Jedro

Potrošnik znamke „Toča alarm“ ne bo dojel kot blagovno znamko, po kateri naj bi prepoznal ponudnika določenega blaga/storitve, temveč zgolj kot informacijo, ki jo nudi ta besedna zveza v povezavi s proizvodi in storitvami, potrošnik bo menil, da gre za proizvode/storitve povezane z opozorilom pred nevarnostjo toče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Urad RS za intelektualno lastnino (urad) zavrnil prijavo znamke „TOČA ALARM“ št. Z-200970726 z dne 10. 6. 2009, ki jo je vložila tožeča stranka za blago in storitve, po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk v razredih 09, 35 in 38. Urad je v postopku ugotovil, da znamke za prijavljeni znak ne sme registrirati glede na točke b), c) in h) 1. odstavka 43. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 51/06-ur.p.b., v nadaljevanju ZIL-1), po katerih se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka (točka b), znak, ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev (točka c) in znak, ki zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitev (točka h). Iz obrazložitve izhaja, da je znak „TOČA ALARM“ prijavljen v besedi v običajnih črkah, brez kakršnih koli dodatnih figurativnih elementov (npr. posebne pisave, barve ali drugih dodatnih grafičnih ali slikovnih elementov), ki bi lahko dali znaku zadostno ali vsaj minimalno razlikovalnost. Gre za prijavo t.i. besedne znamke, pri kateri se zahteva varstvo besede kot take in njenega morebitnega pomena, taka znamka pa dobi v primeru registracije izjemno široko zaščito. Pri znakih, prijavljenih v besedi v običajnih črkah, se lahko njihova primernost za razlikovanje v prijavi navedenih proizvodov in storitev ocenjuje zgolj glede na pomen besed, ki znak predstavljajo. Znamke ni mogoče priznati, če ima beseda tak pomen, da bi jo povprečni potrošnik dojel le kot nek opis oziroma podatek o določenih proizvodih ali storitvah in ne kot ime blagovne ali storitvene znamke, po katerem bi prepoznal ponudnika blaga ali storitev. Besedne zveze „TOČA ALARM“, povprečni potrošnik ne dojame kot znamko oziroma neko fantazijsko ime, pod katerim naj bi prepoznal določenega ponudnika blaga oziroma storitev, ampak zgolj kot običajen podatek o vrsti, značilnostih ali namenu določenega blaga oziroma storitev. Ker potrošnik v takih primerih ne more ločiti, kdaj je beseda uporabljena kot nek „splošen podatek“ in kdaj kot „znamka“, taka beseda oziroma zveza besed ni primerna za razlikovanje blaga oziroma storitev in je ni mogoče registrirati kot znamko. Tovrstnih splošnih pojmov se tudi ne sme monopolizirati in morajo ostati v prosti rabi oziroma na voljo vsem, ki bi jih želeli uporabiti za informiranje potrošnika o vrsti, namenu ali značilnosti svojih proizvodov ali storitev. Urad ugotavlja, da vsebina besednega znaka „TOČA ALARM“ potrošniku pove, da gre za proizvode ali storitve, ki uporabnika opozarjajo na nevarnost toče. V povezavi s proizvodi iz razreda 9 NK kot so signalizacijski ali kontrolni in nadzorni aparati ter oprema za obdelavo informacij in računalniki in za telekomunikacijske storitve v razredu 38 znak „TOČA ALARM“ nima nikakršnega razlikovalnega učinka, saj je zgolj opisen. Potrošnik znaka nikakor ne bo dojel kot blagovno znamko, po kateri naj bi prepoznal ponudnika določenega blaga ali storitve, temveč bo razmišljal o vsebini informacije, ki jo nudi običajna besedna zveza toča alarm v povezavi z navedenimi proizvodi in storitvami, in sklepal, da gre za opozarjanje pred nevarnostjo toče. Urad poudarja, da je do takega označevanja upravičen vsakdo, ki podobno blago ali storitve ponuja. Da bi znak lahko funkcioniral kot znamka, bi moral poleg zadevnega teksta vsebovati še kakšen močnejši razlikovalni element, kot je poseben grafizem in slikovni element ali razlikovalni tekstualni del, ki bi potrošniku povedal, kdo je ponudnik navedene storitve ali proizvoda. Glede na vsebino znaka, urad tako meni, da je znak za označevanje v prijavi zahtevanih proizvodov, ki jih lahko uporabljamo za opozarjanje pred nevarnostjo toče in storitev, ki so povezane s to dejavnostjo, povsem neprimeren, saj glede na svoje nerazlikovalno besedilo oziroma vsebino nikakor ne more funkcionirati kot blagovna oziroma storitvena znamka. Prav tako urad meni, da je prijavljeni znak zavajajoč in s tem v nasprotju s točko h) 1. odstavka 43. člena ZIL-1 za prijavljene proizvode in storitve, ki dejansko niso storitve, povezane z opozarjanjem na točo. Prijavljeni znak bi namreč, v kolikor bi se z njim označevali tovrstni proizvodi in storitve (npr. pomorski, geodetski, fotografski, kinematografski, tehtalni ali gasilni aparati ali storitve pisarniških poslov, ki s storitvami opozarjanja na nevarnost toče nimajo zveze), zavajal povprečnega potrošnika glede vrste proizvoda oziroma vrste in namena storitve. Urad je s pozivom v skladu s 1. odstavkom 70. člena ZIL-1 tožečo stranko opozoril, da bo prijavo znamke z odločbo zavrnil, če se prijavitelj v določenem roku ne bo izrekel o razlogih, zaradi katerih urad meni, da ne sme registrirati znamke. Tožeča stranka se je v roku v zvezi s pozivom izjavila, in je menila, da je znak mogoče registrirati, saj gre za unikatno in izvirno besedno zvezo. Navajala je, da se omenjena blagovna znamka uporablja izključno v zvezi s storitvami, ki jih nudi tožeča stranka in ne gre za označevanje nekih splošnih naravnih pojavov. V zvezi z razjasnitvijo pojma je tudi uradu predlagala, da razpiše javno obravnavo. Urad se z navedbami tožeče stranke ni strinjal, in je vztrajal pri ugotovitvi, da znaka ni mogoče registrirati kot znamko, ocenil pa je tudi, da nove navedbe in dokazi, izvedeni na ustni obravnavi ne bi pripeljali do drugačne odločitve.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Navaja, da ima izpodbijana odločba takšne vsebinske in formalne pomanjkljivosti, da je sploh ni mogoče preizkusiti, ker ni ustrezno obrazložena. Tožeča stranka je gospodarska družba, ki je znana po dolgoletnih izkušnjah, povezanih z različnimi telekomunikacijskimi storitvami. „TOČA ALARM“ je prijaviteljeva storitev, pri kateri preko SMS-sporočil uporabnikom posreduje informacije o možnosti toče na območju Republike Slovenije. Gre za zelo razširjeno in potrošnikom dobro znano storitev tožeče stranke, ki jo uporablja širok krog točno določenih uporabnikov. Pri tem uporabniki že povezujejo oziroma prepoznavajo storitev „TOČA ALARM“ kot blagovno znamko prijavitelja. Blagovna znamka tožeče stranke se povsem opira na njeno dejavnost in se kot taka izključno nanaša na omenjene storitve, zaradi česar med potrošniki ne obstaja bojazen, da ne bi prepoznali besedne zveze „TOČA ALARM“ kot storitev točno določenega ponudnika, saj potrošniki omenjeno storitev povezujejo s storitvijo tožeče stranke, zaradi česar tudi ne bi prihajalo do zmede glede narave storitve. Prav tako ni mogoče trditi, da prijavljeni znak nima nobenega razlikovalnega učinka in je zgolj opisne narave. Bistveno je namreč, da bodo potrošniki, zaradi dolgoletnega delovanja tožeče stranke na področju telekomunikacij, predmetno blagovno znamko povezovali s storitvijo tožeče stranke. Tožeča stranka je v svoji izjavi z dne 27. 10. 2009 predlagala razpis glavne obravnave z zaslišanjem direktorja tožeče stranke, česar pa urad ni izvedel, s čimer je kršil načelo zaslišanja strank, saj bi direktor lahko dodatno razložil vsa dejstva, relevantna za prijavo omenjene blagovne znamke. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži, da blagovno znamko registrira.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti izpodbija tožbene navedbe in meni, da je odločila pravilno in zakonito. Navaja, da tožeča stranka v izjavi, poleg navedbe, da gre za unikatnost in izvirnost besedne zveze „TOČA ALARM“, ter da se le-ta uporablja v zvezi s storitvami, ki jih nudi tožeča stranka, tožeča stranka ni niti navedla, niti dokazovala, da gre za pridobljeno distinktivnost zaradi tožnikove dolgoletne in intenzivne uporabe besedne zveze „TOČA ALARM“ na slovenskem trgu, oziroma, da je znak „TOČA ALARM“ prepoznaven kot znamka tožeče stranke. Torej so navedbe v tožbi povsem nova dejstva, ki pa bi jih morala tožeča stranka omeniti pa tudi dokazati v izjavi na poziv tožene stranke. Če bi predloženi dokazi nakazovali, da gre za morebitno pridobljeno distinktivnost, a bi tožena stranka za potrditev tega dejstva potrebovala še dodatno obrazložitev dokazov tožeče stranke, bi bil razpis ustne obravnave smiseln. Tožeča stranka pa v izjavi teh dejstev ni navedla, temveč je predlagala ustno zaslišanje le na osnovi navedbe, da je „TOČA ALARM“ unikatna besedna zveza, ki se uporablja v zvezi s storitvami, ki jih na slovenskem trgu nudi tožeča stranka. Tožena stranka je glede na navedbe v izjavi, ter na osnovi lastne presoje pomena besedne zveze in njene razlikovalne sposobnosti v povezavi z zahtevanimi proizvodi in storitvami presodila, da zaslišanje ne bi pripomoglo k boljši razjasnitvi navedenih dejstev, oziroma ne bi pripeljala do drugačne končne odločitve tožene stranke. Sicer pa tožena stranka ugotavlja, da tudi iz samih navedb v tožbi, ni mogoče zaključiti, da je znak, ki je v osnovi glede na svojo opisno vsebino v povezavi z zahtevanimi proizvodi in storitvami nerazlikovalen, pridobil razlikovalni učinek zaradi dolgotrajne in intenzivne uporabe. Tožeča stranka takim trditvam ni predložila nobenega dokaza. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2010 prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja pri svojih tožbenih navedbah. Meni, da je možno prijavljeno blagovno znamko registrirati, ker gre za točno določeno in ozko uporabljivo besedno zvezo, ki se uporablja le v tej zvezi ter gre za označbo posebne storitve na trgu. Tako ne gre za registracijo blagovne znamke glede generičnih oziroma splošnih besednih znakov oziroma besed, pač pa izključno za zadevno besedno zvezo.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali obstajajo absolutni zavrnilni razlogi za zavrnitev prijavljene znamke „TOČA ALARM“, ki jih je tožena stranka utemeljila na določbah točk b), c) in h) 1. odstavka 43. člena ZIL-1. Sodišče soglaša z dejanskim stanjem, ki ga je tožena stranka štela v zadevi za relevantnega. Znak „TOČA ALARM“ je prijavljen v besedi v običajnih črkah, gre torej za znak brez kakršnih koli dodatnih figurativnih elementov. Besedna znamka, pri katerih se zahteva varstvo besede kot take in njenega morebitnega pomena, dobi v primeru registracije izredno široko zaščito. Sodišče soglaša s toženo stranko tudi, da dejansko stanje, ki izhaja iz prijave, utemeljuje uporabo zavrnilnih razlogov iz točk b), c) in h) 1. odstavka 43. člena ZIL-1 iz razlogov, ki jih je navedla in se nanje sodišče v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Po točki b) 1. odstavka 43. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka. Tudi po mnenju sodišča besedne zveze „TOČA ALARM“ povprečni potrošnik ne dojame kot znamko oziroma fantazijsko ime, ampak zgolj kot običajen podatek o značilnostih ali namenu določenega blaga ali storitve. Na podlagi takega dojemanja pa potrošnik ne more ločiti, kdaj je beseda uporabljena kot nek splošen podatek in kdaj kot znamka. Beseda oziroma besedna zveza „TOČA ALARM“ zato ni primerna za razlikovanje blaga oziroma storitev in je ni mogoče registrirati kot znamko. Gre za splošen pojem, ki se ne sme monopolizirati in mora ostati v prosti rabi oziroma na voljo vsem, ki bi ga želeli uporabiti za informiranje potrošnika o vrsti, namenu ali značilnostih svojih proizvodov ali storitev. Gre nedvomno za odsotnost individualnosti znamke ter je zato razlog za zavrnitev po tej določbi podan.

Po točki c) 1. odstavka 43. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev. Tudi v tem okviru sodišče soglaša, da bo potrošnik oziroma kupec prijavljenih proizvodov ali storitev znak „TOČA ALARM“ dojel le kot opisno informacijo o vrsti, namenu ali značilnosti proizvoda ali storitve, saj znak predstavlja pojem „TOČA ALARM“, kar pomeni opozorilo pred nevarnostjo toče. Vsebino besednega znaka „TOČA ALARM“ bo potrošnik razumel, kot da gre za proizvode ali storitve, ki opozarjajo na nevarnost toče. V povezavi s proizvodi iz razreda 9 NK (signalizacijski, kontrolni, nadzorni aparati, oprema za obdelavo informacij, računalniki) ter iz razreda 38 NK (telekomunikacijske storitve) „TOČA ALARM“ nima razlikovalnega učinka in je zgolj opisen. Tudi po mnenju sodišča potrošnik znaka ne bo dojel kot blagovno znamko, po kateri naj bi prepoznal ponudnika določenega blaga ali storitve, temveč zgolj kot informacijo, ki jo nudi ta običajna zveza v povezavi z navedenimi proizvodi in storitvami in bo sklepal, da gre za storitve ali proizvode, povezane z opozorilom pred nevarnostjo toče. S pojmom „TOČA ALARM“ torej opišemo neko storitev ali proizvod, do tega pa je upravičen vsakdo, ki podobno blago ali storitev ponuja.

Prijavljeni znak pa je tudi zavajajoč in s tem v nasprotju s točko h) 1. odstavka 43. člena ZIL-1, po kateri se kot znamke ne sme registrirati znak, ki zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitev. Prijavljeni znak „TOČA ALARM“ bi zavajal povprečnega potrošnika glede vrste proizvodov oziroma vrste in namena storitve, ki dejansko niso storitve, povezane z opozarjanjem na točo. V kolikor bi se z njim označevali tovrstni proizvodi in storitve (pomorski, geodetski, fotografski, kinematografski, tehtalni ali gasilni aparati ali storitev pisarniških poslov), bi zavajal povprečnega potrošnika glede vrste proizvodov oziroma vrste in namena storitve. Zato je po mnenju sodišča tožena stranka utemeljeno uporabila za zavrnitev tudi točko h) 1. odstavka 43. člena ZIL-1. Tožeča stranka ugovarja bistvenim kršitvam določb postopka in meni, da odločba ni obrazložena in ni utemeljena. Navaja dejstva, in sicer, da je tožeča stranka gospodarska družba, ki je znana po dolgoletnih izkušnjah, povezanih z različnimi telekomunikacijskimi storitvami. „TOČA ALARM“ je njena storitev, pri kateri preko SMS-sporočil uporabnikom posreduje informacije o možnosti toče na območju Republike Slovenije, ter jo bo potrošnik tudi z njo povezoval. Z navedenimi dejstvi utemeljuje, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, saj bi na podlagi navedenih dejstev morala uporabiti določbo 2. odstavka 43. člena ZIL-1, po kateri se za znamke, ki so pridobile razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo, ne uporabljajo točke b), c) in e) 1. odstavka 43. člena ZIL-1. Sodišče pa tak ugovor zavrača kot neutemeljen. Tožeča stranka je prejela poziv tožene stranke, da v roku, ki ji ga je ta postavila, poda izjavo v zvezi z razlogi za zavrnitev znamke. V izjavi pa ni predložila nobenih dokazov, ki bi podpirali trditev, da bi potrošnik tovrstnih storitev opisno besedno zvezo „TOČA ALARM“ povezoval izključno s prijaviteljem – tožečo stranko. Namreč t.i. pridobljeno distinktivnost, ki jo nek znak, ki sicer sam po sebi zaradi zgolj opisne narave ni razlikovalen, lahko pridobi zaradi dolgotrajne in intenzivne uporabe oziroma prisotnosti na trgu, mora namreč prijavitelj znamke dokazati. Tožeča stranka bi k izjavi morala predložiti dokaze, iz katerih bi bilo razvidno, da bo potrošnik besedno zvezo „TOČA ALARM“ povezoval s storitvami tožeče stranke, pa tega ni storila.

Glede na navedeno sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore, da odločba ni obrazložena tako, da bi se jo dalo preizkusiti, v okviru razlogov, ki jih je tožena stranka navedla v obrazložitvi, pa je odločba utemeljena in je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na 1. odstavku 73. člena ZUS-1.