Jedro

Ravnanje tožene stranke, ki je tožnici na podlagi njenega predloga zaključila delovno knjižico in jo odjavila iz zavarovanja, šteje za izjavo o sprejemu ponudbe sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Tako je bil sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi sklenjen s konkludentnim ravnanjem tožene stranke in je slednja dolžna tožnici izplačati odpravnino, ki je bila v predlogu sporazuma določena.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da v celoti glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odpravnino v znesku 13.000,00 EUR bruto ter ji od tega zneska plačati prispevke za socialno varnost ter akontacijo dohodnine, nato pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 1.022,93 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe.“

II. V preostalem se pritožba tožnice in pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 678,72 EUR, v roku 8 dni od dneva sprejema sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe, tožnica sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka, v višini 1.228,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 – dnevnega izpolnitvenega roka pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi strani naloži povračilo stroškov postopka podredno pa, da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju tožnice je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je odločilno dejstvo napačno ugotovilo (340. člen ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je tožnica svojo ponudbo poslala toženki dne 11. 12. 2008, s podpisano prošnjo z dne 28. 11. 2008 in sporazumom z dne 3. 12. 2008, da je toženka tožnico odjavila iz socialnega zavarovanja z dne 15. 12. 2008, šele 17. 12. 2008 pa je tožnici poslala po faxu svoj podpisan sporazum z dne 12. 12. 2008. V nadaljevanju obrazložitve pa je sodišče zmotno ugotovilo, da je direktor toženke, tožnico iz zavarovanja odjavil s 15. 12. 2008, na podlagi svojega predloga sporazuma z dne 12. 12. 2008, v katerem je kot datum prenehanja delovnega razmerja zapisan prav 15. 12. 2008. Toženka je predlog sporazuma, ki je sicer datiran z 12. 12. 2008 tožnici poslala šele 17. 12. 2008, torej po tem, ko je že sprejela ponudbo od tožnice in tožnico odjavila iz zavarovanja ter ji zaključila delovno knjižico. Dejstvo, da je v predlogu sporazuma poslanem tožnici 17. 12. 2008, kot datum prenehanja delovnega razmerja napisan 15. 12. 2008, nikakor ni in ne more biti pokazatelj, da je toženka ravnala v skladu s svojim predlogom, saj je evidentno, da je bil datum prenehanja delovnega razmerja v naknadno poslanem predlogu sporazuma toženke usklajen z že izvršeno prekinitvijo delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi direktorja toženke, ki je jasno povedal, da je tožnico iz zavarovanja odjavil na podlagi tožničine prošnje z dne 28. 11. 2008, ob tem, da je toženka tudi v odgovoru na tožbo že jasno navedla, da se je strinjala s predlaganim datumom prenehanja delovnega razmerja, to je z dne 12. 12. 2008. Sodišče tako ni verjelo direktorju toženke, ki ni imel prav nobenega interesa, da bi pričal v škodo toženke. Pri tem sodišče sploh ne pove, zakaj ni sledilo direktorjevi izpovedi in zakaj je podalo neverjetno razlago, da je toženka ravnala v skladu s svojo še ne podano ponudbo. Sodišče ugotavlja, da je v tem postopku relevantno le vprašanje, ali se toženkino ravnanje, z zaključkom delovne knjižice in odjavo iz zavarovanja, torej lahko šteje za izjavo o sprejemu ponudbe. Iz 29. člena OZ izhaja, da je pravilo o popolni skladnosti med ponudbo in sprejemom, za posamezne primere sklepanja pogodbe, zelo togo in neprimerno. Ker naj bi pravila pogodbenega prava sledila potrebam vsakodnevnega poslovanja, se pri posameznih okoliščinah postavljajo dileme, ali je absolutna identičnost prejema ponudbe ustrezna pravna rešitev. Tako sprejem ponudbe z dopolnitvami ali s spremembami pomeni sprejem, če dopolnitve in spremembe bistveno ne spreminjajo ponudbe in če ponudnik ne ugovarja sprejemu z dopolnitvami ali spremembami. Tožnica je v tožbi poudarila, da je toženka njeno ponudbo prejela dne 12. 12. 2008, to je v petek in je na ponudbo odreagirala naslednji delovni dan, to je v ponedeljek 15. 12. 2008. Takšno ravnanje pa pomeni takojšnjo reakcijo na ponudbo, prejeto 12. 12 2008 in je tudi izkustveno logično dejstvo, da kadrovske zadeve niso prioritetne pri vodenju družbe. Glede na navedeno v bistvu gre za istovrstni sprejem ponudbe, saj sta obe stranki, za zadnji dan dela, šteli prav petek 12. 12. 2008. Tožnica priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka se pritožuje zoper sklep o stroških, ki so odmerjeni v sodbi, zaradi zmotne uporabe določb Zakona o odvetniški tarifi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka, v višini 1.228,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 – dnevnega izpolnitvenega roka pod izvršbo, vendar je tožena stranka prepričana, da je sodišče prve stopnje stroške odmerilo nepravilno. V sporni zadevi sta bila opravljena dva naroka in sicer 6. 4. 2010 in 19. 5. 2010, vendar je sodišče odmerilo stroške samo za en narok, čeprav bi, po prepričanju tožene stranke, moralo odmeriti stroške za dva naroka in sicer vsakič po tarifni številki 3102, v višini 409,20 EUR z 20 % DDV, kar skupaj znese 491,04 EUR. Zato bi sodišče moralo tožeči stranki naložiti, da mora povrniti toženi stranki, poleg že priznanih stroškov 1.228,20 EUR, še stroške za narok v višini 491,04 EUR. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep o stroških spremeni tako, da tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka v višini 1.719,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke zoper sklep o stroških postopka in prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2 – Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti ni storilo, da pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka, na podlagi razgovorov s tožnico o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, tožnici dne 1. 12. 2008 poslala elektronsko sporočilo, ki mu je dodala osnutek prošnje za sporazumno prenehanje delovnega razmerja z dne 29. 11. 2008 in osnutek sporazuma o prenehanju delovnega razmerja brez podpisa in datuma, na podlagi katerega bi tožnici delovno razmerje prenehalo 28. 2. 2009. Tožnica je prošnjo spremenila tako, da je kot datum prenehanja delovnega razmerja določila 2. 12. 2008, sporazum pa je spremenila tako, da je spremenila datum prenehanja delovnega razmerja iz 28. 2. 2009 na 12. 12. 2008 in dodala besedilo, da ji je tožena stranka dolžna plačati regres za letni dopust za leto 2008 in odpravnino v višini 13.000,00 EUR (sporazum z dne 3. 12. 2008). Iz predloženega elektronskega sporočila z dne 5. 12. 2008, ki ga je tožnica poslala toženki je razvidno, da toženka na spremenjeno prošnjo in sporazum ni reagirala. Tožnica je nato direktorja večkrat pozvala naj ji vrne podpisani izvod sporazuma, nato pa je, s strani tožene stranke, dne 16. 12. 2008 prejela zaključeno delovno knjižico z dne 15. 12. 2008 in obvestilo o prenehanju zavarovanja z dne 15. 12. 2008. Zaradi navedenega je tožnica direktorja tožene stranke, z elektronsko pošto z dne 16. 12. 2008, ponovno pozvala da ji izroči podpisan izvod sporazuma, nato pa je 17. 12. 2008 prejela, s strani tožene stranke podpisan sporazum z dne 12. 12. 2008, da ji delovno razmerje preneha 15. 12. 2008 in da se ji izplača odpravnina v višini treh plač.

Direktor tožene stranke je zaslišan kot stranka izpovedal, da so tožnico iz zavarovanja odjavili 15. 12. 2008, na podlagi njene prošnje z dne 28. 11. 2008. Sodišče prve stopnje je zato napačno zaključilo, da je tožena stranka zaključila tožnici delovno knjižico in jo odjavila iz zavarovanja, na podlagi svojega predloga sporazuma z dne 12. 12. 2008, v katerem je kot datum prenehanja delovnega razmerja zapisala prav 15. 12. 2008. Pravilno opozarja pritožba, da je tožena stranka tožnici, svoj predlog sporazuma z dne 12. 12. 2008, vročila šele dne 17. 12. 2008, torej po zaključku delovne knjižice in odjave iz zavarovanja.

V konkretnem primeru je tožnica z vlogo z dne 28. 11. 2008 toženo stranko zaprosila za sporazumno odpoved z dne 12. 12. 2008 (priloga A6), zato njena vloga ne pomeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak predlog za njeno sporazumno razveljavitev. V primeru podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi se namreč na nasprotno stranko ne naslavlja prošnja, niti ne gre za nikakršno sporazumevanje med njima, temveč za enostransko izjavo volje stranke, da delovno razmerje prekinja oziroma pogodbo o zaposlitvi odpoveduje. Na takšno izjavo nasprotna stranka ne more vplivati, stranka, ki pa izjavo poda, pa je ne more preklicati, ko jo nasprotna stranka enkrat sprejme. Zato izjave, ki jo je tožnica podala toženi stranki dne 28. 11. 2008, nikakor ni mogoče šteti za tak enostranski akt, saj gre za prošnjo (predlog), da se med sopogodbenicama oblikuje sporazum (soglasje o odpovedi, pri čemer se je termin odpoved, v običajnem jeziku, na splošno uporabljal v pomenu prenehanja delovnega razmerja). Tožnica je torej prosila za sporazumno prenehanje delovnega razmerja in zato tožena stranka ni imela pravne podlage, da bi ji na podlagi njene prošnje, tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da ker tožnica ne izpodbija načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ker sodnega varstva ne uveljavlja v zvezi s toženkinim ravnanjem glede zaključka delovne knjižice in odpovedi zavarovanja, ampak zahteva le plačilo odpravnine, se sodišče v zvezi z zakonitostjo prekinitve delovnega razmerja, kot nerelevantnim, ni ukvarjalo.

Tožnica je predlagala sporazumno prekinitev delovnega razmerja z dne 12. 12. 2008 (sporazum z dne 3. 12. 2008). Tožena stranka sporazuma z dne 3. 12. 2008 ni podpisala in tudi ni odgovorila, ali se z njim strinja, je pa tožnici zaključila delovno razmerje dne 15. 12. 2008 in tožnico odjavila iz zavarovanja. V tem postopku je zato relevantno le vprašanje, ali se ravnanje tožene stranke, ki je tožnici, na podlagi njene ponudbe, zaključila delovno knjižico in jo odjavila iz zavarovanja lahko šteje kot ravnanje, ki se po 2. odstavku 28. člena OZ šteje za izjavo o sprejemu ponudbe. Zakon o delovnih razmerjih namreč v 1. odstavku 11. člena določa, da se za primere prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi uporabljajo pravila civilnega prava, če ZDR ali drug zakon ne določa drugače. Na podlagi 2. odstavka 28. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004 in 28/2006) se ponudba šteje kot sprejeto, če prejemnik stori kaj takega, kar se lahko šteje za izjavo o sprejemu ponudbe. Sprejem učinkuje v trenutku, ko je bilo dejanje storjeno, če je bilo storjeno v roku, ko ponudba še veže. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za odločitev v sporni zadevi odločilnega pomena dejstvo, da je toženec tožnici, na podlagi njenega predloga sporazuma, zaključil delovno knjižico in jo odjavil iz socialnega zavarovanja. Pri tem ni bistveno, da je tožena stranka tožnici zaključila delovno knjižico s 15. 12. 2008 in ne z 12. 12. 2008, kot je to predlagala tožnica v sporazumu z dne 3. 12. 2008, ampak je odločilno predvsem, da je na podan predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja s strani tožnice, tožena stranka s konkludentnim dejanjem, to je z zaključkom delovne knjižice in odjavo iz socialnega zavarovanja, tožnici prenehala delovno razmerje. Ravnanje tožene stranke, ki je tožnici, šele dva dni po prenehanju delovnega razmerja, poslala svoj predlog sporazuma in pri tem predlagala, da se tožnici zaključi delovno razmerje 15. 12. 2008, na sam sporazum o prenehanju delovnega razmerja ne vpliva, saj je v tem času tožnici že prenehalo delovno razmerje. S tem, ko je tožena stranka, po prejemu ponudbe tožnice, da ji preneha delovno razmerje z dne 12. 12. 2008, tožnici tudi dejansko zaključila delovno knjižico in jo odjavila iz socialnega zavarovanja ima za posledico sprejem ponudbe tožnice, saj bi sicer tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez pravne podlage in torej nezakonito.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.

Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke zoper sklep o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč skladno z določbo Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji) in tarifno številko 3102 ZodvT, nagrado za narok odmerilo po količniku 1,2 in neodvisno od števila narokov, na katerih je stranko zastopal njen pooblaščenec. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tarifno številko 3102, ki je sestavni del ZOdvT treba razlagati v povezavi z normativnim delom zakona, ki v 14. členu določa obseg nagrade in uveljavlja načelo, da se v isti zadevi, na vsaki stopnji določi ena nagrada za vse vloge in ena nagrada za vse naroke.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo.

Glede na uspeh v sporu je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji in sicer za postopek 443,30 EUR, za narok 409,20 EUR ter 20 % DDV. Sodišče pa ni priznalo priglašenih potnih stroškov za pooblaščenca, saj ti stroški niso potrebni stroški glede na to, da bi si lahko tožnica zagotovila odvetnika tudi v kraju, kjer je potekalo sojenje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki, ki je s pritožbo uspela povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 654,72 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov.