Jedro

Upnikova zahteva za izpolnitev dolga ne pretrga teka zastaralnega roka.

Ugotavljanje zapadlosti posojila na podlagi drugega dela drugega odstavka 574. člena OZ pride v poštev šele, če rok za vrnitev posojila ni določljiv.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 190972/2013 z dne 2. 12. 2013 ohrani v veljavi in je toženec dolžan plačati tožnici 80.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2013 in izvršilne stroške v višini 332,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2013 dalje, in tožencu naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču sodne prakse je primeren rok za odpoklic posojila naslednji dan po nakazilu. Tožnica bi tako lahko vračilo denarja zahtevala že 18. 9. 2008, zastaralni rok pa se je v takem primeru iztekel 18. 9. 2013. Četudi je zastaranje pričelo teči 18. 11. 2013, je bil predlog za izvršbo, vložen 29. 11. 2013, vložen po izteku zastaralnega roka. Zastaranje se namreč v skladu s 365. členom in s 368. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pretrga z vložitvijo tožbe, ne pa že z ustno ali pisno dolžnikovo zahtevo za vrnitev posojila. Nepotrebno je bilo zato ugotavljanje, kdaj je tožnica toženca pozvala k vračilu denarja in ali ga je res pozvala 24. 10. 2013. Zaključek, da je bil poziv dan 24. 10. 2013, je zmoten in je podano nasprotje med listinami in zapisniki ter razlogi sodbe o njihovi vsebini. Da je tožnica pozvala toženca k izpolnitvi obveznosti, izhaja le iz njene izpovedbe, ne pa tudi iz izpovedb A. A. in B. B., niti iz dopisa z dne 4. 11. 2013. Kaj se je 24. 10. 2013 dogajalo med tožnico in navedenima osebama, za obravnavano zadevo ni pomembno, ker navedeni osebi nista bili toženčeva zakonita zastopnika.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je iz naslova vračila posojila skupaj z dogovorjenimi obrestmi zahtevala plačilo 80.000 EUR s 6 % letnimi pogodbenimi obrestmi od 17. 9. 2008 do 24. 10. 2013, od 25. 10. 2013 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da sta pravdni stranki 17. 9. 2008 sklenili posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožnica tožencu izročila 80.000 EUR, - da se je toženec s pogodbo zavezal vrniti posojeni znesek v petih delovnih dneh po prejemu pisnega ali telefonskega zahtevka tožnice, - da je tožnica toženca pozvala k vrnitvi posojila 24. 10. 2013 po telefonu, 4. 11. 2013 pa je poslala še dopis, - da je primeren rok za vrnitev posojila iz drugega odstavka 574. člena OZ dva meseca in je zato tožničina terjatev zapadla 18. 11. 2013, - da je bil predlog za izvršbo vložen 29. 11. 2013. 7. Sodba zavzema stališče, da je zastaranje tožničine terjatve pričelo teči 18. 11. 2008 in da terjatev, ki bi upoštevaje petletni zastaralni rok zastarala 18. 11. 2013, ni zastarala, ker je tožnica zahtevala vrnitev posojila pred iztekom zastaralnega roka, tj. konec oktobra 2013. 8. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da upnikova zahteva za izpolnitev dolga ne pretrga teka zastaralnega roka (368. člen OZ). Pretrganje povzroči bodisi pripoznava dolga (364. člen OZ) bodisi vložitev tožbe zaradi ugotovitve, zavarovanja ali izterjave terjatve (365. člen OZ).

9. Ne glede na pritožbeno navedbo, da je bil predlog za izvršbo vložen 29. 11. 2013, ni mogoče spremeniti sodbe in zavrniti tožbenega zahtevka. Ugotovitev izpodbijane sodbe o zapadlosti tožničine terjatve temelji namreč na zmotnem razumevanju drugega odstavka 574. člena OZ. Določba se glasi: Če pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne.

10. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da v primerih, ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, zastaranje kljub upnikovi neaktivnosti prične teči po preteku primernega roka, v katerem bi upnik moral oziroma mogel opraviti dejanje. Ker bi tožnica lahko vrnitev posojila zahtevala naslednji dan po sklenitvi pogodbe, bi terjatev ob upoštevanju dvomesečnega roka iz drugega odstavka 574. člena OZ zapadla z iztekom dveh mesecev. V nasprotnem primeru bi bil izničen namen kogentnega instituta zastaranja, ki je v zagotovitvi pravne varnosti udeležencev obligacijskih razmerij.

11. Stališče sodbe temelji na stališčih sodne prakse, zavzetih sprva v zvezi z zahtevkom za plačilo izvedenih del na podlagi gradbene pogodbe, kasneje pa tudi in večkrat v zvezi s posojilno pogodbo na odpoklic.(1) Pritožbeno sodišče se strinja, da upnik s svojo neaktivnostjo ne more poljubno podaljševati zastaralnega roka, vendar stališča sodne prakse v zvezi s posojilno pogodbo na odpoklic izhajajo iz ugotovitve, da pogodbeni stranki nista določili roka za vrnitev posojila. V vsakem primeru pa ni nujno tako. Četudi je zapadlost posojila vezana na upnikovo aktivnost, ni nujen zaključek, da rok za izpolnitev ni določljiv in da sme upnik zahtevati izpolnitev takoj. V primeru nedoločenega roka lahko upnik zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti le, če namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka (289. člen OZ). Kljub nedoločenosti roka je torej rok lahko po volji strank določljiv na podlagi drugih okoliščin.(2) Ugotavljanje zapadlosti posojila na podlagi drugega dela drugega odstavka 574. člena OZ pride torej v poštev šele, če rok za vrnitev posojila ni določljiv.

12. Tožnica je v pravdi zatrjevala, da je bil namen pogodbenega razmerja dolgoročno varčevanje. Četudi ta okoliščina ne spreminja pogodbene kavze, pa lahko vpliva na presojo o tem, kakšen je bil – po volji pogodbenih strank – primeren rok za vrnitev posojila. Ker v izpodbijani sodbi ni ugotovitev o tem, ali je bil rok za vrnitev posojila določljiv in kako je to vplivalo na tek zastaranja,(3) je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

13. Odločitev o pritožbi ne zahteva odgovora na pritožbene očitke v zvezi z ugotovitvijo, da je tožnica toženca 24. 10. 2013 pozvala k vrnitvi posojila.

14. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen OZ). V novem sojenju naj se sodišče opredeli do navedb pravdnih strank glede roka za vrnitev posojila. Pri presoji, ali je bil rok za vrnitev določljiv, je ob drugih okoliščinah upošteven namen konkretnega posla ene od pravdnih strank, ki je bil nasprotni stranki znan ali ji ni mogel ostati neznan.(4)

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. sodbe VS RS II Ips 404/2008 z dne 17. 6. 2010 (v zvezi s sodbo VSL I Cp 4736/2007), II Ips 619/2006 z dne 8. 1. 2009, in II Ips 784/2005 z dne 27. 3. 2008 ter odločbe VSL I Cpg 652/2011, I Cp 649/2014 ter I Cpg 1288/2014 in VSK Cpg 208/2015. Op. št. (2): OZ v 292. členu ureja tudi položaj, ko je določitev roka prepuščena eni stranki, in kjer ustrezno upošteva tudi dolžnikov interes po zagotovitvi predvidljivega pravnega položaja.

Op. št. (3): V sodbi je sicer navedeno, da bi tožnica lahko zahtevala vrnitev posojila že naslednji dan po sklenitvi pogodbe in da je bil primeren rok za vrnitev posojila – ob smiselni uporabi drugega odstavka 574. člena OZ – dva meseca, vendar gre za ugotovitve, na katerih temelji odločitev o toženčevem ugovoru zastaranja, in ne za ugotovitve o trditvah, s katerimi je tožnica utemeljevala tožbeni zahtevek.

Op. št. (4): Prim. Kranjc, v: Juhart, Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 388.