Jedro

Neutemeljen je tudi izpodbojni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 17. členom ZKP, saj sodišče prve stopnje ni neenakovredno obravnavalo dokazov, kot to skuša prikazati pritožnik. Sodišče prve stopnje je namreč na glavni obravnavi izvedlo vse relevantne dokaze, nato pa je v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP v obrazložitvi sodbe jasno in natančno navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in nedokazana ter iz katerih razlogov.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega T.R. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 144,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 35415/2019 z dne 27. 10. 2020 spoznalo obdolženega T.R. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega ostavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanca. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca R.M. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožnik je v pritožbi predlagal, da se ju skupaj z obdolžencem obvesti o seji pritožbenega senata, kar ni bilo storjeno. Seja pritožbenega senata se v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo in ker niti pritožnik konkretno ne pojasni, kateri razlogi bi narekovali navzočnost navedenih na seji, pritožbeno sodišče strank o seji ni obvestilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov glede načina nastanka oškodovančeve poškodbe. Ni mu mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v obširnih razlogih izpodbijane sodbe natančno obrazložilo svoje zaključke, da je bil obdolženec tisti, ki je oškodovanca R.M. udaril s kozarcem po levem očesu. Sicer pa pritožnik z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami v smeri, da obdolženec ni mogel oškodovanca poškodovati na način, kot to zatrjujejo oškodovanec ter priče K.T., L.K., M.E. in M.T., v bistvu podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe. S tem pa pritožnik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Enako je mogoče ugotoviti tudi glede pritožbenih pomislekov, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nasprotij v izpovedbah, ki so jih oškodovanec R.M. in priče L.K., K.T. in M.E. podali policistom Policijske postaje Š. po obravnavanem dogodku ter kasneje na glavni obravnavi. Gre namreč za vprašanje presoje dokazov, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Neutemeljen je tudi izpodbojni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 17. členom ZKP, saj sodišče prve stopnje ni neenakovredno obravnavalo dokazov, kot to skuša prikazati pritožnik. Po preučitvi dokaznega gradiva in razlogov izpodbijane sodbe se ni mogoče strinjati s pritožbeno tezo v smeri nepravičnega sojenja. Sodišče prve stopnje je namreč na glavni obravnavi izvedlo vse relevantne dokaze, nato pa je v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP v obrazložitvi sodbe jasno in natančno navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in nedokazana ter iz katerih razlogov. Sicer pa pritožnik niti ne pojasni, kateri deli izpovedb v pritožbi izpostavljenih prič L.H., P.G., M.R., S.R., K.F. in V.F. bi naj razbremenjevali obdolženca, pač pa zgolj pavšalno navaja, da je sodišče prve stopnje njihove izpovedbe upoštevalo le v delih, ki so za obdolženca obremenjujoči. S takšnimi, dejansko premalo obrazloženimi navedbami pa pritožnik ne more biti uspešen, zaradi česar tudi ni mogoče sprejeti pritožbenih zaključkov, da je sodišče prve stopnje obdolženca postavilo v neenakopraven položaj.

7. Uvodoma uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni obrazložena ne po konkretni kršitvi iz 372. člena ZKP, ne po načinu kršitve, ki jo končno ni bilo razbrati niti iz vsebine ostalih pritožbenih navedb. Da pa bi bila podana katera od kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pri zapovedanem preizkusu ni bilo ugotovljeno.

8. Pritožnik ni uspešen niti, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

9. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero pritožnik ne soglaša, saj meni, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec kritičnega dne oškodovanca udaril s kozarcem po levem očesu, temelji na življenjsko nemogočem načinu povzročitve poškodbe s strani obdolženca.

10. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah zaslišanega oškodovanca R.M. ter prič K.T., M.E., M.T. in tudi L.K., L.H., M.R., S.R. in P.G. ter v zdravstveni dokumentaciji za oškodovanca R.M. in mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke, prof. dr. K.M.. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj zagovoru ni mogoče slediti. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči ter je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o obdolženčevem ravnanju kot vzroku za oškodovančeve poškodbe.

11. Glede slednjega, pritožnik vso pozornost usmerja v okoliščino, kako sta stala oziroma bila obrnjena oškodovanec in obdolženec, prezre pa dokaze, ki so sicer bistveni za presojo odločilnih dejstev in ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ocenilo ter na njihovi podlagi sprejelo utemeljene zaključke. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da je oškodovanec ves čas kazenskega postopka izpovedoval skladno in da je njegova izpovedba podprta z drugimi dokazi. Da je obdolženec udaril oškodovanca po tem, ko se je oškodovanec obrnil stran od njega in vrnil k svoji družbi, nista potrdila zgolj oškodovančeva prijatelja K.T. in M.E., temveč tudi M.T., ki je v lokalu čakal mladoletnega sina in torej ni bil niti v obdolženčevi niti v oškodovančevi družbi. Vsi trije navedeni so na glavni obravnavi prepoznali obdolženca kot osebo, ki je udarila oškodovanca, K.T. in M.E. pa sta tudi zaznala, da je obdolženec udaril oškodovanca s kozarcem. Ob obrazloženem so neuspešna pritožbena problematiziranja glede načina nastanka poškodb, ki ni življenjsko nemogoč, kot to skuša prikazati pritožnik. Izkustveno je povsem možno, da nekdo pristopi za hrbet drugega in ga z desno roko (okrog telesa) s kozarcem udari v levo oko. Nenazadnje je K.T. povedal, da je videl, kako je obdolženec pristopil k oškodovancu izza njegovega hrbta in ga nato udaril s kozarcem po glavi, medtem ko oškodovanec obdolženca v trenutku udarca ni videl, zaradi česar njegova ocena, da sta bila z obdolžencem en meter narazen, ni toliko bistvena, kot zatrjuje pritožnik. Glede na obrazloženo tako ni mogoče pritrditi pritožniku, da bi obdolženec lahko oškodovanca z desno roko udaril v predel levega očesa zgolj, če bi bila obrnjena drug proti drugemu, saj je dokazni postopek nedvomno pokazal, da je oškodovanec utrpel poškodbe zaradi obdolženčevega udarca s kozarcem po levem očesu. Sicer pa je sodišče prve stopnje svoje zaključke pravilno oprlo tudi na izpovedbe prič L.H., M.R. in S.R., ki so potrdili, da je obravnavanega dne v lokalu P. prišlo do nasilja in da je moral lastnik lokala S.R. posredovati. Slednji je tako povedal še, da je po tem, ko ga je žena M.R.1 obvestila o pretepu, v lokalu videl obdolženca, ki je sedel za točilnim pultom, ter oškodovanca, ki je bil s prijatelji v posebnem prostoru in si je glavo pokrival z rokami ter bil obrnjen proti tlom. Prav tako je slišal, da je nekdo nekoga udaril s kozarcem po glavi. P.G., ki je bil kritične noči skupaj z obdolžencem, pa je povedal, da samega dogajanja ni videl, je pa naslednji dan slišal, da bi naj obdolženec udaril oškodovanca.

12. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za dvom v verodostojnost izpovedb oškodovanca ter prič L.K., K.T. in M.E., kot to skuša, sklicujoč na uradne zaznamke o zbranih obvestilih in ambulantni karton oškodovanca, prikazati pritožnik. Njihove izpovedbe so, kot že rečeno, potrjene z drugimi dokazi, ki so bili izvedeni tekom dokaznega postopka, medtem ko je oškodovanec pojasnil (stran 7 izpodbijane sodbe), da dopušča možnost, da je zaradi stresa v bolnišnici rekel, da ga je udaril neznani moški. Sicer pa okoliščina, da so priče L.K., K.T. in M.E. policistom rekle, da je oškodovanca udarila oseba, stara med 30 in 35 let, čeprav bi naj bil obdolženec takrat star skoraj 50 let, ni bistvena. K.T. in M.E. sta namreč na glavni obravnavi prepoznala obdolženca kot osebo, ki je udarila oškodovanca, L.K., ki samega udarca neposredno ni videl, pa je prepoznal obdolženca kot osebo, s katero se je pred obravnavanim dogodkom pogovarjal oškodovanec, zaradi česar zgolj subjektivna ocena obdolženčeve starosti ne more omajati verodostojnosti izpovedb zaslišanih prič. Enako je mogoče ugotoviti glede okoliščine, kje natančno v lokalu je prišlo do obravnavanega dogodka, saj slednja za razsojo v obravnavani zadevi ni bistvena.

13. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

14. Odločbe o kazenski sankciji pritožnik ne graja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja, kazensko odgovornost obdolženca, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, osebne razmere obdolženca ter njegovo prejšnje življenje in obnašanje po storjenem dejanju, je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je kot olajševalne okoliščine pravilno upoštevalo predhodno nekaznovanost, časovno odmaknjenost od storitve kaznivega dejanja in dejstvo, da je obdolženec oče mladoletnega otroka, kot obteževalni okoliščini pa, da je obdolženec oškodovanca zaradi zamer napadel, ko je bil obrnjen vstran, in vrsto uporabljenega predmeta.

15. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7111 in 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.