Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati utemeljenost upničinega predloga za zavarovanje po določbi 254. čl. ZIZ. Po tej določbi se namreč opravi rubež nepremičnine le v primeru, če nepremičnina v zemljiški knjigi ni vpisana. Ker pa so nepremičnine, ki so v konkretnem primeru predmet zavarovanja, v zemljiški knjigi že vpisane, rubež v tem primeru ni mogoč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnice za zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na podlagi sporazuma strank, ker dolžnik ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin. V pravočasni pritožbi je upnica navedla, da je na predmetnih nepremičninah dolžnik pridobil lastninsko pravico na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 09.07.1996. Ker pa katastrska odmera zemljišča ni bila izvedena, se dolžnik kot zemljiškoknjižni lastnik še ni mogel vknjižiti. Po upničinem mnenju gre torej za nevpisano nepremičnino, za identično situacijo kot v primeru nerealizirane etaže. Zato bi moralo sodišče na podlagi 254. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) predlagano zavarovanje dovoliti. Stroškov ni priglasila. Pritožba ni utemeljena. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati utemeljenost upničinega predloga za zavarovanje na podlagi notarskega zapisa, opr. št. SV 122/200 z dne 23.03.2000 (priloga A 10), po določbi 254. čl. ZIZ. Po tej določbi se namreč opravi rubež nepremičnine le v primeru, če v zemljiški knjigi ni vpisana. Ker pa so nepremičnine, ki so v konkretnem primeru predmet zavarovanja, v zemljiški knjigi že vpisane (parcela št. 634/4, vpisana pod vl. št. 744, ter parcela št. 636/1, vpisana pod vl. št. 1031, obe k.o. S...), rubež na podlagi 254. čl. ZIZ ni mogoč. V konkretnem primeru se mora zato utemeljenost upničinega predloga za zavarovanje presojati po 244. čl. ZIZ, po katerem se na vpisani nepremičnini pridobi zastavna pravica z njeno vknjižbo. Ker pa je pravica razpolaganja, ki pomeni omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo zastavne pravice, pridržana le lastniku (1. odst. 3. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR)), dolžnik na predmetnih nepremičninah zastavne pravice v korist upnice ni mogel ustanoviti. Iz uradnega zaznamka na redni št. 1 je namreč razvidno, da dolžnik (in zastavitelj) ob vložitvi predloga za izvršbo dne 23.03.2000 v zemljiški knjigi ni bil vpisan kot lastnik predmetnih nepremičnin. Ko se bo na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 09.07.1996 (priloga A1) na teh nepremičninah vknjižil kot zemljiškoknjižni lastnik, pa bo z njimi lahko tudi pravno veljavno razpolagal. Na podlagi pravnega posla se namreč pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo (prim. 33. čl. ZTLR). Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni našlo bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), oba pa v zvezi s 15. čl. ZIZ). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).