Jedro

Sodišče prve stopnje se je po izvedenem dokaznem postopku lahko zanesljivo prepričalo, da ima pritožnica duševno motnjo (demenco, s splošno neorientiranostjo, miselnim upadom in pridruženimi psihotičnimi znaki), ki hudo motijo njeno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zaradi česar pritožnica resno ogroža svoje življenje in zdravje; pred časom je namreč hudo zbolela, vendar je do svojega stanja povsem neuvidevna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se ..., ki ji je poprej omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v Univerzitetni psihiatrični kliniki ... za čas dveh mesecev, najdalj do 10.8.2016. 2. Zoper odločitev o zadržanju se je v imenu zadržane osebe pravočasno pritožila njena odvetnica. V pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje sklep spremeni in osebo nemudoma odpusti z zdravljenja. Navaja, da pljučnica, bakterijsko vnetje pljuč in srčna kap ne dokazujejo ogrožanja zdravja zadržane osebe. Sicer pa bi ta morala biti hospitalizirana na ustreznem oddelku UKC in ne na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike. Zadržana je preprosta, neizobražena oseba, rojena v ... Vedno je komunicirala samo v prekmurskem narečnem pogovornem jeziku in slovenskega knjižnega jezika skoraj ne razume. Dalj časa je živela tudi v Nemčiji. V postopku bi potrebovala tolmača, saj zastavljenih vprašanj ni povsem razumela, prav tako ne razloga za svojo hospitalizacijo. Iz obvestila o sprejemu osebe niso razvidni potrebni podatki, navedeni razlogi za hospitalizacijo pa so zmotni. Če bi znanec osebe res karkoli navajal o njej, bi ga bilo treba v postopku zaslišati. Sploh pa zdravljenje na varovanem oddelku ni potrebno, ker bi oseba potrebno terapijo lahko izvajala sama.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje se je po izvedenem dokaznem postopku lahko zanesljivo prepričalo, da ima pritožnica duševno motnjo (demenco, s splošno neorientiranostjo, miselnim upadom in pridruženimi psihotičnimi znaki), ki hudo motijo njeno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zaradi česar pritožnica resno ogroža svoje življenje in zdravje; pred časom je namreč hudo zbolela, vendar je do svojega stanja povsem neuvidevna. Njena telesna obolenja (pljučnica, bakterijsko vnetje pljuč in srčna kap) so nedvomno huda in brez zdravljenja lahko usodna, kot je splošno znano. Drugačno pritožbeno stališče ni sprejemljivo. Ker se je pritožnica zdravstveno povsem zanemarila zaradi demence, potrebuje hospitalizacijo na psihiatrični kliniki, saj bi v nasprotnem primeru zdravljenje ponovno opustila.

5. Zapisnik o zaslišanju pritožnice dokazuje, da je popolnoma krajevno in časovno dezorientirana, zato ni verjetno, da bi potrebno terapijo izvajala sama, kot zagotavlja v pritožbi. Neprepričljivo je tudi pritožbeno pojasnilo, da je vtis o pritožničini dezorientiranosti posledica dejstva, da gre za preprosto in neizobraženo osebo. Pritožnica namreč ob zaslišanju ni znala pravilno odgovoriti niti na najbolj osnovna vprašanja (o tem, kje živi, koliko je stara, ipd.). Če bi bilo pritožničine odgovore na vprašanja sodnice in izvedenke res mogoče pripisati le pomanjkljivemu znanju slovenskega jezika in ne njeni duševni zmedenosti, bi pritožnica gotovo zaprosila za tolmača, ali pa bi to storila njena odvetnica, ki je bila navzoča ob zaslišanju, pa je zapisnik podpisala brez kakršnihkoli pripomb k obliki in vsebini izvedenih procesnih dejanj. Pritožbeni očitek, da pritožnica ni razumela zastavljenih vprašanj in da bi potrebovala tolmača, je prepozen, saj odvetnica niti poskuša ne pojasniti, zakaj te domnevne procesne hibe ni mogla uveljavljati v postopku na prvi stopnji oziroma še pred izdajo izpodbijanega sklepa.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, ki se nanašajo na vsebino obvestila o sprejemu osebe v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve. Takšno obvestilo je po prvem odstavku 61. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) zgolj podlaga za uvedbo postopka, medtem ko mora v obvestilu navedene razloge za sprejem nato v vsakem primeru preveriti sodišče ob pomoči izvedenca psihiatra.

7. Zaslišanje pritožničinega neidentificiranega znanca, čigar izjavo o pritožnici je povzela izvedenka, po presoji pritožbenega sodišča ni bilo potrebno, niti ni bilo predlagano. Sicer pa pritožnica njegovi izjavi (da zadnja štiri leta živi v avtu in da se ji je zdravstveno stanje poslabšalo) ne oporeka. Prav tako ne nasprotuje ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da v njenem primeru zaradi pritožničine nesposobnosti sodelovanja morebitne druge oblike pomoči ali zdravljenja ne bi bile učinkovite. Navsezadnje pritožnica glede na naravo svoje duševne motnje niti ni sposobna oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja.

8. Po navedenem je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, pravilen pa je tudi materialnopravni zaključek izpodbijanega sklepa, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni predpisani zakonski pogoji za odrejeno zdravljenje na zaprtem oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve, kot so določeni v prvem odstavku 39. člena ZDZdr. Tudi procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, ne tistih, na katere neopredeljeno meri pritožba, in ne tistih, ki jih mora sodišče druge stopnje upoštevati po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku potrdilo izpodbijani sklep.

9. Stroški tega postopka se po 68. členu ZDZdr krijejo iz sredstev sodišča. O povračilu stroškov, ki so nastali z zastopanjem zadržane osebe, kar vključuje tudi pritožbene stroške, bo tako odločalo sodišče prve stopnje ob zaključku postopka.