Jedro

V pravni teoriji se odškodninsko odgovornost uprave po ZFPPod zaradi močno objektiviziranega ekskulpacijskega razloga pojmuje kot objektivno, od splošne odškodninske odgovornosti uprave po ZGD pa se razlikuje po tem, da je za njen nastanek določena posebna (dodatna) predpostavka - stečaj, da se predpostavka protipravnosti izraža samo v kršitvah (nepravilnih izpolnitvah) določenih obveznosti uprave v primerih, ko v podjetju nastopi položaj kapitalske neustreznosti, kratkoročne plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti ter da se domneva tako vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo kakor tudi višina škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da toženec plača v stečajno maso stečajnega dolžnika T. d.o.o. - v stečaju znesek 20.864,63 EUR (prej 5,000.000 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2004 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnica dolžna plačati toženčeve pravdne stroške v višini 3.036,09 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženca zavezalo k plačilu vtoževanega zneska ter tožničinih stroškov pravdnega postopka v višini 3.819,56 EUR. Tožbeni zahtevek je v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti od izdaje prvostopenjske sodbe do izteka paricijskega roka, zavrnilo. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene pritožbene stroške v višini 835,90 EUR.

3. Sodbo pritožbenega sodišča toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, oprta je izključno na navedbe tožnice, do dejstev in dokazov toženca pa se višje sodišče ni opredelilo, zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Ugotovitve izvedenca finančne stroke niso bile upoštevane. Predpostavke civilnega delikta v konkretnem primeru niso podane.

Toženec namreč ni ravnal protipravno, saj je ob nastopu neugodnega finančnega stanja družbe T. d.o.o. izvedel vse ukrepe v skladu z 12. in 13. členom Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. list RS, št. 54/99 in nasl., v nadaljevanju ZFPPod). Tako je dne 19. 12. 2002 sklenil letno prodajno pogodbo z družbo K. K.. Res bi morala takšno aktivnost potrditi skupščina družbe, a je bil toženec njen edini družbenik. Vpisovanje sklepov v knjigo sklepov enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo pa bi bilo samó samo sebi namen. V kritičnem času je toženec izvrševal tudi številne druge ukrepe, ki bi morali pripomoči k izboljšanju finančnega stanja družbe (npr. dogovor z družbo I. K., dvig cene tkanja, povečan obseg dela, itd.). Izvedeni so bili tudi vsi ukrepi za zagotovitev kapitalske ustreznosti. O finančnem stanju družbe so bili seznanjeni upniki. Vse aktivnosti so bili izvedene v soglasju in po poprejšnjem posvetovanju toženca s tožnico in družbo K. K.. Tožnica se je ves čas strinjala s temi ukrepi in jih v celoti podpirala. Opozarja, da je tožnica od družbe T. d.o.o. zahtevala, da prevzame obveznosti družbe T., s čimer je nedvomno izkazala interes, da se s proizvodnjo nadaljuje in da do stečaja ne pride. Obveznost prevzetega dolga naj bi se odplačevala v mesečnih obrokih v naslednjih dveh letih. V tem obdobju T. d.o.o. ni imela predvidenih nobenih investicij, zato bi prevzeto finančno breme zmogla. Ključni razlog, da tožencu kljub izrednim prizadevanjem ni uspelo rešiti družbe T. d.o.o. , je ravnanje tožnice, ki se je mimo toženca z družbo K. K. dogovorila za nadaljevanje proizvodnje in izigranje toženca. Vzrok za nastalo situacije torej niso opustitve toženca, temveč poslovno nekorektno ravnanje tožnice in družbe K. K.. Zatrjuje tudi, da stečajnim upnikom ni nastala nobena škoda. O tem elementu odškodninske odgovornosti, kot tudi o vzročni zvezi, pa sodba sodišča druge stopnje nima razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo (npr. da je družba T. d.o.o. v kritičnem času dobila naročilo družbe I. K., da je toženec dnevno sprejemal ukrepe, ki naj bi pripomogli k rešitvi nastale finančne situacije, da je tožnica od družbe T. d.o.o. zahtevala, da prevzame obveznosti družbe T. do tožnice, da je bil toženec ves čas v dogovorih s tožnico in družbo K. K. glede rešitve nastale finančne situacije družbe T. d.o.o., da je bil ključni razlog, da tožencu kljub izrednim prizadevanjem ni uspelo rešiti družbe T. d.o.o. , ravnanje tožnice, ki se je mimo toženca z družbo K. K. dogovorila za nadaljevanje proizvodnje in izigranje toženca, itd.).

7. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. ZFPPod uzakonja dolžnosti poslovodstva, če nastopi finančni položaj, zaradi katerega podjetje postane nesposobno izpolniti svoje dospele obveznosti. Za kršitev teh dolžnosti določa tudi posebno civilnopravno sankcijo - odškodninsko odgovornost. Odškodninska odgovornost uprave po ZFPPod je posebna oblika splošne odškodninske odgovornosti uprave po Zakonu o gospodarskih družbah (Ur. list RS, št. 30/1993 in nasl., v nadaljevanju ZGD). V pravni teoriji se odškodninsko odgovornost uprave po ZFPPod zaradi močno objektiviziranega ekskulpacijskega razloga pojmuje kot objektivno,(1) od splošne odškodninske odgovornosti uprave po ZGD pa se razlikuje po tem, da je za njen nastanek določena posebna (dodatna) predpostavka - stečaj, da se predpostavka protipravnosti izraža samo v kršitvah (nepravilnih izpolnitvah) določenih obveznosti uprave v primerih, ko v podjetju nastopi položaj kapitalske neustreznosti, kratkoročne plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti ter da se domneva tako vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo kakor tudi višina škode.

Razlogi za razbremenitev odgovornosti so navedeni v tretjem in četrtem odstavku 19. člena ZFPPod. Domneva vzročne zveze se lahko izpodbije, če se dokaže, da vzrok za škodo niso protipravna ravnanja uprave iz prvega odstavka 19. člena ZFPPod, temveč da je škoda nastala zaradi drugih vzrokov, ki jih uprava ni mogla pričakovati niti se izogniti njihovim škodljivim posledicam. Vzrok za škodo mora torej biti dogodek oziroma ravnanje tretjega, ki je zunaj poslovne sfere poslovodstva. Vsi ukrepi, ki jih je uprava dolžna opraviti po 10., 12. in 13. členu ZFPPod, spadajo med dejanja vodenja poslov. Pri presoji predvidljivosti oziroma odklonljivosti teh dogodkov pa niso pomembne subjektivne strokovne sposobnosti in znanja profesionalne osebe, temveč tista strokovna znanja in sposobnosti, ki se zanjo predpostavljajo. Domneva višine škode pa bo izpodbita s tem, da se bo dokazalo, da upnikom zaradi protipravnega ravnanja ni nastala škode v celotni višini, kot jo predvideva drugi odstavek 19. člena ZFPPod. V primeru opustitve ukrepov za zagotovitev kapitalske ustreznosti, se bo uprava svoje odškodninske odgovornosti lahko razbremenila le, če bo dokazala, da je prezadolženost nastopila kot posledica zunanjega dogodka (ki ga ni mogla pričakovati), ki je povzročil (nenadno) izgubo v tolikšni višini, da je podjetje postalo prezadolženo.

8. Zaključki pritožbenega sodišča glede obstoja protipravnosti kot predpostavke odškodninske odgovornosti, so pravilni. Prezadolženost družbe T. d.o.o. je nastopila 23. 10. 2002. V takšnem primeru bi toženec kot njen direktor moral v skladu s prvim odstavkom 13. členom ZFPPod najkasneje v dveh mesecih predlagati začetek stečajnega postopka. Tega ni storil niti po izdelavi letnega poročila za leto 2002 konec marca 2003, temveč šele julija 2004. Način odplačevanja dolga bi bil lahko ključen pri presoji likvidnosti, na ugotovitve glede prezadolženosti konkretne družbe pa ne more vplivati. Res je, da je družba T. d.o.o. decembra 2002 sklenila letno prodajno pogodbo z družbo K. K., vendar pa navedeno ni moč šteti kot ukrep za zagotovitev kapitalske ustreznosti družbe. Ker je prezadolženost hkrati tudi stanje kapitalske neustreznosti bi namreč le sprejem takšnih ukrepov glede na drugi odstavek 13. člena ZFPPod poslovodstvu omogočalo, da mu ne bi bilo treba ravnati po prvem odstavku 13. člena ZFPPod. Ukrepi za zagotovitev kapitalske ustreznosti so lahko, glede na različno strukturiranost podjetja in njegovega poslovanja, raznovrstni. To so lahko tako ukrepi, s katerimi se zmanjša potrebni kapital, kot tudi ukrepi, s katerimi se poveča dejanski obseg obratnega kapitala oziroma izboljša njegova struktura. V okviru slednjih je mogoče zmanjšanje dolgoročnih naložb ali povečanje dolgoročnih dolgov oziroma povečanje lastnega kapitala. V primeru prezadolženosti kot skrajnega stanja kapitalske neustreznosti je vrednost lastnega kapitala negativna, zato je v takšnem položaju nujen ukrep za zagotovitev kapitalske ustreznosti tudi ustrezno povečanje lastnega kapitala s pravno izvedbo ustreznega postopka dokapitalizacije. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da toženec vse do izteka dveh mesecev od skrajnega roka, ko bi po zakonu ob dolžni skrbnosti moral ugotoviti stanje prezadolženosti družbe T. d.o.o., ni sprejel in izvedel nikakršnega ukrepa za zagotovitev kapitalske ustreznosti. Nenazadnje pa je, kot pravilno navaja pritožbeno sodišče, to priznal tudi sam toženec v odgovoru na tožbo. Dejstva, da naj bi tožnica vedela, kakšno je finančno stanje družbe T. d.o.o. in da naj bi ukrepe, ki naj bi jih dnevno sprejemal toženec, podpirala, niso bila ugotovljena, poleg tega pa tudi ne morejo biti relevantna. Revidentu velja tudi pojasniti, da vpisovanje sklepov enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo v knjigo sklepov ni zgolj formalistično ravnanje. ZGD je namreč glede tega izbral najbolj ostro sankcijo: sklep, ki ni vpisan, nima pravnega učinka. Smisel vpisovanja sklepov ni varstvo samega družbenika ali njegovih sopogodbenikov, temveč varovanje zlasti tretjih oseb, da se lahko zanesejo na gospodarski položaj enoosebne družbe.(2) Ne drži revizijski očitek, da se dolg družbe T. d.o.o. od aprila 2003 do dneva začetka stečaja ni mogel povečevati, saj revident pozablja na zamudne obresti, ki so tekle ves ta čas. Namen kratkega roka za podajo predloga za začetek stečajnega postopka je namreč tudi v tem, da se čim prej oblikuje stečajna masa in ohrani vrednost premoženja, iz katerega bodo lahko upniki poplačani. Toženec se zato ne more razbremeniti odgovornosti zaradi opustitve pravočasnega predlaganja začetka stečajnega postopka.

9. Neutemeljena so revizijska zatrjevanja, da tožnici ni nastala nobena škoda.

Tožnica kot upnica, katere terjatev je bila v stečajnem postopku priznana v višini 103.836,06 EUR (prej 24.883.273,10 SIT), le-te v stečajnem postopku ni dobila poplačane. Tretji odstavek 19. člena ZFPPod v zvezi z 21. členom ZFPPod vzpostavlja domnevo škode in njene višine. Ta v konkretnem primeru ni bila izpodbita, saj ni bilo ugotovljeno, da vzrok za škodo (prezadolženost podjetja) ne izvira iz toženčevega ravnanja.

10. Revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, zato obstoj morebitnih procesnih kršitev preizkuša le ob izrecnih in konkretiziranih očitkih revidenta (371. člen ZPP). Temu pa z revizijski zatrjevani, da izpodbijana sodba temelji na pravnih in dejanskih zaključkih, ki niso bili presojani z vidika toženčevih navedb oziroma da o tem ni odločilnih dejstev, da niso bile upoštevane navedbe sodnega izvedenca H. ter da se pritožbeno sodišče do dejstev in dokazov toženca sploh ni opredeljevalo, ni bilo zadoščeno. Pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati nasprotja med njegovimi razlogi, saj je jasno zapisalo, da je bil sprejet ukrep za zagotavljanje likvidnosti družbe, ukrepi za zagotovitev kapitalske ustreznosti pa niso bili sprejeti. Nadalje tudi ni utemeljen očitek, da se višje sodišče ni opredeljevalo do navedb toženca glede njegovega preostalega ravnanja v smeri reševanja krizne situacije, saj takšni ukrepi niso bili ugotovljeni. Sodišče se je opredelilo tudi do vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (glej str. 5 sodbe pritožbenega sodišča).

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): N. Plavšak in Ž. Bergant; Zakon o finančnem poslovanju podjetij s komentarjem, GV, Ljubljana 2000, str. 947 in 955. Op. št. (2): Kocbek, M. in drugi; Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, 2. knjiga, GV Ljubljana 2002, str. 506.