Jedro

Sodišče je pri izreku enotne kazni upoštevalo kot določeno tudi kazen, ki je bila z združitvijo že povzeta v drugo sodbo.

Izrek

Zahtevi za varstvi zakonitosti se ugodi in se sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 21585/2011 v izreku o kazenski sankciji glede izrečene enotne kazni spremeni tako, da se glasi: Obdolženemu K. R. se na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 izreče kazen 1 (eno) leto zapora.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega J. O. spoznalo za krivega za storitev kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osmih mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti, na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 mu je odvzelo zaseženo mamilo ter mu na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Z isto sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obsojenega K. R. spoznalo za krivega za storitev kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena, za katero mu je določilo kazen eno leto zapora, nato pa mu ob upoštevanju enotne kazni eno leto in enajst mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 63541/2011, ki je postala pravnomočna 7. 7. 2012, na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in devet mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in čas prestajanja zaporne kazni od 29. 12. 2011 od 16.00 ure dalje. Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 59. člena KZ-1 še odločilo, da obdolžencu ne prekliče pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 95868/2010 z dne 22. 11. 2011, ki je postala pravnomočna 10. 12. 2011, in da čas prestajanja kazni po tej sodbi ne šteje v preizkusno dobo, na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo zaseženo mamilo, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP obremenjujejo proračun. Sodba je za obsojenega R. postala pravnomočna 25. 1. 2014. 2. Vrhovni državni tožilec je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona na način iz 5. točke 372. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obsojenemu K. R. ne izreče enotne kazni, določena kazen enega leta zapora pa se izreče. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenemu K. R., ki se o njej ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki se strinja z razlogi, navedenimi v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar pa meni, da je tako napako, kakršno je napravilo Okrožno sodišče v Ljubljani, mogoče odpraviti z nepravo obnovo kazenskega postopka.

B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da je bil obsojeni K. R. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 63541/2011 z dne 15. 6. 2012, ki je postala pravnomočna 7. 7. 2012, spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in drugih, za katera mu je sodišče izreklo enotno kazen eno leto in enajst mesecev zapora. Okrajno sodišče v Piranu je s sodbo I K 87506/2010 z dne 12. 11. 2012, ki je postala pravnomočna 2. 3. 2013, obsojenega R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora, nato pa mu je ob upoštevanju enotne kazni eno leto in enajst mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 63541/2011 dne 15. 6. 2012, izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen eno leto zapora, nato pa mu je ob upoštevanju enotne kazni eno leto in enajst mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 63541/2011 z dne 15. 6. 2012, izreklo enotno kazen dve leti in devet mesecev zapora. S tem, ko je bila sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 63541/2011 z dne 15. 6. 2012 upoštevana že pri izreku enotne kazni v sodbi Okrajnega sodišča v Piranu, je v odločbi o kazenski sankciji izgubila svojo samostojnost, zato jo je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi nepravilno upoštevalo. Zato je sodišče v obsojenčevo škodo kršilo 53. člen KZ-1 iz razloga po 5. točki 372. člena ZKP, saj je z odločbo o kazni z izrekom enotne kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

5. Tako napako v pravnomočni sodbi, kot jo uveljavlja vrhovni državni tožilec, je praviloma mogoče odpraviti s tako imenovano nepravo obnovo kazenskega postopka, kot posebnim pravnim sredstvom, in sicer iz razloga po 2. točki prvega odstavka 407. člena ZKP. Predlog za nepravo obnovo kazenskega postopka lahko poda državni tožilec ali obsojenec (peti odstavek 407. člena ZKP). Obenem pa v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana napaka pravnomočne sodbe predstavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Slednjo zagreši sodišče, če v odločbi o kazenski sankciji ali odvzemu premoženjske koristi prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu. Sodišče prekorači pravico, če izreče kazensko sankcijo zunaj meja, predpisanih z zakonom, če izreče kazensko sankcijo, ki je zakon ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Tako kršitev pa je v obravnavanem primeru mogoče odpraviti tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je sicer splošno pravno sredstvo, ki naj bi bilo uporabljeno takrat, ko kršitve zakona ni mogoče odpraviti z nobenim drugim pravnim sredstvom.

6. Kot navaja že vrhovni državni tožilec, je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo IV K 63541/2011 z dne 15. 6. 2012, ki je postala pravnomočna 7. 7. 2012, obsojenega K. R. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1, kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in treh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, za katera mu je izreklo enotno kazen eno leto in enajst mesecev zapora. Ta kazen je bila nato upoštevana kot določena s strani Okrajnega sodišča v Piranu, ki je obsojencu s sodbo I K 87506/2010 z dne 12. 11. 2012 za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. Okrožno sodišče v Ljubljani pa je ob določeni kazni eno leto zapora za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 kot določeno upoštevalo tudi kazen iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 63541/2011 z dne 15. 6. 2012, ki je bila že upoštevana v navedeni sodbi Okrajnega sodišča v Piranu. S tem je sodišče v škodo obsojenca prekršilo materialni zakon na način iz 5. točke 372. člena ZKP, saj je kazen, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 63541/2011 z dne 15. 6. 2012, upoštevalo dvakrat. 7. Vrhovno sodišče je presodilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, zato ji je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo v izreku o kazenski sankciji spremenilo tako, da se kazen, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 63541/2011 z dne 15. 6. 2012, ne upošteva pri izreku enotne kazni, ter je na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 samo izreklo novo kazen eno leto zapora.