Jedro

Glede na vsebino in izdajatelja imajo potrdila komunalnih organizacij dokazno moč javnih listin v smislu 1. odstavka 164. člena ZUP (1986).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/997 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 13.4.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 12.12.2005, v prvi točki izreka glede zneska odškodnine spremenila, tako da je znesek 100.979,048 DEM nadomestila z novim zneskom 70.685,33 DEM, v preostalem delu pa je ostala prvostopenjska odločba v veljavi. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se pok. B.B. kot upravičencu za podržavljeno parcelo s št. 10, njiva v izmeri 3769 m2 v k.o..., prizna odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) v znesku 100.979,048 DEM, in da je zavezanka za izplačilo odškodnine SOD.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev ter se sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi sklicuje na določbo 1. odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) in na določbe 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo). Sodišče prve stopnje navaja, da iz spisne dokumentacije izhaja, da je v potrdilu z dne 14.5.2002 podjetje V. navedlo, da se je v času podržavljenja parcela s št. 10 k.o... nahajala 110 m od priključka za preskrbo s pitno vodo na parc. št. 73 iste k.o., v potrdilu z dne 21.9.2004, ki ga je posredovalo na vlogo tožnice z dne 23.8.2004, pa je ponovno navedlo oddaljenost 110 m, kar je utemeljilo z obrazložitvijo, da je parcela 73/2 nastala z delitvijo dotedanje parcele s št. 73. Po ustaljeni upravno sodni praksi se komunalna opremljenost nezazidanih stavbnih zemljišč za potrebe njihovega vrednotenja po Navodilu v denacionalizacijskem postopku dokazuje s potrdili komunalnih organizacij, ta potrdila pa so ustrezno dokazno sredstvo, saj imajo glede na vsebino in izdajatelja dokazno moč javnih listin v smislu 1. odstavka 164. člena ZUP (1986) in tako zanje po 2. odstavku tega člena velja, da je dovoljeno dokazovati, da so v taki listini dejstva neresnično potrjena. Kolikor se tožnica v tožbi izrecno sklicuje na dopis cenilca z dne 6.10.2005 v spisni dokumentaciji, pa po presoji sodišča le-tega kot verodostojnega dokumenta ne bi bilo mogoče obravnavati že iz razloga, ker ni razumljiv, saj se določno na parcele ne sklicuje, pač pa nedoločno govori o "omenjeni" parceli, "sosednji" in tako dalje. Zakonitost odločbe tožene stranke je sodišče preizkusilo na podlagi dokumentacije v upravnih spisih ter presoje dokazov, izvedenih v upravnem postopku, zato predlaganega zaslišanja strank kot nepotrebnega dokaza, za katerega pa tudi sicer tožnica ni navedla, kaj naj bi konkretno z njim dokazovala, ni izvedlo. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS, ker s tožbo v tem upravnem sporu ni uspela.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnica v pritožbi navaja, da je ob sporni parceli, št. 10 k.o.. stala zidana stanovanjska hiša, ki je imela vodovodni priključek, vendar pa podjetje V. o tem nima evidence. Zato je pri izvedencu naročila izvedeniški elaborat v zvezi s tem vprašanjem. V elaboratu z dne 21.10.2002 je navedeno, da je izvedenec v zgodovinskem arhivu mesta L. pridobil načrt objekta, ki stoji na parceli 73/2 in je iz tega načrta razvidno, da je bila v objektu kopalnica in WC ter da zato z veliko mero gotovosti trdi, da je imela stavba vodovodni priključek in da je stavba od parcele št. 10 k.o. ... oddaljena samo 90 m. Ta oddaljenost je razvidna tudi iz kopije katastrskega načrta, ki je prav tako predložen v denacionalizacijskem postopku. Opravilna številka parcele, ki je od parcele 10, k.o... oddaljena 90 m, je 74 in ne 73/2 k.o... Ker s tem podatkom ni razpolagala pred prejemom dopisa z dne 15.11.2006, ga zato v tej pritožbi izrecno uveljavlja. Parcela št. 10 k.o... je bila pokojnemu B.B. nacionalizirana z odločbo Oddelka za finance OBLO Ljubljana z dne 1.9.1959. Iz uporabe je bila odvzeta z odločbo z dne 17.5.1965, in je bila prenešena v nov vložek 50 k.o... kot splošno ljudsko premoženje v upravi Gradbenega podjetja. Na tej parceli je bila nato zgrajena cesta in tako je še danes. Gre za zazidano stavbno zemljišče, ki predstavlja del ljubljanske obvoznice in zato parcele ni bilo mogoče vrniti v naravi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

ZDen v 1. odstavku 44. člena določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Po 6. odstavku istega člena ZDen pa je določeno, da se v primeru, če sedanje vrednosti premoženja ni mogoče ugotoviti, ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz 1. odstavka 85. člena tega zakona, če ta zakon ne določa drugače. Tudi Navodilo, sprejeto na podlagi določbe 85. člena ZDen, temelji na načelu, da se vrednost stvari ocenjuje po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi vrednost podržavljenega spornega zemljišča pravilno izračunana v skladu z določbami 11. člena Navodila. Po določbi zadnjega odstavka 11. člena Navodila (3. odstavek 1. člena novele Navodila - Uradni list RS, št. 26/2000) se vrednost zemljišča, če ga ni bilo možno priključiti na javno električno in vodovodno omrežje, izračunana po 14. členu Navodila, zmanjša za 30%. Navedena vrednost velja le za zemljišča, ki so bila podržavljena v mestih ali naseljih mestnega značaja. Po podatkih podjetja V., ki so med predloženimi spisi, je bilo sporno zemljišče v času podržavljenja oddaljeno od priključka za preskrbo s pitno vodo več kot 100 m, zaradi česar je tožena stranka v skladu z zadnjim odstavkom 11. člena Navodila utemeljeno zmanjšala vrednost spornega zemljišča za 30%. Vrhovno sodišče Republike Slovenije se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da imajo glede na vsebino in izdajatelja potrdila komunalnih organizacij dokazno moč javnih listin v smislu 1. odstavka 164. člena ZUP (1986). Ker tožnica v upravnem postopku ni uspela dokazati neresničnosti dejstev, ki jih je med upravnim postopkom predložilo pooblaščeno podjetje V., in ki so bila podlaga za odločitev tožene stranke, pritožbeni ugovori o nepravilnem izračunu odškodnine niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba tožeče stranke vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen in 154. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).