Jedro

Vloge strank je treba presojati po njihovi vsebini in ne po naslovu. Upoštevaje to pravilo in pravilno uporabo četrtega odstavka 15. člena ZST-1 bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo vlogo, naslovljeno kot predlog za oprostitev plačila sodne takse, glede na njeno vsebino in čas njene vložitve šteti kot pravočasno pritožbo zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog, ne pa kot nov (nedovoljen) predlog za oprostitev plačila sodne takse.

Izrek

I.Pritožbi zoper sklep z dne 25. 3. 2025 se ugodi in se ta sklep spremeni tako, da se ugovoru zoper plačilni nalog z dne 23. 1. 2025 ugodi in se plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 14. 1. 2025 razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II.Pritožba zoper sklep z dne 26. 8. 2025 se zavrže.

Obrazložitev

Oris postopka in izpodbijani odločitvi

1.Tožniku je bila v zvezi s predmetnim pravdnim postopkom dodeljena redna brezplačna pravna pomoč (BPP) za pravno svetovanje pred sodiščem prve stopnje in v postopku mediacije ter kot oprostitev plačila stroškov enega sodnega izvedenca ustrezne stroke. Zato je bil glede na tretji odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) oproščen plačila sodnih taks. Po pravnomočnosti zamudne sodbe z dne 4. 11. 2024, s katero je bilo delno ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine (za 34.000 EUR od uveljavljenih 51.000 EUR), je bil tožniku 14. 1. 2025 izdan plačilni nalog za plačilo sodne takse po Tar. št. 1111 ZST-1 v znesku 1.227 EUR. Hkrati mi je sodišče poslalo dopis, da mora plačati to sodno takso na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1. Tožnik je 23. 1. 2025 zoper ta plačilni nalog vložil ugovor, v katerem je nasprotoval višini odmerjene takse ter celotnemu plačilu takse iz razloga nepravičnosti.

2.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 3. 2025 (v nadaljevanju: prvi sklep) zavrnilo tožnikov ugovor zoper plačilni nalog, izdan 14. 1. 2025, kot neutemeljen.

3.Nato je tožnik 24. 4. 20251 vložil predlog za oprostitev plačila sodne takse. S sklepom z dne 26. 8. 2025 (v nadaljevanju: drugi sklep) je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse z dne 23. 4. 2025 kot nedovoljen.

4.Tožnik je zoper oba sklepa vložil pravočasno pritožbo.

5.V pritožbi zoper prvi sklep, naslovljeni kot "predlog za oprostitev plačila sodne takse", pojasnjuje, da nima sredstev za plačilo sodne takse, ker ni zaposlen, nima dohodkov niti lastnega premoženja. Preživljajo ga starši, katerih finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje je prav tako slabo. Prosi za oprostitev plačila sodne takse, ki mu je bila naložena s plačilnim nalogom z dne 14. 1. 2025 v znesku 1.227 EUR.

6.V pritožbi zoper drugi sklep navaja, da se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje predmet spora in opisuje potek postopka. Poudarja, da z vlogo z dne 26. 2. 2024 ni predlagal taksne oprostitve, temveč je sodišču le posredoval dokaz o odobreni BPP. Sklep z dne 29. 2. 2024 je zato pravno neučinkovit. Izpostavlja, da prisojene odškodnine v znesku 34.000 EUR ni prejel in nima sredstev za plačilo sodne takse. Je brezposeln, nima sredstev za preživljanje, živi s starši, ki ga preživljata in sta tudi sama v slabem finančnem, likvidnostnem in premoženjskem stanju. Ker na podlagi izvršilnega naslova (pravnomočne zamudne sodbe) ni pridobil nobenega premoženja, je vložil predlog za taksno oprostitev. Postopka izvršbe zoper tožence ni začel, ker domneva, da bi bila izvršba neuspešna in bi zgolj po nepotrebnem obremenjevala sodni sistem (vsi trije toženci niso zaposleni niti niso lastniki nepremičnin). Ne strinja se z razlogovanjem sodišča, da ne more predlagati ponovne taksne olajšave, ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju bi to pomenilo, da v primerih, ko stranka razpolaga s pravnomočno odločbo o BPP, stranke skladno s četrtim odstavkom 15. člena ZST-1 ni več mogoče terjati za povračilo sodne takse, tudi če na podlagi sodne odločbe pridobi določeno premoženje. Opozarja še, da je v izreku zamudne sodbe z dne 4. 11. 2024 pomotoma zapisano 51.000 EUR odškodnine (namesto pravilno 34.000 EUR) ter da mu je bil v sklepu o stroških z dne 13. 1. 2025 priznan tudi strošek sodne takse v znesku 1.227 EUR, četudi je bil plačila te takse oproščen.

7.Pritožba zoper prvi sklep je utemeljena, pritožba zoper drugi sklep pa ni dovoljena.

Splošna stališča pritožbenega sodišča

8.V tem postopku sporna taksna obveznost je bila tožniku naložena v plačilo na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1. Po tej določbi mora stranka povrniti sodno takso, plačila katere je bila prvotno oproščena, kadar v postopku delno uspe in na podlagi izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks. Ta naknadna obveznost plačila sodne takse je v skladu s sodno prakso2 sprejemljiva le ob predpostavki, da se je strankino premoženjsko stanje dejansko spremenilo in ji tudi dejansko omogoča plačilo takse. Zato za uporabo četrtega odstavka 15. člena ZST-1 ne zadošča zgolj ugotovitev o strankini formalni pridobitvi zadostnega premoženja na podlagi izvršilnega naslova. Pač pa je treba ugotoviti, ali je stranka to premoženje dejansko pridobila, in zlasti še, ali je njeno premoženjsko stanje sedaj takšno, da ji omogoča plačilo sodne takse, ne da bi bilo s tem ogroženo njeno preživljanje.3 Ob tem je treba poudariti, da navedena presoja ne pomeni ponovnega odločanja o (ponovnem) predlogu stranke za oprostitev plačila sodne takse. Gre za to, da mora sodišče že pred oziroma ob izdaji plačilnega naloga za naknadno plačilo sodne takse (peti odstavek 15. člena ZST-1) ugotoviti obstoj vseh predpostavk za nastanek taksne obveznosti po četrtem odstavku 15. člena ZST-1.4

9.Tožnik je v vlogi z dne 24. 4. 2025, ki jo je naslovil kot prošnjo za oprostitev plačila sodne takse, smiselno opozarjal, da se njegovo premoženjsko stanje tudi po končani pravdi ni spremenilo, saj (še vedno) nima sredstev za plačilo sodne takse. To vlogo je vložil v 15-dnevnem roku za pritožbo zoper sklep z dne 25. 3. 2025, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov ugovor zoper plačilni nalog z dne 14. 1. 2025. Vloge strank je treba presojati po njihovi vsebini in ne po naslovu. Upoštevaje to pravilo in pravilno uporabo četrtega odstavka 15. člena ZST-1 bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo vlogo z dne 24. 4. 2025 glede na njeno vsebino in čas njene vložitve šteti kot pravočasno pritožbo zoper sklep z dne 25. 3. 2025, ne pa kot nov (nedovoljen) predlog za oprostitev plačila sodne takse.5 Zato o vlogi z dne 24. 4. 2025 kot o pritožbi zoper sklep z dne 25. 3. 2025 zdaj odloča pritožbeno sodišče.

O pritožbi zoper prvi sklep (sklep z dne 25. 3. 2025)

10.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o tožnikovem ugovoru zoper plačilni nalog z dne 14. 1. 2025 ni opravilo ustrezne presoje, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo določbe četrtega odstavka 15. člena ZST-1. Kot že rečeno, je naknadna obveznost plačila sodne takse možna le ob predpostavki, da se je strankino premoženjsko stanje po delnem uspehu v postopku dejansko spremenilo in ji po novem tudi dejansko omogoča plačilo sodne takse. Ti dve pravno pomembni okoliščini je sodišče dolžno preveriti po uradni dolžnosti, in sicer že pred izdajo plačilnega naloga po četrtem in petem odstavku 15. člena ZST-1. V konkretnem primeru pa je iz podatkov spisa razvidno, da je sodišče prve stopnje tožnikovo naknadno zmožnost plačila sodne takse začelo z dopisi preverjati šele po prejemu njegove vloge z dne 24. 4. 2025, v kateri je opozoril na svoj slab (nespremenjen) premoženjski položaj. Ker torej sodišče prve stopnje dolžne presoje pogojev za uporabo določbe četrtega odstavka 15. člena ZST-1 ni opravilo še pred izdajo plačilnega naloga z dne 14. 1. 2025, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi zoper prvi sklep ugodilo in ta sklep spremenilo tako, da je tožnikovemu ugovoru zoper plačilni nalog z dne 14. 1. 2025 ugodilo in ta plačilni nalog razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (5. alineja 358. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 3. točka 365. člena ZPP, vsi v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

11.V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti pomanjkljivost, na katero je bilo opozorjeno. Nov plačilni nalog po četrtem odstavku 15. člena ZST-1 bo tožniku lahko izdalo le v primeru, če bo ugotovilo, da se je tožnikovo premoženjsko stanje po delnem uspehu v pravdi dejansko spremenilo (da je dobil prisojeno odškodnino izplačano) in da mu to dejstvo zdaj glede na njegov premoženjski položaj omogoča plačilo sodne takse, plačila katere je bil prej oproščen.

O pritožbi zoper drugi sklep (sklep z dne 26. 8. 2025)

12.Tožnikovo vlogo z dne 24. 4. 2025 je torej pritožbeno sodišče štelo za pritožbo (ne za predlog za oprostitev plačila sodne takse, kot ga je sam poimenoval) in ji s tem sklepom ugodilo. Zato tožnik nima več pravnega interesa za odločanje o (isti) vlogi kot o predlogu za oprostitev plačila sodne takse, ki ga je prvostopenjsko sodišče z drugim sklepom zavrglo. Ker je tako, je tožnik tudi izgubil pravni interes za odločanje o pritožbi zoper njega. Kar je želel z navedeno vlogo doseči, je razbremeniti se povračila iz četrtega odstavka 15. člena ZST-1. Ali ima pri tem prav, bo presojalo prvostopenjsko sodišče, in glede na to bodisi ne bo izdalo novega plačilnega naloga (če bo presodilo, da se tožnikovo premoženjsko stanje po izdaji zamudne sodbe ni realno spremenilo) bodisi bo izdalo (nov) plačilni nalog, če bo izdalo (nov) plačilni nalog, če bo presodilo, da tožnik nima prav.

13.Ker tožnik s pritožbo ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja, za odločanje o pritožbi zoper drugi sklep nima več pravnega interesa. Ta njegova pritožba je zato nedovoljena in jo je kot tako treba zavreči (četrti odstavek 343. člena in 1. točka 365. člena ZPP, oba v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Zato se pritožbeno sodišče do navedb v tej pritožbi ne opredeljuje vsebinsko.

-------------------------------

1V izreku drugega sklepa je sicer nepravilno naveden datum 23. 4. 2025.

2Sodna praksa z namensko in sistemsko razlago zakona to določilo razlaga tako, da je treba tudi naknadno določeno takso presojati v luči strankine zmožnosti za plačilo. Tak je bil namen zakonodajalca. Iz zakonodajnega gradiva k 15. členu ZST-1 namreč izhaja, da mora biti pridobitev premoženja dejanska in ne zgolj formalna, ker je smiselno, da stranka plača predpisano sodno takso, če to zmore brez težav za svoje preživljanje (glej sklep VSL I Cp 328/2020 z dne 20. 2. 2020 v 5. točki obrazložitve).

3Glej npr. sklepa VSL II Cp 1832/2022 z dne 21. 12. 2022 in VSL III Cp 1512/2024, oba v 5. točki obrazložitve.

4Glej sklep VSL I Cp 328/2020 z dne 20. 2. 2020 v 6. točki obrazložitve, sklep VSK I Cp 173/2018 v 7. točki obrazložitve, sklep VSL II Cp 1832/2022 z dne 21. 12. 2022 v 5. točki obrazložitve, sklep VSL III Cp 1512/2024 v 6. točki obrazložitve.

5Primerjaj sklep VSL I Cp 328/2020 z dne 20. 2. 2020 v 7. točki obrazložitve.

Zveza:

Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 10, 10/3, 15, 15/4, 15/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.