Jedro

Postopek davčnega inšpekcijska nadzora se bo zaključil z izdajo odločbe, ki predstavlja akt iz 2. člena ZUS-1, zoper katerega je mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu, zato v predmetni zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje sodišča po 4. členu ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Odvetnica A.A. je dne 29. 5. 2017 vložila tožbo v imenu B.B., zaradi kršitve ustavnih pravic v zvezi s sklepom za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti Finančne uprave Republike Slovenije, izdanim v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V tožbi odvetnica navaja, da tožnik v davčnem postopku in upravnem sporu ne more učinkovito zastopati in zavarovati svojih pravic in pravnih koristi. Iz priložene medicinske dokumentacije; odpustnega pisma Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Republike Slovenije - Soča z dne 24. 6. 2015 ter druge medicinske dokumentacije, predvsem zdravniškega potrdila lečečega zdravnika splošne ambulante VDC - Stara Gora izhaja, da je tožnik doživel hudo znotraj možgansko krvavitev, da od takrat ni pokreten in da ne govori ter da na enostavna vprašanja le prikimava in odkimava z glavo. V takem stanju ni sposoben urejati nobenih poslov niti ni sposoben razumeti in odgovarjati na uradno pošto. Po določbi 80. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je zato sodišče po uradni dolžnosti, po tem ko je ugotovilo, da tožnik v upravnem sporu ni sposoben sam skrbeti za svoje pravice in pravne koristi in zato sodnega postopka ne more nadaljevati, na podlagi 212. člena v zvezi z 211. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) tožniku s sklepom z dne 13. junija 2017 postavilo skrbnika za poseben primer C.C., ki se je z nameravano postavitvijo za skrbnika strinjal. 2. V nadaljnjem postopku je postavljeni skrbnik po tem, ko je prejel celotno dokumentacijo zadeve, podal izjavo, da se s vsebino tožbe in postavljenimi zahtevki v celoti strinja in jih odobrava ter priložil pooblastilo za zastopanje odvetnici A.A. Sodišče je zato upravni spor nadaljevalo.

3. Tožnik je tožbo zoper toženo stranko vložil na podlagi 4. člena ZUS-1 zaradi kršitve ustavnih pravic v zvezi s sklepom Finančne uprave Republike Slovenije za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti št. 0610-2093/2017-5 z dne 15. 5. 2017. S tem sklepom je bila za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora odmere davka od nenapovedanih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2013, po 68.a členu ZDavP-2 odrejena predznamba zastavne pravice pri tožnikovem solastnem deležu do 1/2 nepremičnin s parc. št. 298/4 - stanovanjska stavba št. ... in s parc. št. 701/15 - stanovanjska stavba št. ..., obe k.o. ...

4. V tožbi je navedeno, da je D.D., tožnikova življenjska sopotnica, dne 18. 5. 2017 pomotoma prevzela zemljiškoknjižni sklep Okrajnega sodišča v Lendavi, opr. št. Dn 107261/2017 z dne 16. 5. 2017, s katerim je sodišče dovolilo vpis predznambe hipoteke pri tožnikovih solastniških deležih nepremičnin s parc. št. 701/15 in s parc. št. 298/4, vse k.o. ..., v korist Republike Slovenije. Dne 22. 5. 2017 je iz sodnega spisa pridobila kopijo izpodbijanega sklepa, iz katerega izhaja, da je tožena stranka dne 12. 5. 2017 zoper tožnika uvedla postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN), katerega predmet je odmera davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2. Tega sklepa tožnik nima, saj pošte ne dviguje in sicer zato, ker zaradi zdravstvenega stanja ni sposoben doumeti vsebine takih pošiljk.

5. Tožnik je dne 10. 8. 2014 doživel hudo možgansko krvavitev v levi hemisferi možganov in je zaradi obsežne krvavitve padel v komo. Po desetih dnevih in več kirurških posegih so ga zbudili iz kome in ga premestili v Bolnišnico Izola, od tu pa v Splošno bolnišnico dr. Franc Derganc, Oddelek za invalidno mladino, Paviljon 3 v Stari Gori. Oktobra 2015 je bilo svojcem pojasnjeno, da je akutno stanje zdravljenje po možganski kapi v okviru bolnišničnega zdravljenja zaključeno in je bil zato je bil nameščen v VDC Stara Gora, Liskur 23, kjer ima zagotovljeno edino možno celovito oskrbo in nego in od koder ga le vsakih 14 dni pripeljejo domov. Tožnik ne more več povezano govoriti, razume le enostavne besede oziroma stavke, na enostavna vprašanja prikima ali odkima, lahko riše enostavne risbe, se podpiše in napiše samoglasnike, prepozna osebe, ki jih večkrat vidi, nekdanjih prijateljev pa ne prepozna več. Desna stran telesa je popolnoma hroma, je inkontinenten in blato odvaja samo s klizmo, zaradi česar je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in je od marca 2017 tudi invalidsko upokojen.

6. Tožniku poslovna sposobnost ni bila odvzeta. Glede na postopek DIN po 68.a členu ZDavP-2, po katerem je, glede na ustaljeno sodno prakso, neustavno obrnjeno dokazno breme, je evidentno, da tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja izvora premoženja ne more dokazovati. Vodenje postopka DIN zoper tožnika, ki je fizično in psihično bolan, predstavlja kršitev njegove pravice do obrambe, oziroma do izjave (22. člen Ustave RS, 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju EKČP). Tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja ni sposoben vlagati pravnih sredstev, s katerimi bi vsebinsko izpodbijal vodenje postopka, kar je kršitev 25. člena Ustave RS in 13. člena EKČP. Z vodenjem postopka se tepta osebno dostojanstvo hudo bolne osebe, kar je v nasprotju z 21. členom Ustave RS in 3. in 8. členom EKČP. Tožena stranka namreč, četudi ve, da je bolan, pošilja tožniku sklepe v ustanovo, ki ga kot hudega bolnika neguje. S tem je kršeno tudi njegovo človekovo dostojanstvo (35. člen Ustave RS). Z ukrepom tožene stranke pa je država v nasprotju s 33. členom Ustave RS in 1. členom Protokola EKČP tudi nesorazmerno posegla v njegovo pravico do mirnega uživanja premoženja.

7. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi kršitve ustavnih pravic, saj meni, da mu drugo varstvo ni zagotovljeno, glede na to, da je tožena stranka, kljub temu da je bila seznanjena, da zdravstveno stanje tožnika ne omogoča njegove aktivne obrambe, vodila postopek DIN. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena in posledic, ki jih ima zakon glede fikcije vročitve pisemskih pošilj, ki jo bo FURS očitno uporabila, bo za tožnika nastala težko popravljiva oziroma nepopravljiva škoda, saj bodo sklepi in odločbe postali pravnomočni in se bo postopek zaključil, ne da bi lahko v postopku aktivno sodeloval. 8. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Predlaga, da se ugotovi, da so z vodenjem postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, katerega predmet je odmera davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2, kršene njegove pravice in svoboščine ter odloči, da je FURS dolžna takoj izdati sklep o ustavitvi postopka. Podredno predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in se toženi stranki naloži, da pred nadaljevanjem postopka po uradni dolžnosti postavi izvedenca medicinske stroke, ki naj oceni, ali se je tožnik sposoben udeleževati postopka in v primeru, če bo izvedenec podal mnenje, da ni sposoben, postopke ustavi.

9. Istočasno s tožbo vlaga tožnik tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Predlaga, naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa, toženi stranki prepove vročanje pošiljk tožniku ter ji naloži, da mora prekiniti vodenje postopka davčnega inšpekcijskega nadzora zoper tožnika, katerega predmet je odmera davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2, do pravnomočnosti odločbe v tem upravnem sporu.

10. Tožena stranka je sodišču posredovala kopijo upravnega spisa, odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe pa ni podala. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot nekonsistentne in kot take, ki so v medsebojnem nasprotju. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže ali kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka:

11. Tožba ni dovoljena.

12. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 in je zato sodišče preverilo obstoj procesnih predpostavk za obravnavanje tožbe po tej zakonsko določbi. Po določbi 4. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Navedeno pomeni, da je postopek po 4. členu ZUS-1 dopusten le subsidiarno, kolikor ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Glede na to, da zoper tožnika teče postopek po 68.a členu ZDavP-2, se ta zaključi z izdajo odločbe po 141. členu ZDavP-2 v zvezi z 84. členom ZDavP-2. Zoper to odločbo je mogoče vložiti pritožbo v roku 30 dni od vročitve odločbe (drugi odstavek 86. člena ZDavP-2), zoper dokončno odločbo pa je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. Ker se bo torej postopek davčnega inšpekcijska nadzora zaključil z izdajo odločbe, ki predstavlja akt iz 2. člena ZUS-1, zoper katerega je mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu, v predmetni zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje sodišča po 4. členu ZUS-1, saj je tožniku, skladno z zgoraj navedenim, zagotovljeno drugo sodno varstvo - v rednem upravnem sporu. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepih št. I Up 154/2015 z dne 23. 7. 2015, I Up 114/2016 z dne 1. 6. 2016 ter I Up 22/2016 z dne 22. 4. 2016. 13. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice, oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravno, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Po določbi 28. člena ZUS-1 je tožbo treba vložiti v 30-ih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. V obravnavanem primeru je bila tožbo vložena prezgodaj, saj bo začel rok za njeno vložitev teči šele od vročitve upravnega akta, s katerim bo postopek končan. V obravnavani zadevi, kot izhaja iz dopisa tožene stranke št. DT 0610-2093/2017-12 z dne 8. 6. 2017 ter iz posredovanega upravnega spisa zadeve, upravni akt upravnega organa prve stopnje, ki se izpodbija, tožniku še ni bil vročen. Tožba je bila torej vložena prezgodaj, saj bo zoper izpodbijani akt najprej dopustna pritožba in to po tem, ko bo ta akt tožniku, oziroma njegovemu skrbniku, kolikor bo ta v postopku postavljen, vročen. V obravnavani zadevi torej drugostopenjski akt, s katerim bi bil postopek končan, v času vložitve tožbe sploh še ni bil izdan. Šele po tem, ko bodo izčrpana pravna sredstva po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), pa bo lahko tožnik uveljavljal sodno varstvo svojih pravic v upravnem sporu po pravilih ZUS-1. 14. Ker v zadevi niso podane procesne predpostavke za vložitev tožbe, je sodišče tožbo s sklepom zavrglo, in sicer v delu, v katerem se odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika (4. člen ZUS-1) po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ter v delu, s katerim se izpodbija upravni akt tožene stranke na podlagi 2. člena ZUS-1, kot prezgodnjo v skladu z 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki II. izreka:

15. Tožnik, ne glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZUS-1, sodišču predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1. V skladu z določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Iz istih razlogov lahko sodišče po tretjem odstavku istega člena ZUS-1 izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Navedeno pomeni, da je obstoj tožbe v upravnem sporu procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Ker je sodišče je v I. točki izreka tega sklepa tožbo tožnika zavrglo, niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje predlagane začasne odredbe. Skladno s tem je zato sodišče, ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K točki III. izreka:

16. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.