Jedro

Ker je tožnik dokazni predlog v ponovljenem sojenju podal, bi sodišče prve stopnje moralo o njem odločiti, torej mu ugoditi ali ga zavrniti in neizvedbo tudi ustrezno obrazložiti. Ker ni tako ravnalo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in izplačilo denarnega povračila. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Tožnik vlaga obširno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da je odpoved nezakonita zaradi napačne označitve pogodbe o zaposlitvi. Sodišču očita, da je pri zaslišanju A. A. kršilo 239. člen ZPP. Nepravilno je zaključilo, da tožnik ni predlagal nobene priče. Zaslišati bi moralo B. B., C. C. in D. D.. Ocena o neverodostojnosti tožnika je nesprejemljiva. Izpodbija presojo, da mu je bila omogočena pravica do zagovora in navaja, da sodba o tem ne vsebuje odločilnih razlogov. Nasprotuje zaključku, da je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti. Nikogar ni ogrožal in ni ravnal z namenom oškodovanja toženca. Ne drži, da je bilo zaupanje vanj tako porušeno, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri tej presoji bi sodišče moralo upoštevati konkretne okoliščine kršitve. Predlaga ugoditev pritožbi tako, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred spremenjeni senat. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče odloča v zadevi drugič. V prvem sojenju je prvostopenjsko zavrnilno sodbo (Pd 6/2021) s sklepom Pdp 256/2022 razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. To je tudi v ponovljenem sojenju tožbene zahtevke zavrnilo, ker je zaključilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito izredno odpovedana na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji).

6. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da je odpoved nezakonita, ker naj bi iz nje ne izhajalo jasno, katera pogodba o zaposlitvi je bila odpovedana tožniku. Kot je pritožbeno sodišče obrazložilo že v sklepu Pdp 256/2022, mu je bila odpovedana pogodba za delovno mesto operater V. Tožnik ne nasprotuje dejstvu, da je delal na tem delovnem mestu, očita le, da je zanj sklenil pogodbo o zaposlitvi 25. 3. 2019 in ne 1. 6. 2017, kot je zapisano v odpovedi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odpoved ni nezakonita zaradi napačno navedenega datuma sklenitve pogodbe o zaposlitvi.

7. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju zaslišalo le A. A.1, ne pa tudi C. C., B. B. in D. D.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik zaslišanje teh treh prič predlagal na prvem naroku v ponovljenem sojenju. Ker jih sodišče ni zaslišalo, je temu na zadnjem naroku ugovarjal. V pritožbi tako utemeljeno opozarja na napačne razloge izpodbijane sodbe o tem, da ni predlagal zaslišanja nobene priče. Pritožbena navedba, da bi sodišče te priče moralo zaslišati že zaradi določbe 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), sicer ni pravilna. Izvajanje dokazov po uradni dolžnosti, ki je predvideno s citirano določbo, je utemeljeno šele, če dokazi, ki so jih ponudile stranke, ne zadoščajo za ugotovitev dejstev, obravnavani primer pa ni tak, niti pritožba ne obrazloži okoliščin, ki bi utemeljevale uporabo te določbe. Ker pa je tožnik omenjeni dokazni predlog v ponovljenem sojenju podal, bi sodišče prve stopnje moralo o njem odločiti, torej mu ugoditi ali ga zavrniti in neizvedbo tudi ustrezno obrazložiti. Ker ni tako ravnalo, je storilo (smiselno) uveljavljano bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je že iz tega razloga treba izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče opozarja, da je prvostopenjsko sodišče dolžno v vnovičnem sojenju ta dokazni predlog ovrednotiti z vidika drugega odstavka 362. člena ZPP, ki določa, da smejo na prvem naroku nove glavne obravnave stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Tožnik ga je utemeljeval le s sklicevanjem, da zaslišanje prič ne bo podaljšalo postopka, ker je sodišče zaradi zaslišanja A. A. nameravalo v vsakem primeru narok preložiti. Pritožba še navaja, da bi sodišče moralo zaslišati tudi E. E., vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta dokazni predlog podal le toženec, zato se tožnik na neizvedbo tega dokaza ne more uspešno sklicevati.

8. V nadaljevanju se pritožbeno sodišče z namenom pravilne rešitve spora opredeljuje do ostalih pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Tožnik v pritožbi zatrjuje neenakopravno obravnavanje, ker naj bi sodišče s sklicevanjem na prejeta pisna opozorila pred odpovedjo očitno zavzelo stališče o tožniku kot ponavljajočem kršitelju, čeprav mu ni dopustilo, da bi se branil zoper očitke iz pisnih opozoril. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kljub povzetku pisnih opozoril obrazložilo, da se z očitki iz njih ni ukvarjalo, ker niso pomembni za preizkus izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to tudi pritožbeno sodišče razlogov prvostopenjske sodbe o pisnih opozorilih ni štelo za odločilne.

10. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik s tem, ko je iz električnega omrežja izključil priključni kabel avtomatskega merilca za merjenje telesne temperature zaposlenim, onemogočil delovanje naprave, ki jo je toženec namestil zaradi obvladovanja epidemije covid-19. S tem je storil naklepno hujšo kršitev delovne obveznosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Pritožba to presojo neutemeljeno izpodbija. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je toženec omenjeni ukrep sprejel v času močnega širjenja koronavirusa in sicer v okviru zakonske dolžnosti skrbeti za varno in zdravo delovno okolje; da tožnik ni bil zadolžen za napravo in ni bil pristojen odločati, kdaj bo priklopljena in kdaj ne; da so serviserji tožencu pojasnili, da se naprava kvari zato, ker jo je nekdo izklapljal in narobe vklapljal; da je tožnik vedel, da naprave ne sme izklopiti2; da jo je izklopil, ker mu očitno ni ustrezalo, da se oglaša medtem, ko je bil v njeni bližini na pavzi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča te okoliščine utemeljujejo zaključek, da je tožnik, ki je bil v pogodbi o zaposlitvi izrecno opozorjen na zakonsko dolžnost upoštevanja predpisov o varnosti in zdravju pri delu (35. člen ZDR-1), z opisanim ravnanjem, storjenim v času razsajanja covida-19, storil naklepno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Presojo, da je šlo za hujšo kršitev, je sodišče prve stopnje sicer oprlo tudi na ugotovitev, da je tožnik s svojim ravnanjem ogrožal vse zaposlene in toženčevo poslovanje, čemur pritožba nasprotuje, vendar je pritožbeno sodišče že v sklepu Pdp 256/2022 obrazložilo, da v skladu s 37. členom ZDR-1 za obstoj kršitve zadošča že, če je ta takšne narave, da bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (torej zadošča že potencialna nevarnost).

11. Zmotno je pritožbeno izpostavljanje, da je bila odpoved pripravljena pred zagovorom. Kot je bilo poudarjeno že v sklepu Pdp 256/2022, ni nikjer določeno, da delodajalec ne more že pred zagovorom pripraviti izredne odpovedi, pri čemer pa je od zagovora odvisno, ali bo delavec prepričal delodajalca, da ni storil kršitve oziroma da obstajajo druge okoliščine, ki ne utemeljujejo odpovedi (prim. VIII Ips 131/2016). V sklepu Pdp 256/2022 je bilo tudi obrazloženo, da ZDR-1 ne določa, da se mora zagovor opraviti pred osebo, ki nato poda odpoved, vendar pa se je v takem primeru direktor dolžan z zagovorom seznaniti pred podajo odpovedi. Glede na to stališče je neutemeljena pritožbena navedba o že načelni nedopustnosti takšnega postopanja, da bi lahko delodajalec odločitev o odpovedi sprejel na podlagi tega, da zagovoru ni prisostvoval, mu je pa bila prenesena njegova vsebina. Tudi pritožbena navedba, da je bila tožniku izredna odpoved vročena pred zaključkom zagovora, glede na okoliščine tega primera (tožnik je zagovor podal) ne more biti ključnega pomena. Pritožbeno sodišče namreč soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da v primeru, če je toženec po vročitvi odpovedi tožniku nato še formalno zaključil zapisnik o zagovoru, to na presojo zakonitosti odpovedi ne vpliva.

12. Glede na to, da je bilo med strankama sporno, ali je tajnica A. A. po zagovoru tožnika res šla do direktorja in ga seznanila z zagovorom, pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče moralo od te priče najprej zahtevati, naj pove vse, kar ve o dejstvih, o katerih naj priča (prvi odstavek 239. člena ZPP), tako pa je z uvodnim vprašanjem priči, kako je potekalo to obveščanje in kaj je povedala direktorju, sodišče ustvarilo vtis o vnaprejšnjem prepričanju, da je do tega obveščanja prišlo. Navedeno neprimerno uvodno vprašanje priči pa zaradi najmanj preuranjene materialnopravne presoje o tem, da je bil tožniku zagovor omogočen (kar bo obrazloženo v nadaljevanju), niti ni ključnega pomena. Pritožba sodišču tudi očita, da tožniku ni dovolilo preverjanja verodostojnosti izjav A. A. Očitek ni utemeljen, saj je tožnik po presoji pritožbenega sodišča imel možnost preizkusiti izjave priče, ki so bile odločilnega pomena. Vnovičnih vprašanj tožnika, kaj je priča povedala direktorju, sodišče utemeljeno ni dovolilo, saj je priča na to predhodno že odgovorila. Glede vprašanja, ali je bil direktor sam ali ne, ko je prišla priča k njemu, je sodišče pravilno pojasnilo, da trditev o tem v spisu niti ni. Tožnik tudi ni nasprotoval zapisu v zapisniku zagovora o tem, da se je na njem prebrala izjava E. E., zato odgovor priče na vprašanje, kdaj se je ta izjava prebrala, ni bil ključnega pomena. Neutemeljeno je bilo tudi vztrajanje tožnika pri vprašanju, kaj se je dogajalo na razgovoru (zagovoru) medtem, ko je bila priča (zaradi odhoda k direktorju) odsotna, saj je ta že predhodno izpovedala, da tega ne ve, itd. 13. Pritožba zmotno očita, da o presoji pravice do zagovora (drugi odstavek 85. člena ZDR-1) izpodbijana sodba ne vsebuje odločilnih razlogov, s čimer uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, zakaj je menilo, da je bila tožniku ta pravica omogočena, zato je bil preizkus izpodbijane sodbe mogoč.

14. Tožnik je v prvem sojenju v nasprotju z direktorjem izpovedal, da iz prostora, v katerem je potekal zagovor, ni odšel nihče, torej tudi ne tajnica poročat direktorju o zagovoru. Pritožbeno sodišče je zato v sklepu Pdp 256/2022 upoštevalo pritožbeni ugovor tožnika, da bi sodišče prve stopnje za potrebe celovite dokazne ocene o tej okoliščini moralo dokazno oceniti tudi zapisnik o zagovoru, in sicer v zvezi s tožnikovo trditvijo, da zapisnik o zagovoru ne vsebuje dejstev o tem, da naj bi tajnica po zagovoru odšla do direktorja, ga seznanila z zagovorom in da je ta nato sprejel odločitev o odpovedi, pa čeprav je na drugi strani zapisnik glede poteka dogajanja sestavljen zelo podrobno (poleg tožnikove izjave vsebuje npr. tudi uro začetka in konca zagovora, prisotne, da je tožnik želel slišati izjavo E. E., da mu je bila ta prebrana, da se tožnik z njo ni strinjal, da mu je bila vročena izredna odpoved …). Čeprav pritožba pravilno navaja, da sodišče prve stopnje tega napotila v zvezi z obravnavano tožnikovo trditvijo ni upoštevalo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v ponovljenem sojenju zaslišalo A. A., ki je potrdila, da je direktorju poročala po zagovoru. O tej okoliščini sta tako izpovedi direktorja in A. A. skladni, zato ju z omenjenim pritožbenim ugovorom (o vsebini zapisnika) niti ni več mogoče prepričljivo ovreči. Prav tako iz njunih izpovedi izhaja, da je direktor odločitev o tem, naj se tožniku poda odpoved, res sprejel po tem, ko mu je tajnica poročala o zagovoru.

15. V zvezi s pritožbeno navedbo, da prvostopenjsko sodišče ni pretehtalo direktorjeve izpovedi, ki jo je razumeti v smislu, da je tajnica prišla k njemu zato, ker naj bi tožnik zahteval pogovor z njim (in torej ne zato, da bi mu prenesla vsebino zagovora), je pritožbeno sodišče že v sklepu Pdp 256/2022 obrazložilo, da je v primeru ugotovitve, da je tajnica po zagovoru res prišla k direktorju, ključnega pomena le še to, ali ga je ob tem seznanila (in v kakšnem obsegu) z vsebino zagovora.

16. Po prvostopenjski ugotovitvi iz izpovedi A. A. in direktorja izhaja, da mu je povedala, kaj je bila vsebina zagovora, da je tožnik dejanje priznal in ga ni obžaloval, ter da se je hotel pogovoriti z direktorjem o tem, če je kakšna možnost, „da se ga da na borzo“. Pritožba citira direktorjevo izpoved, da mu je tajnica obrazložila, „kaj je bilo“; vztraja, da A. A. ni seznanila direktorja s celotno vsebino zagovora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob upoštevanju povzetih izpovedi direktorja in A. A. najmanj preuranjena materialnopravna presoja, da je bila tožniku dejansko omogočena pravica do zagovora. Izpoved A. A., da je direktorju povedala o vsebini zagovora, in direktorjeva izpoved, da mu je obrazložila, „kaj je bilo“, sta splošne narave in ne konkretizirata o čem natančneje, kar je tožnik izjavil na zagovoru, je tajnica seznanila direktorja. Tudi upoštevanje prvostopenjske ugotovitve, da je bil direktor seznanjen, da je tožnik dejanje priznal, da ga ni obžaloval in da je želel govoriti z direktorjem o možnosti zaključka delovnega razmerja na način, da bi se lahko prijavil na zavodu za zaposlovanje, še ne pomeni, da je bil direktor seznanjen z vsemi ključnimi okoliščinami podanega zagovora, ki so bile po mnenju tožnika, ki je vztrajal, da ni storil nič narobe, pomembne za odločitev direktorja o podaji izredne odpovedi. Tako pritožba pravilno navaja, da je tožnik v zagovoru povedal tudi, da je šlo le za kratkotrajno izključitev (minuta, dve), in sicer zato, da se aparat ne bi pokvaril, ker se je nenehno oglašal, ko so ljudje stali pred njim, da to ni moglo biti razlog za okvaro aparata, da ni nikogar ogrožal, ker ni šel tedaj nihče mimo, da se zato z odpovedjo ne strinja ... Pritožba utemeljeno navaja, da bi moral biti direktor, ki je bil pristojen za odločitev o podaji izredne odpovedi, celovito seznanjen z zagovorom, še zlasti z okoliščinami, ki jih je tožnik v okviru zagovora izpostavil zato, ker po njegovem mnenju niso utemeljevale izredne odpovedi. Zgolj takšna seznanitev bi pomenila, da je bila tožniku dejansko omogočena pravica do zagovora.

17. Pritožba izpostavlja, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do trditev tožnika o okoliščinah očitanega ravnanja, in sicer koliko časa je trajal izklop (tožnik je trdil, da le v času nekajminutne pavze), da v tem času ni šel nihče mimo naprave in ni bila nikomur onemogočena izmera telesne temperature (vsi prisotni pa so bili že izmerjeni), da sta bila ob dogodku prisotna nadrejena (E. E. in D. D.), ki ga nista opozorila na ponovni vklop, E. E. naj bi mu celo rekel, da je v redu ... Utemeljen je pritožbeni očitek, da gre za okoliščine, ki bi jih sodišče prve stopnje (v primeru zaključka o obstoju razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in o zagotovljeni pravici zagovora) moralo raziskati in presoditi v okviru ugotavljanja dejanskega stanja glede obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, t. j. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.3 V zadevi VIII Ips 23/2020 je namreč Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je pri presoji obstoja tega pogoja treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, pri čemer se "vse okoliščine" nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, pri presoji "interesov obeh pogodbenih strank" pa je pomembno zlasti medsebojno zaupanje oziroma kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank. V tem sporu je sodišče prve stopnje ugotovitev o obstoju pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 oprlo le na ugotovitev, da je direktor zaradi storjene kršitve izgubil zaupanje v tožnika, torej le na presojo interesa, izostala pa so dejstva in presoja obstoja navedenega pogoja z vidika narave, teže in posledice kršitve, ki bi jo sodišče moralo opraviti ob pravilni uporabi materialnega prava (upoštevajoč trditveno in dokazno breme obeh strank). Sodišče prve stopnje je še zapisalo, da je tožnik izpovedal, da si je želel sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar naj bi bil tudi na njegovi strani interes, da ne želi nadaljevati delovnega razmerja. Že v sklepu Pdp 256/2022 je pritožbeno sodišče pojasnilo, da takšne izpovedi tožnika ni, v trditvah pa je tudi nasprotoval resničnosti zapisa v izredni odpovedi o tem, da „stranki skupno ugotovita, da delovnega razmerja ni več možno nadaljevati.“

18. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi prvih odstavkov 354. in 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je dolžno v okviru ponovne presoje zakonitosti izredne odpovedi pretehtati vsa vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče (odločiti o dokaznem predlogu, ki ga je tožnik podal v ponovljenem sojenju, nato ponovno presoditi, ali mu je bila omogočena pravica do zagovora, v primeru ugotavljanja, ali je bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, dokazno oceniti vse okoliščine, ki sta jih stranki zatrjevali v zvezi s tem). O zadevi je dolžno odločiti ob vestni in temeljiti oceni dokazov, ki jo narekuje 8. člen ZPP. Pri tem naj upošteva, da je prvostopenjsko sodišče zaključek o neprepričljivi izpovedi tožnika v obeh sojenjih neutemeljeno navezalo na ugotovitev, da je najprej izpovedal, da v službi ni imel težav in so se dobro razumeli, šele na vprašanje predsednice senata pa je priznal, da je dobil več pisnih opozoril. Kot je bilo obrazloženo že v sklepu Pdp 256/2022, je tožnik izpoved o tem, da je pri tožencu delal ves čas normalno, brez kakšne težave, s sodelavci je bil super, vodje so bili super ..., podal v okviru odgovora na vprašanje predsednice senata, čez koliko časa (po odpovedi) se je zaposlil. Izpovedi torej ni podal kot odgovor na vprašanje, ki bi se kakorkoli nanašalo na pisna opozorila (predmetni postopek niti ni tekel o redni odpovedi iz krivdnega razloga) ali na odpovedni razlog. Tudi sicer je na nadaljnje vprašanje predsednice senata, ali je prejel kakšno pisno opozorilo, tožnik takoj izpovedal, da jih je. Iz presoje celote (tj. navedenih vprašanj, ki ju je sodišče postavilo tožniku, ter tožnikovih odgovorov na njiju) tako ni zaznati nobene okoliščine, ki bi razumno utemeljevala dvom v verodostojnost tožnika. Da je bil neprepričljiv, naj bi po prvostopenjskem zaključku dokazovala tudi njegova izpoved, „da ga ni hotel noben poslušati, za kaj se je šlo“, pri čemer sodišče neprepričljivost utemeljuje s tem, da je bil vendarle vabljen na zagovor in da se je zagovarjal. Tudi ta ocena ni utemeljena, saj je tožnik že pred to izpovedjo pojasnil, „da je na zagovoru povedal, kar je imel za povedati“, izpovedi, ki jo izpostavlja sodišče prve stopnje, pa niti ni podal v okviru izrecnih vprašanj v zvezi z zagovorom (temveč jo je razumeti v smislu, da toženec ni sledil njegovim pojasnilom očitanega dogodka).

19. Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti ugotovljenih kršitev oziroma dopolnjevati postopka, saj namen inštančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Poleg tega je treba v primeru, da bo v ponovnem sojenju odpoved ugotovljena za nezakonito, odločiti tudi o uveljavljani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki še ni bila predmet sodne presoje.

20. Ker pri odločanju o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh napotil, ki so bila vsebovana v sklepu Pdp 256/2022, je pritožbeno sodišče upoštevalo predlog pritožbe, da naj se z namenom zagotoviti učinkovito sojenje opravi ponovljeno sojenje pred drugim senatom (356. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Gre za dokazni predlog, ki ga je toženec podal že v prvem sojenju. 2 Iz Navodila za uporabo merilca telesne temperature izhaja, da mora biti za pravilno delovanje naprave ta ves čas priključena. 3 Izpodbijana sodba omenja te okoliščine le v zvezi z obstojem hujše kršitve v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.