Jedro

Rezultat pritožbenega postopka za pritožnika ne more biti boljši od odločitve, kot jo je sprejelo že sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožnice proti tožencu. Tožnik zato nima pravnega interesa za pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrže. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi VL 209904/2012 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 2. 1. 2013 v obsodilnem delu razveljavilo za znesek 171,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2011 dalje do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Sklep o izvršbi VL 209904/2012 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 2. 1. 2013 je razveljavilo glede izvršilnih stroškov v znesku 56,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2013 dalje do plačila in v tem delu tožbo zavrglo (II. točka izreka). Odločilo je, da stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

Zoper I. točko izreka odločbe se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da sklep o izvršbi tudi v preostalem delu razveljavi glede ostalih dveh zneskov po 171,62 EUR ter tožnici naloži, naj tožencu povrne stroške postopka, ali pa odločbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da višje sodišče v obrazložitvi ni specificiralo, katerega od treh zneskov v višini 171,62 EUR je imelo v mislih in tudi ni eksplicitno navedlo, v kateri alineji II. točke izreka sklepa P 74/2015 z dne 10. 6. 2014 je ta znesek naveden. To pomeni, da velja za vse tri zneske enako, kar je logično, saj gre za plačilo istega računa izvajalca del, ki je bil razdeljen na tri obroke. Na sporne račune je opozoril že v svojem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Okrajno sodišče ni dosledno in v celoti sledilo napotkom višjega sodišča. Sledilo jim je vsebinsko in se osredotočilo na stroške, povezane z deli, ki se nanašajo na sanacijo napuščev, računsko in matematično pa se je opredelilo zgolj do enega zneska v višini 171,62 EUR, to je tistega, ki je zapisan v sedmi alineji II. točke sodbe P 74/2013 z dne 10. 6. 2014, in v tem delu novo sodbo spremenilo. Spregledalo pa je, da je isti strošek za isto delo v enaki višini prikazan tudi v peti in šesti alineji II. točke izreka sodbe P 74/2013. Skupni znesek bi moral znašati 514,86 EUR. Sklicuje se na račune za junij, julij, avgust 2011, povezane z deli na poziciji 780 – popravila na skupnih delih/sanacija napuščev. Zaključuje, da je sklep okrajnega sodišča v I. točki sodbe P 246/2014 v nasprotju s samim seboj in v nasprotju s sklepom višjega sodišča. Izrek je nerazumljiv in protisloven. Na eni strani namreč potrjuje odločitev višjega sodišča in razveljavlja tožbeni zahtevek v višini 171,62 EUR, istočasno pa druga dva tožbena zahtevka v enaki višini ostajata v veljavi. S tem se preostali del sklepa o izvršbi ne spreminja. Gre tudi za nasprotje med I. točko izreka in obrazložitvijo sodbe P 246/2014, saj iz obrazložitve izhaja, da tožbeni zahtevek glede sanacije napuščev ni utemeljen, iz izreka pa izhaja, da je tožbeni zahtevek v dveh zneskih po 171,62 EUR utemeljen, v enem pa ne. S tako odločitvijo bi se odločalo sočasno dvakrat o eni in isti stvari, do katere se je vsebinsko opredelilo že višje sodišče, o isti stvari sta bila sprejeta dva nasprotujoča si sklepa, kar bi privedlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik dopušča možnost, da gre za pisno in računsko pomoto v I. točki izreka sodbe, ker zapisani znesek ni 514,86 EUR, kolikor znašajo dela skupaj. Predlaga, da se v skladu s 328. členom ZPP izvede popravek I. točke izreka sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni dovoljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je bila sodba sodišča prve stopnje P 74/2013 z dne 10. 6. 2014 (v izpodbijanem delu) delno potrjena, delno spremenjena in delno razveljavljena z odločbo višjega sodišča II Cp 2343/2014 z dne 28. 10. 2014. Predmet pritožbene graje je I. točka odločbe sodišča prve stopnje P 246/2014 z dne 5. 1. 2015, ki vsebuje ponovno odločitev glede razveljavljene sedme alineje II. točke izreka sodbe P 74/2013 z dne 10. 6. 2014. Pravico do pritožbe ima samo stranka, ki bi ji, če bi se izkazalo, da je utemeljena, prinesla zanjo ugodnejšo rešitev oziroma konkretno in neposredno pravno korist. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da rezultat pritožbenega postopka za pritožnika ne more biti boljši od odločitve, kot jo je sprejelo že sodišče prve stopnje, ki je v izpodbijani I. točki izreka zavrnilo zahtevek tožnice proti tožencu v višini 171,62 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da toženec nima pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena ZPP), in je zato njegovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno (352. člen ZPP).

Širše obravnavanje pritožbenih navedb vsled navedeni odločitvi ni potrebno. Le ob robu naj bo dodano, da je pritožbeno sodišče v odločbi II Cp 2343/2014 z dne 28. 10. 2014 odločilo o pritožbenih očitkih, ki so bili v taki meri konkretizirani, da so omogočali nedvoumen zaključek o povezanosti med s pritožbo izpodbijano računsko postavko in posameznim zneskom v izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Posledično je razveljavilo le sedmo alinejo II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. Odločitev v peti in šesti alineji sodbe sodišča prve stopnje, ki jo izpodbija pritožnik v obravnavani pritožbi, je postala pravnomočna, tako da sodišče prve stopnje v novem sojenju o tem ni smelo ponovno odločati (319. člen ZPP). Glede na to tudi ne pride v poštev poprava sodbe, ki jo predlaga pritožnik.

Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je v zadevi odločila sodnica posameznica.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.