne plače. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da tožniku pripada 20 % povišanje plače tudi po 31. 7. 2008, saj je bilo z odločbo z dne 27. 2. 2008 odločeno, da povišanje osnovne plače za 20 % traja za čas razporeditve tožnika na dolžnost letalski tehnik IV – pripravnik. Na to dolžnost je bil tožnik razporejen vse do 1. 5. 2009, ko je bil z ukazom z dne 22. 4. 2009 s te dolžnosti razrešen in razporejen na formacijsko dolžnost podčastnik letalski tehnik letalski tehnik III. Odločba z dne 27. 2. 2008, s katero je določeno povišanje osnovne plače za čas razporeditve tožnika na dolžnost letalski tehnik IV – pripravnik, tj. do 30. 4. 2009, je dokončna in pravnomočna, to dejstvo pa ob znanih posledicah instituta pravnomočnosti (tudi glede na ustaljeno sodno prakso) ne omogoča drugačne presoje. Tožena stranka zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da tožnik do 20-odstotnega povišanja osnovne plače ni upravičen po 1. 8. 2008. Ker je bilo tožniku skladno z drugim odstavkom 59. členu ZSSloV na drugi formacijski dolžnosti z odločbo z dne 27. 2. 2008 tudi priznano 20-odstotno povišanje plače po 1. 5. 2009, je sodišče prve stopnje po tem datumu utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Prav tako pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo glede izplačevanja dodatka za delovno dobo in dodatka za stalnost. Glede na vse navedene razloge je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP ugodilni del sodbe v I. točki izreka razveljavilo. Posledično je bilo treba ugoditi tudi pritožbi tožnika zoper odločitev o stroškov (IV. točka izreka) ter v navedenem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno dokazno oceniti izpovedi prič. Pri tem bo moralo upoštevati, da se ob dejanskem delu lahko prisodi le plača po začetnem/osnovnem količniku določene dolžnosti (za dolžnost letalski tehnik IV – pripravnik je to količnik 2,40 oziroma 2,50). Delavec ne more s plačilom po dejanskem delu prejeti višje plače, kot bi mu šla, če bi bil na delovno mesto/dolžnost, na kateri dela, tudi formalno razporejen.

V konkretnem primeru so upoštevaje 355. člen ZPP podane okoliščine, zaradi katerih je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka. Dejanskega stanja o upravičenosti tožnika do višjega količnika sodišče ni pravilno ugotovilo oz. se do nelogičnosti v izvedenih dokazih ni opredelilo. Tako bi moralo pritožbeno sodišče, če bi to pomanjkljivost želelo samo odpraviti, ponoviti že izvedene dokaze, s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek. Dejansko stanje, ki je bistveno za odločitev, bi ugotavljalo pritožbeno sodišče, kar bi strankama odvzelo možnost vložitve pravnega sredstva zoper tako ugotovljeno dejansko stanje.

Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del (II. in III. točka izreka) izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka v povezavi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP.