Jedro

Za presojo utemeljenosti tožbe za razveljavitev arbitražne odločbe z dne 20.10.1993, je treba uporabiti določbe 31. poglavja ZPP 1977. Arbitražna odločba se je lahko v okviru razloga iz 7. točke 485. člena v zvezi z 9. točko 421. člena navedenega zakona posredno izpodbijala tudi zaradi zmotne ali nepoopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vložitev zahteve pred arbitražo pretrga zastaranje (388. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izreku pod tč. 1 razveljavilo arbitražno odločbo Arbitraže pri toženi stranki (v nadaljevanju zavarovalnici) z dne 20.10.1993 pod opr. št. AR 7/93-21, v izreku pod tč. 2 pa je z vmesno sodbo odločilo, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, povzročeno tožniku na njegovi hiši v vasi Č. V. zaradi vloma, ne pa za ostalo škodo na tej hiši. Sodišče druge stopnje je le delno ugodilo toženkini pritožbi tako, da je preoblikovalo izrek sodbe prve stopnje pod tč. 2 in ugotovilo obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke za škodo, povzročeno na tožnikovi stanovanjski hiši v vasi Č. V. z vlomom, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbi nimata razlogov, zakaj sta se sodišči odločili za uporabo prejšnjega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP 1977) namesto za uporabo novega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je pričel veljati pred izdajo sodbe prve stopnje. Prav tako nista obrazložili, zakaj sta zavrnili ugovor zastaranja. Zato ju ni mogoče preizkusiti. Sodišči sta odločali na podlagi tožbe, ki je bila nesklepčna in zato nedopustna. Tožnik ni navedel določenega izpodbojnega razloga, v razlogih tožbe pa izpodbija popolnost v arbitražni odločbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni izpodbojni razlog. Tako tožbo bi morali zavreči. Sodišči sta z razveljavitvijo arbitražne odločbe zmotno uporabili materialno pravo. Za vse okoliščine in dokaze, ki jih je tožnik uveljavljal v tej pravdi, je vedel že v postopku pred arbitražo. O dogodku so ga obvestile prav te priče. Tožnik je sam v arbitražnem postopku zatrjeval, da je škoda nastala 23.10.1991, njegove drugačne trditve v tej pravdi pa so zato nedopustne. Novo dejstvo tudi ni potrdilo Vlade Republike Hrvaške, ki ga je tožnik pridobil po vložitvi tožbe, lahko pa bi ga že prej. Neutemeljeno je tožnikovo zatrjevanje, da je do škode prišlo pred 15.09.1991, saj tožnik še v tožbi ni navedel datuma zavarovalnega primera. Sodišči ne bi smeli verjeti takemu tožnikovemu zatrjevanju in izpovedbam prič, ki so očitno prirejene za to pravdo.

Zmotna je odločitev o obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke za posledice vloma. Tožena stranka sigurno ni povzročitelj te škode. Gre za pravni nesmisel. Tožnik uveljavlja plačilo iz sklenjene zavarovalne police. Zmotna je ocena, da ni šlo za vojne ali vsaj vojnim podobne razmere. Iz izpovedb izhaja, da so ropali le Srbi in to le Hrvate in da so bili oboroženi. To pa kaže na to, da so v času dogodka že obstajale zatrjevane razmere in sicer ne glede na to, ali se je zgodil pred 15.09.1991. Splošno znano je, da so se na tem območju oboroženi spopadi začeli že v juliju 1991. Tožnik sam je v arbitražnem postopku govoril o začetku neredov v Dalmaciji v avgustu 1991. Tožena stranka vztraja pri ugovoru zastaranja. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) nikjer ne predvideva pretrganja zastaranja z vložitvijo predloga pred arbitražo, temveč le z dejanjem upnika pred sodiščem. Tožnik je tožbo razširil na dajatveni del 02.07.1996, takrat pa je zastaralni rok že potekel. Tožena stranka vztraja tudi pri ugovoru, da je tožnik izgubil kritne pravice, ker ni v skladu z 29. členom Splošnih pogojev stanovanjskega zavarovanja priglasil zavarovalnega primera v treh dneh, ko je izvedel zanj. To je storil šele 28.5.1992. Zato tožena stranka ni imela možnosti, da bi ugotovila nastanek zavarovalnega primera in obseg škode. Njena zavrnitev plačila zavarovalnine je bila utemeljena, tožnikov tožbeni zahtevek pa je tudi iz tega razloga neutemeljen.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči sta pri odločanju uporabili delno določbe ZPP 1977, delno pa določbe ZPP. Njuna uporaba obeh zakonov je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna. Tožnik je izpodbijal arbitražno odločbo z dne 20.10.1993 s tožbo, ki jo je vložil 02.12.1993. Izpodbijal jo je lahko le iz procesnopravnih ali materialnopravnih izpodbojnih razlogov, ki jih je določal takrat veljavni ZPP 1977. Zato je glede presoje utemeljenosti tožbe za razveljavitev arbitražne odločbe treba uporabiti določbe 31. poglavja ZPP 1977 o postopku pred razsodišči. To potrjuje tudi sama pravna narava tožbe za razveljavitev arbitražne odločbe. Arbitražna odločba ali razsodba razsodišča ima po izrecni določbi 483. člena ZPP 1977 nasproti strankam moč pravnomočne sodbe. Tožba za njeno razveljavitev je zato po svoji pravni naravi izredno pravno sredstvo. V pravnem sredstvu pa se lahko praviloma uveljavljajo le razlogi, ki so obstajali in veljali v času izdaje izpodbijane odločbe. Glede presoje utemeljenosti prvega dela tožbenega zahtevka za razveljavitev arbitražne odločbe sta se torej obe sodišči pravilno odločili za uporabo določb 31. poglavja ZPP 1977. V preostalem delu, torej glede samega postopka v tej pravdni zadevi, pa sta po uveljavitvi ZPP, do česar je prišlo pred izdajo sodbe na prvi stopnji, uporabili določbe ZPP. Razlogi sodbe prve stopnje niso taki, da bi glede tega drugega dela nakazovali drugačen zaključek, sodišče druge stopnje pa se v razlogih svoje sodbe na koncu pete strani tudi izrečno sklicuje na ZPP. Drugačne revizijske trditve so zmotne.

Revizija neutemeljeno očita sodiščema, da njunih sodb ni mogoče preizkusiti zaradi izostalih razlogov za zavrnitev ugovora zastaranja. Sodišče prve stopnje je na ta ugovor odgovorilo na koncu šeste strani svoje sodbe, sodišče druge stopnje pa je njegove razloge potrdilo v drugem odstavku na tretji strani svoje sodbe. Revizijsko sodišče pritrjuje njunim razlogom o pretrganju zastaranja zaradi uveljavljanja plačila pred arbitražo. ZOR v 388. členu določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Zmotna je zato revizijska trditev, da se zastaranje pretrga le z upnikovim dejanjem pred sodiščem. Kadar se stranki dogovorita za pristojnost arbitraže, je arbitraža drug pristojen organ v smislu 388. člena ZOR. Zato je bilo tudi v obravnavani zadevi zastaranje pretrgano s tožnikovo zahtevo, ki jo je 20.01.1993 vložil pred arbitražo (listovna št. 1 arbitražnega spisa). Nesprejemljivo je revizijsko stališče, da do pretrganja ni moglo priti zato, ker se tožnik ni strinjal z dne 20.10.1993 izdano arbitražno odločbo in ker jo je uspešno izpodbijal. Že sodišče druge stopnje je pravilno odgovorilo toženkinim pritožbenim trditvam o zatrjevani nesklepčnosti tožbe in zatrjevanem izostanku uveljavljanega izpodbojnega razloga. Tožnik je na koncu druge strani tožbe tudi pravno izrecno opredelil, da uveljavlja izpodbojni razlog iz sedmega odstavka (prav točke) 485. člena ZPP 1977 v zvezi z 9. točko 421. člena ZPP 1977. Gre za uveljavljanje novih dejstev in dokazov, ki jih tožnik prej brez svoje krivde ni mogel uveljavljati in ki bi lahko vplivali na izdajo zanj ugodnejše arbitražne odločbe. Sama narava tega razloga pa je taka, da meri na drugačno ugotovitev dejanskih okoliščin, kot so bile podlaga za odločanje v izpodbijani odločbi. Zato se lahko v okviru tega razloga arbitražna odločba posredno izpodbija tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Nekatere od prej povzetih revizijskih trditev pri zanikanju izpodbojnega razloga iz 7. točke 485. člena ZPP 1977 v zvezi z 9. točko 421. člena ZPP 1977 skušajo izpodbiti dokazno oceno obeh sodišč, v kakšnih okoliščinah je prišlo od zavarovalnega primera. Zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP teh trditev revizijsko sodišče ni obravnavalo. Gre za trditve o prirejenih izpovedbah prič potrebam te pravde, o neverodostojnosti tožnikovih sovaščanov, o neverodostojnosti tožnikovih izpovedb v obeh postopkih in njegovih trditev, kdaj je dejansko prišlo do vloma v tožnikovo hišo itd. Zmotna je tudi trditev, da ne gre niti za nova dejstva, niti za nove dokaze. Revizija napačno razlaga tožnikovo izpovedbo v arbitražnem postopku. Ni res, da bi tožnik izpovedal, da je do škode prišlo 23.10.1991. O tem datumu je govoril, ko je pojasnil, kdaj ga je stric (ki je dejansko le starejši sovaščan) poklical, ni pa pojasnil, kdaj je prišlo do vloma. Da tožnik tega datuma ni poznal, izhaja tudi iz izpovedb toženkinega zavarovalnega agenta v tej pravdi, ki je v maju 1992 po tožnikovih navedbah izpolnjeval obrazec prijave in je v rubriko pri datumu nastanka škode vnesel vprašaj. Zato so neutemeljene revizijske trditve, da naj bi tožnik o tej okoliščini spreminjal svoje trditve in izpovedbe v arbitražnem postopku in v tej pravdi.

Iz izpovedb prič, ki jih podrobneje povzema tudi sodišče druge stopnje, jasno izhaja, da so bile v času arbitražnega postopka te priče dejansko nedosegljive ne samo zaradi vojnih razmer, temveč tudi zato, ker sta bili dve v vojski, ena pa je bila begunec. Zato sodišče druge stopnje pravilno poudarja, da tožnik zaslišanja teh prič ni mogel pravočasno predlagati. To pa pomeni, da v obravnavani zadevi gre za taka nova dejstva oziroma dokaze, ki izpolnjujejo tudi pogoj iz drugega odstavka 422. člena ZPP 1977. Neupoštevna je revizijsko nova trditev, da naj bi vse tri priče tožnika že v oktobru 1991 obvestile o vlomu, je pa ta trditev tudi v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami obeh sodišč. Tožena stranka še poudarja, da potrdila Vlade Republike Hrvaške, Urada za izgnance in begunce, z dne 20.12.1993 ni šteti za nov dokaz. Temu stališču je sicer res mogoče pritrditi, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da potrdila nobeno od sodišč ni uporabilo kot nov dokaz v smislu izpodbojnega razloga.

Sodišči sta potrdilo omenili le, ko sta že podali dokazno oceno izpovedb tožnikovih sovaščanov o tem, kako in kdaj je potekal dogodek in še, kdaj je bilo na tem območju razglašeno vojno stanje. Pričam sta verjeli in pri tem poudarili še vsebino potrdila. Ne glede na to pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da datum razglasitve vojnega stanja ni pravno pomembna okoliščina iz razlogov, ki bodo navedeni kasneje.

Po vsem obrazloženem je materialnopravno pravilna presoja obeh sodišč o obstoju utemeljenega razloga za razveljavitev arbitražne odločbe iz 7. točke 485. člena ZPP 1977 v zvezi z 9. točko 421. člena ZPP 1977. Nova dejstva o dnevu vloma v tožnikovo hišo in o okoliščinah tega vloma in nove priče, ki so ta dejstva pojasnile, bi lahko vplivali na drugačno odločitev v arbitražnem postopku, če bi tožnik zanje takrat vedel oziroma če bi imel možnost predlagati te dokaze, pa tega brez svoje krivde ni mogel uveljavljati. Zato je pravilna tudi odločitev obeh sodišč o razveljavitvi arbitražne odločbe.

Drugi del izpodbijane odločitve ugotavlja obstoj podlage vtoževane denarne terjatve. O tem delu je sodišče prve stopnje odločilo z vmesno sodbo, vendar je pri tem v izrek vneslo besede o obstoju odškodninske odgovornosti, čeprav iz skladnih trditev pravdnih strank izhaja, da toženkina obveznost plačila temelji na sklenjeni pogodbi za stanovanjsko zavarovanje. Prav to je imelo pred očmi tudi sodišče druge stopnje, ko je na pritožbeno opozorilo, da toženka ni povzročitelj škode, delno preoblikovalo izrek in besedo odgovornost nadomestilo z obveznost. Tudi tak izrek ni povsem posrečeno izoblikovan izrek vmesne sodbe, saj je beseda "odškodninska" še vedno odveč. Kljub temu je po presoji revizijskega sodišča toženkino vztrajanje v reviziji, da ona ni povzročitelj škode in da gre za pravni nesmisel, neutemeljeno in zato ne upravičuje ponovnega preoblikovanja izreka vmesne sodbe. Med pravdnima strankama je bilo ves čas postopka povsem jasno, da ne gre za neposlovno odškodninsko obveznost toženke, pač pa za pogodbeno določeno obveznost zavarovalnice za plačilo škode oziroma plačilo dogovorjene zavarovalnine v primeru nastanka zavarovalnega primera. Taka je tudi dejanska podlaga trditev obeh pravdnih strank o dajatvenem delu tožbenega zahtevka. S tem, da je sodišče druge stopnje v izreku vmesne sodbe navedlo besedi o odškodninski obveznosti, se dejanska podlaga tega spora ni prav nič spremenila.

O neutemeljenosti toženkinega ugovora zastaranja denarne terjatve je revizijsko sodišče že navedlo razloge, ko je obravnavalo zatrjevano procesno kršitev o neobstoju razlogov obeh sodišč o tem ugovoru.

Toženka neutemeljeno vztraja pri ugovoru, da je tožnik zaradi zamude tridnevnega roka za prijavo zavarovalnega primera glede na splošne pogoje stanovanjskega zavarovanja izgubil kritne pravice iz zavarovalne pogodbe. Sodišči sta pravilno pojasnili, da ta zamuda ni vplivala na toženkino možnost ugotoviti obstoj zavarovalnega primera in obseg škode, ker tega toženka zaradi takratnih vojnih razmer (oktober oziroma november 1991) ne bi mogla ugotoviti niti v primeru pravočasne prijave. Pri tem sta pravilno uporabili določilo splošnih pogojev, na katero se je sklicevala toženka, pravilno pa sta opozorili tudi na 918. člen ZOR, ki bi ob taki razlagi splošnega pogoja, ki jo nakazuje toženka, določal njegovo ničnost. Dejanska podlaga, na katero so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP/99 v tej fazi postopka vezani revizijsko sodišče in stranke, utemeljuje tako materialnopravno odločitev, kot sta jo z vmesno sodbo o obstoju podlage toženkine obveznosti plačila škode oziroma zavarovalnine sprejeli obe sodišči. Gre za dejanske ugotovitve, da je do vloma v tožnikovo stanovanjsko hišo v Č. V. na Hrvaškem prišlo v juliju ali avgustu 1991, da so v hišo vlomili in jo izropali civilisti, ki pa niso delovali v svojstvu vojske, temveč v lastnem interesu. Revizija zmotno zatrjuje, da naj bi šlo za oborožene civiliste, saj take ugotovitve v sodbah obeh sodišč ni. Ne glede na to pa ugotovljenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot vojno operacijo v smislu prvega odstavka 931. člena ZOR. Po navedeni določbi zavarovalnica ni dolžna povrniti škode, ki je bila povzročena z vojnimi operacijami ali upori, razen če je bilo dogovorjeno drugače. Breme dokazovanja je glede na drugi odstavek te zakonske določbe na strani zavarovalnice.

Materialnopravno pravilna je ugotovitev obeh sodišč, da toženka ni uspela dokazati, da je bila škoda na tožnikovi hiši povzročena z vojnimi operacijami. Sodna praksa se je že opredelila, da za uporabo 931. člena ZOR ne zadostuje posplošeno sklicevanje na splošno znane razmere ob razpadu SFRJ ali na vojne razmere. V zvezi s tem tudi ni pomemben datum, kdaj je bilo uradno razglašeno vojno stanje na območju, na katerem je prišlo do obravnavanega zavarovalnega primera. Da bi šlo za dejanski stan iz prvega 931. člena ZOR, mora biti zatrjevano in dokazano, da je škoda nastala kot neposredna posledica oboroženega boja med dvema stranema, ali kot posledica nastopanja oboroženih enot ene od strani, zapletenih v spopad, zaradi uveljavljanja njenih ciljev. Ker je v obravnavani zadevi dokazan le vlom civilistov v tožnikovo hišo, ki poleg tega po izrečni opredelitvi sodišča prve stopnje obravnavanega dejanja niso storili v svojstvu vojske, temveč zaradi lastnega interesa, ne gre niti za oboroženi spopad dveh strani, niti za ravnanje ene oborožene strani, zapletene v spopad, samo zaradi uveljavljanja njenih ciljev. Toženka torej ni dokazala svoje trditve, da naj bi pri obravnavanem dogodku šlo za vojno operacijo po 931. ZOR.

Uveljavljani revizijski razlogi po vsem obrazloženem niso utemeljeni. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP/99 toženkino revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške.