Jedro

S trditvijo, da sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, obsojenčev zagovornik v konkretnem primeru smiselno zatrjuje, da naj bi šlo za stek še z nekim drugim kaznivim dejanjem. Na takšen način vlaga zahtevo v škodo obsojenca, česar pa kot zagovornik ne more.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici je bil obsojeni A.J. spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Izrečena mu je bila denarna kazen 70.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 2.3.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavil je kršitev kazenskega zakona, ker da opis dejanja v celoti ne predstavlja elementov grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Poleg tega poškodbe oškodovanke glede na zdravniški izvid nimajo zunanje manifestacije in niso dokazane. Prav tako bi po mnenju zagovornika moralo sodišče uporabiti določbo 14. člena KZ, ker gre za dejanje majhnega pomena. V zahtevi je uveljavljena tudi kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv. Zagovornik tudi meni, da je podana kršitev iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, ampak je celo poseglo v sfero drugih kaznivih dejanj. V sami zadevi pa je podan dvom, zato bi moralo sodišče obsojenca oprostiti. Glede na uveljavljane razloge je zagovornik predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v nov postopek, po 4. odstavku 423. člena ZKP pa je predlagal, da se odloži izvršitev pravnomočne sodbe do rešitve zahteve za varstvo zakonitosti.

V odgovoru na zahtevo z dne 3.5.2005 je vrhovni državni tožilec H.J. predlagal zavrnitev zahteve, ker po njegovem mnenju zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, dejanje ni majhnega pomena, izrek sodbe pa v ničemer ni nerazumljiv.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V izreku prvostopenjske sodbe je obsojenčevo izvršitveno dejanje povsem natančno in razumljivo opisano, tako da ni podana ne kršitev kazenskega zakona, ne bistvena kršitev postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Opisano dejanje ima vse znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. V okviru opisa dejanja je tudi tisti del, ki obsojencu očita, da je kričal na oškodovanko, da je smrklja, da ji bo prerezal gume in razbil očala, takšna okoliščina samega dejanja pa sodi v historičen opis kaznivega dejanja kot pomembna okoliščina poleg opisa kraja in časa kaznivega dejanja in vseh zakonitih znakov kaznivega dejanja.

V zahtevi zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede povzročene udarnine glave in brc v levo nogo oškodovanke, s čimer uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljaviti takšen razlog.

S trditvijo obsojenčevega zagovornika, da sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, smiselno zatrjuje, da naj bi šlo za stek še z nekim drugim kaznivim dejanjem. Na takšen način vlaga zahtevo celo v škodo obsojenca, česar pa kot zagovornik ne more uveljavljati.

Prav tako je neutemeljena zahteva v tistem delu, ko uveljavlja kršitev 14. člena KZ. Iz opisa kaznivega dejanja ne sledijo okoliščine, ki bi bile podlaga za uporabo tega določila, pri čemer pa je njegova uporaba povezana tudi na drugače ugotovljeno dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči v izpodbijanih sodbah.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja obsojenčev zagovornik, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določilom 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na takšno odločitev Vrhovnega sodišča je bil tudi predlog po 4. odstavku 423. člena ZKP neutemeljen.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.