Jedro

Šele s pravnomočno odločbo sodišča je bila določena obveznost tožene stranke in določen rok za njeno izpolnitev. Tožena stranka je svojo obveznost izpolnila v roku in pred vložitvijo tožbe za plačilo (tudi) zamudnih obresti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnici je bila s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Ps 568/97 z dne 10.3.1999, priznana pravica do nadomestila za čas brezposelnosti od 1.5.1992 do 1.12.1993. Tožena stranka je bila na podlagi te pravnomočne sodbe dolžna odločiti o višini nadomestila, kar je storila z odločbo z dne 30.7.1999 in ga tožnici tudi izplačala. S posebno odločbo z dne 1.10.1999 je tožena stranka odločila še o pravici do denarne pomoči in denarnega dodatka za čas od 1.11.1993 do 30.4.1995 in tudi tega tožnici izplačala. V pritožbi zoper obe odločbi je tožnica zahtevala tudi plačilo zamudnih obresti. Ker je tako zahtevo tožena stranka zavrnila, je tožnica njihovo plačilo zahtevala s tožbo in sicer kapitalizirane zamudne obresti za čas od 1.5.1992 do 7.3.2000, z zamudnimi obrestmi od 8.3.2000 do plačila.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Navedlo je, da je bilo s pravnomočno sodbo odločeno le o pravici do denarnega nadomestila, ne pa tudi o njegovi višini. O višini je odločil pristojni organ Zavoda za zaposlovanje in nadomestilo izplačal v okviru roka za izpolnitev. Denarno nadomestilo za čas brezposelnosti in denarna pomoč sodita med občasne denarne dajatve, s katerimi se črpa sama pravica do nadomestila in se izplačuje v mesečnih zneskih. Zato bi tožnica po tretjem odstavku 279. člena ZOR lahko zahtevala zamudne obresti le v primeru, če ji tožena stranka priznanega nadomestila ne bi plačala do vložitve tožbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem prvostopnega sodišča, da sta glede na zakonsko ureditev tako nadomestilo kot denarna pomoč za primer brezposelnosti občasni denarni dajatvi, ne glede na to, da sta v izjemnih primerih izplačani v enem znesku. Gre za javno pravni dajatvi, ki ne temeljita na obveznostih iz civilnega prava, zato zanju veljajo določbe prvega in tretjega odstavka 279. člena ZOR, po katerih od občasnih denarnih dajatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. ZZZPB takih določb nima, prav tako jih ne določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95), niti drug zakon. Tako je v podobni zadevi že odločilo tudi Vrhovno sodišče v zvezi z odločitvami Ustavnega sodišča. Ker je bila tožba vložena že potem, ko je tožena stranka dolgovane zneske plačala, je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti po tretjem odstavku 279. členu ZOR.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče oprlo svojo odločitev na napačno stališče, da gre pri nadomestilu in denarni pomoči za čas brezposelnosti za občasne denarne dajatve. Od teh dajatev tečejo zamudne obresti od vložitve tožbe. Tožena stranka pri izračunu glavnice ni upoštevala tudi zamudnih obresti od posameznih zneskov, ampak je izračunala in seštela le zneske posameznih zapadlih zneskov nadomestila oziroma pomoči. Ni pa upoštevala zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti, zato je napačno izračunala glavnico. Tako ni pravočasno plačala zneska, ki izhaja iz pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. 568/97 z dne 10.3.1999. Zamudne obresti so določene z zakonom, zato bi jih tožena stranka morala upoštevati pri izračunu glavnice, saj je do zamude pri izplačilu prišlo izključno po krivdi tožene stranke. Tožnica se tudi ne strinja z obrazložitvijo, da gre v njenem primeru za spremenjeno sodno prakso, ker sodna praksa ni vir prava in ji sprememba sodne prakse tudi ne more iti v škodo. Njen primer je nastal že davno prej, preden se je sodna praksa spremenila.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnica sicer navaja kot revizijski razlog tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vendar ne navede izrecno nobene kršitve, pri čemer se tudi povsem zgrešeno sklicuje na določbe ZPP. Glede na datum izdaje prvostopne sodbe uporaba določb prejšnjega ZPP ne pride v poštev (prvi odstavek 498. člena ZPP), določbe 353. člena prejšnjega ZPP pa navajajo pritožbene in ne revizijske razloge. Zato revizijsko sodišče v tem delu izpodbijane sodbe niti ni moglo preizkusiti.

Predmet spora je plačilo zamudnih obresti zaradi zamude pri izplačilu nadomestila in denarne pomoči za čas brezposelnosti. Zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 277. člena ZOR, ta zakon je glede na določbo 1060. člena OZ treba uporabiti v tem sporu). Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 324. člena ZOR).

Kdaj in kako je bila določena obveznost tožene stranke, ni več predmet spora v tem postopku. Ugotovitve o tem spadajo med dejanske ugotovitve, pomembne za odločitev o tožbenem zahtevku, zato pomenijo revizijske navedbe v tej smeri uveljavljanje nedopustnega revizijskega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Šele z navedeno pravnomočno odločbo sodišča je bila določena obveznost tožene stranke in določen rok za njeno izpolnitev. Tožena stranka je svojo obveznost izpolnila v roku in pred vložitvijo tožbe za plačilo (tudi) zamudnih obresti.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno in tudi sodna praksa je enotna glede opredelitve tovrstnih dajatev kot občasnih denarnih dajatev. Navedba v izpodbijani sodbi, da je bila s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 132/2003 z dne 2.12.2003 sodna praksa o tem vprašanju spremenjena, je zmotna. Glede denarnih dajatev iz pokojninskega zavarovanja (za kar je v navedeni sodbi šlo) je bila sodna praksa enaka tudi prej (na primer sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 133/2000 z dne 20.2.2001, sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 75/96 z dne 15.4.1997). Enako pa je bilo stališče tudi glede (občasnih denarnih) dajatev iz zavarovanja za primer brezposelnosti (na primer sodba Vrhovnega sodišča opr. št. U 1028/93 z dne 6.7.1994).

Kolikor pa tožnica zatrjuje, da je bilo zavračanje pravice do nadomestila neutemeljeno in posledica krivdnega ravnanja tožene stranke oziroma njenih organov, s tem smiselno zatrjuje odškodninsko odgovornost tožene stranke za to, da ji nadomestilo ni bilo priznano že takoj ob nastanku pravice, temveč šele več let kasneje s sodno odločbo. Z zatrjevanjem, da ji je zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke nastala škoda, bi tožnica lahko uveljavljala plačilo odškodnine, ne pa plačilo zamudnih obresti. Zamudne obresti niso odškodnina temveč sankcija za plačilno zamudo in jih tudi ni mogoče zahtevati namesto odškodnine.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani, po presoji revizijskega sodišča pa je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).