Jedro

Namen 2. odstavka 31.a člena Uredbe o ureditvi trga z žitom je bil dejansko v tem, da se kot upravičenci do podpore v celoti (torej ne glede na posamezni namen odkupa pšenice oziroma rži) izključijo tiste kmetijske zadruge, druge pravne osebe oziroma samostojni podjetniki, ki krušna oziroma krmna žita uporabljajo v proizvodnem procesu, in da se podpora iz 31.a člena Uredbe uporabi samo za tiste subjekte, ki žito nakupujejo izključno za nadaljnjo prodajo, kar pa je po mnenju sodišča v skladu z določbo prve alinee 1. odstavka 19. člena ZKme.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. ... z dne 26. 11. 2001, s katero je Agencija (dalje: organ prve stopnje) zavrnila tožničin zahtevek za dodelitev podpore za organiziranje odkupa pšenice oziroma rži letine 2001. Svojo odločitev je tožena stranka, enako kot organ prve stopnje, oprla na določbo 2. odstavka 31.a člena Uredbe o ureditvi trga z žiti (dalje Uredba; Uradni list RS, štev. 34/01 in 55/01), po kateri kmetijske zadruge, pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki, ki krušna oziroma krmna žita uporabljajo v proizvodnem procesu, do podpore za organizacijo odkupa pšenice oziroma rži, urejene v navedenem členu Uredbe, niso upravičeni. Tožena stranka namreč meni, da iz navedene določbe jasno izhaja, da v njej navedeni subjekti, ki imajo registrirane dejavnosti, ki predstavljajo uporabo krušnih oziroma krmnih žit v proizvodnem procesu, do podpore iz 31.a člena Uredbe niso upravičeni. Tožnica pa takšne dejavnosti ima registrirane (proizvodnjo krmil-šifra 15710, proizvodnjo hrane za hišne živali-šifra 15720), kar tožena stranka ugotavlja na podlagi delnega rednega izpiska iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 27.9.2001, ki je priložen upravnim spisom. Odločilno je, da tožnica opravlja dejavnost, ki pomeni uporabo krušnih oziroma krmnih žit v proizvodnem procesu, oziroma da je registrirana za takšno dejavnost, zato se ji zahtevana podpora ne more podeliti. Tožnica v pravočasni tožbi uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je že v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje pojasnila, da je registrirana tako za proizvodnjo krmil kot za trgovino na debelo z žiti, semenom in krmo. Žita je odkupila od pogodbenikov izključno z namenom nadaljnje prodaje na trgu in teh žit ni uporabila v proizvodnji krmil; dokazila o teh dejstvih je predložila v upravnem pritožbenem postopku. Pri tem je tudi poudarila, da odkup žit v zvezi z vloženo zahtevo za podporo izvaja njena zadružna enota Kmetijstvo, nabavo surovin za proizvodnjo pa poslovna enota Krmila. Odkupljeno žito je tudi posebej skladiščila. Ta dejstva so bila v upravnem postopku na obeh stopnjah prezrta, ker sta organ prve stopnje in tožena stranka napačno uporabila določbo 2. odstavka 31.a člena Uredbe. Le-ta namreč izključuje od pravice do podpore tiste subjekte, ki krušna oziroma krmna žita uporabljajo v proizvodnem procesu, zgolj dejstvo, da ima tožnica registrirano (tudi) proizvodno dejavnost, pa ob sicer izpolnjenih pogojih za dodelitev podpore ne more biti izključitveni razlog. Tožnica zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo in odločbo organa prve stopnje odpravi in zadevo slednjemu vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Upravne spise je sodišču predložil organ prve stopnje.

Državno pravobranilstvo ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Ključno vprašanje, pomembno za odločitev v tem upravnem sporu, je vprašanje razlage določbe 2. odstavka 31.a člena Uredbe. Iz upravnih spisov, predvsem pa iz razlogov izpodbijane odločbe, je razvidno, da sta upravna organa razlagala navedeno določbo v smislu, da posamezne gospodarske subjekte, navedene v prvem odstavku 31.a člena Uredbe, izključuje od pravice do podpore, čim se ukvarjajo (tudi) s proizvodno dejavnostjo, pri kateri uporabljajo krušna oziroma krmna žita, in da pri tem ni pomembno, ali je bil odkup žit organiziran za nadaljnjo prodajo ali za uporabo v proizvodnji. Takšna razlaga določbe 2. odstavka 31.a člena Uredbe po mnenju sodišča ni nesprejemljiva. Vlada RS kot izdajatelj Uredbe je po določbi tretje alinee 6. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme, Uradni list RS, štev. 54/00) v okviru urejanja kmetijskih trgov pooblaščena določati upravičence ukrepov kmetijske tržno-cenovne politike, pri tem pa je vezana na določbo 1. odstavka 13. člena ZKme, ki med upravičenci do sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike poleg drugih našteva pravne osebe, ki opravljajo živilsko ali trgovinsko dejavnost. To po mnenju sodišča pomeni, da so določeni gospodarski subjekti že po zakonu izključeni kot potencialni upravičenci do sredstev iz ukrepov kmetijske politike. Pomeni pa tudi, da vlada posamezne vrste ukrepov lahko uredi tako, da določene gospodarske subjekte izključi kot upravičence, kar je odvisno od tega, za kakšen ukrep kmetijske politike gre. Kot je razvidno iz besedila Uredbe, je šlo v njej za ukrepe kmetijske tržno-cenovne politike, katerih podlaga je urejena v 16. do 19. členu ZKme. Podpora organizaciji odkupa pšenice oziroma rži je bila uvedena z Uredbo o spremembah in dopolnitvah uredbe o ureditvi trga z žiti (Uradni list RS, štev.55/01) in očitno temelji na prvi alinei 1. odstavka 19.člena ZKme (podpora promociji in trženju kmetijskih pridelkov); gre torej za ukrep pospeševanja prodaje kmetijskih pridelkov. Iz obrazca Priloga 6, ki je sestavni del navedene uredbe, je razvidno, da je pri uveljavljanju zahtevka treba navesti le podatke, ki se tičejo nakupa pšenice oziroma rži, ne pa tudi podatkov o nadaljnji prodaji oziroma uporabi odkupljenega žita. Iz tega sledi, da je bil namen 2. odstavka 31.a člena uredbe dejansko v tem, da se kot upravičenci do podpore v celoti (torej ne glede na posamezni namen odkupa pšenice oziroma rži) izključijo tiste kmetijske zadruge, druge pravne osebe oziroma samostojni podjetniki, ki krušna oziroma krmna žita uporabljajo v proizvodnem procesu, in da se podpora iz 31.a člena Uredbe uporabi samo za tiste subjekte, ki žito nakupujejo izključno za nadaljnjo prodajo, kar pa je po mnenju sodišča v skladu z določbo prve alinee 1. odstavka 19. člena ZKme. Tožbeni ugovor, da je tožena stranka materialno pravo uporabila napačno, je po presoji sodišča glede na tožbene navedbe, iz katerih izhaja, da tožnica ni zgolj registrirana za določene vrste dejavnosti, ki implicirajo uporabljanje krušnih oziroma krmnih žit, temveč da žita v proizvodnji tudi dejansko uporablja (čeprav ne tistih, glede katerih je zahtevala izplačilo podpore), torej neutemeljen. Ker je bil materialni predpis v upravnem postopku uporabljen pravilno, tudi nista podana uveljavljana tožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka.

Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, štev. 50/97 in 70/00) v celoti zavrnilo.