Jedro

S tem, ko je toženec plačal izdane račune, je konkludentno pristal na dogovor o doplačevanju domske oskrbe za svojo mamo (teorija realizacije pogodbe). Toženec se ni strinjal le z višino izdanih računov, saj je menil, da bi moral biti pri delni oprostitvi plačila domske oskrbe upoštevan njegov sin, ki ga preživlja, v posledici česar pa je sprožil postopek pred CSD. Določitev delne oprostitve plačila oskrbnine za toženca se namreč določi v okviru upravnega postopka pri CSD (7. člen Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev) in na plačilo že izdanih računov nima vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala od tožene stranke (v nadaljevanju toženec) plačilo 340,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2021 dalje (točka I. izreka) in tožniku naložilo, da sam krije svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2.Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritrjuje, da Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (v nadaljevanju Pravilnik) pogojuje obveznost doplačevanja storitev za uporabnika Doma starejših občanov (v nadaljevanju DSO) s sklenitvijo dogovora med zavodom in tretjo osebo, vendar je sklenitev dogovora le ena od možnosti, ki se uporabi takrat, ko se tretja oseba strinja, da bo plačevala storitve zavodu. Če tretja oseba prostovoljno ne prevzame plačevanja storitev in ne podpiše dogovora, tretja oseba v razmerju do DSO - tožnika ni zavezanka za plačilo. V primeru nesklenitve dogovora ne obstoji pogodbena obveza za plačilo, temveč obveza plačila na podlagi odločbe CSD. Ob tem se pritožba sklicuje na sodno prakso VSRS II Ips 46/2018 z dne 30. 5. 2019, VSC sodba Cp 501/2018 z dne 13. 3. 2019 in VSRS III Ips 10/2020 z dne 30. 6. 2020. Glede na citirano sodno prakso bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti 100. člen Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in ne določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o podjemni pogodbi.

3.Nadalje pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev določb postopka, ker je zaključilo v nasprotju s toženčevimi trditvami, da je račune tožnici plačeval, vendar je napako pri plačilu naredila njegova banka, ki je pri plačilu računa pozabila vnesti številko računa. Toženec je spornemu računu ugovarjal le v zvezi z manjkajočo številko pri plačilu računa, kar pa je v nasprotju s svojo odločitvijo, navedlo tudi sodišče prve stopnje v 2. točki obrazložitve. Sporno je bilo torej le-to, ali je bil s plačilom z dne 29. 4. 2021 krit sporni ali kateri drug račun, zato predstavlja izpodbijana sodba sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je odločilo na pravni podlage, ki je stranki nista mogli pričakovati. Glede na to bi bilo dolžno stranki v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti na to, da šteje za temelj obveznosti (kljub izdani odločbi CSD, navedbam toženca in kljub plačam več računov) za sporen in pozvati stranki k podaji dodatnih pojasnil.

4.Pritožba graja tudi postopanje sodišča prve stopnje, ki je navedlo, da bi bila pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi tudi dolžnost preživljanja (v razmerju sin - mati), vendar nanjo ni oprlo svoje odločitve, ker tožnik trditev v tej smeri ni podal. Pritožba opozarja, da gre v tem primeru za materialno pravo, ki ga stranke niso dolžne navajati, v postopku pa je bilo nesporno, da je uporabnica storitev DSO toženčeva mati.

5.Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi njegovi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je utemeljena.

6.5. Ker se tožbeni zahtevek tožnika nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, obravnavani spor teče po določbah postopka o sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v takšnem postopku, pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja oziroma je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi sodišča druge stopnje, razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP).

7.6. Sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb postopka (1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ugotovilo pa je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno glede temelja in nepopolno ugotovljeno glede višine tožbenega zahtevka.

8.7. Sodišče prve stopnje je namreč izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da med pravdnima strankama ni vzpostavljenega pravnega razmerja, ker toženec s tožnikom ni sklenil pisnega dogovora, kot izhaja iz 16. člena Pravilnika. Iz navedb toženca, ki jih je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da ni prerekal obstoja pravnega razmerja med pravdnima strankama, temveč je celo navedel, da je plačal vse tri vtoževane račune, v drugi pripravljalni vlogi pa pojasnil, da zadnji račun ni bil plačan zgolj, ker ni bilo navedbe številke izdanega računa. S tem, ko je toženec plačal izdane račune, je konkludentno pristal na dogovor o doplačevanju domske oskrbe za svojo mamo (teorija realizacije pogodbe). Toženec se ni strinjal le z višino izdanih računov, saj je menil, da bi moral biti pri delni oprostitvi plačila domske oskrbe upoštevan njegov sin, ki ga preživlja, v posledici česar pa je sprožil postopek pred CSD. Določitev delne oprostitve plačila oskrbnine za toženca se namreč določi v okviru upravnega postopka pri CSD (7. člen Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev) in na plačilo že izdanih računov nima vpliva.

9.8. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ko je štelo, da tožnik ni dokazal, da je med strankama vzpostavljeno civilnopravno razmerje, zmotno ugotovilo dejansko stanje glede temelja zahtevka, ki med pravdnima strankama ni sporen, v posledici tega pa je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede višine tožbenega zahtevka.

10.9. Glede na navedeno je zato sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

11.10. Sodišče druge stopnje je razveljavilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 458. člena ZPP, ki določa razveljavitev izpodbijane sodbe v primeru, ko sodišče druge stopnje ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je pri odločitvi o razveljavitvi izpodbijane sodbe upoštevalo tudi, da bi se v nasprotnem primeru o vprašanju višine tožbenega zahtevka prvič odločalo šele v pritožbenem postopku, in bi bila s tem kršena pravica obeh pravdnih strank, da sodišče prve stopnje po oceni vseh izvedenih dokazov naredi celovito dokazno oceno, ki bo lahko podvržena morebitni pritožbeni graji v skladu s pravico do dvostopenjskega sojenja in učinkovito pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, v nadaljevanju URS). Pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS pa z razveljavitvijo izpodbijane sodbe po mnenju sodišča druge stopnje ne bo kršena.

12.11. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje ob pravilnem materialno pravnem izhodišču glede obstoja razmerja med pravdnima strankama, presodilo tožbeni zahtevek tudi po višini, pri čemer bo upoštevalo toženčeve trditve v zvezi z višino, ko navaja, da je tudi ta sporni račun hotel plačati, vendar je prišlo do napake v številki računa in opozarja, da je sprožil upravni postopek pred CSD za delno oprostitev plačila domske oskrbe zaradi preživljanja sina, ki še ni zaključen.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

13. V zadevi je odločila sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih in dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni bilo mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja (peti odstavek 458. člena ZPP).

-------------------------------

(1) V skladu z določbo četrtega odstavka 34. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev izda CSD, če ugotovi, da je prišlo do sprememb, ki dejansko vplivajo na obstoj pravice ali na višino oprostitve, odločbo, s katero na novo določi višino oprostitve s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 458, 458/2

Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (2004) - člen 16 Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) - člen 7, 34, 34/4

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.