Jedro

Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je tožnik delo po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas opravljal z vednostjo tožene stranke.

Novi ravnatelj je izpovedal, kako je primopredaja potekala in zatrjeval, da na iztek tožnikove pogodbe o zaposlitvi sploh ni bil opozorjen, prav tako ni imel dostopa do računalniškega sistema. Da tožnik nima pogodbe o zaposlitvi je izvedel v petek 4. 2. 2021. Zato je tožnika že 8. 2. 3021 po mailu za naslednji dan poklical na razgovor, mu prepovedal nadaljnje delo in mu ponudil v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas za drugo delovno mesto, ki pa je tožnik ni podpisal.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med tožnikom in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi št. ... dne 30. 8. 2021 za DM ... „učitelj razrednega pouka - razrednik“ za nedoločen čas (točka I izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 9. 2. 2022, temveč mu traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2021 (točka II izreka), da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati neprekinjeno delovno dobo ter jo vpisati v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (točka III izreka) in tožniku obračunati v roku 8 dni za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja mesečno nadomestilo plače, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, kot če bi delal, in mu izplačati neto znesek, regres in ostale pravice iz delovnega razmerja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 931,47 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka V izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Poglavitna pomanjkljivost izpodbijane sodbe je enačenje tega specifičnega primera z drugimi bolj rutinskimi primeri, v katerih se je oblikovala sodna praksa. Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo pomen izraza volje delodajalca do nadaljevanja delovnega razmerja. Svojo odločitev je argumentiralo z golim dejstvom, da je tožnik delal v prostorih toženke štiri delovne dni po izteku veljavnosti zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka se je že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sklicevala na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 622/2013 z dne 28. 11. 21013, v kateri je bila povzeta razlaga VS RS v zadevah VIII Ips 193/1998 in VIII Ips 226/1998, za kateri je sodišče prve stopnje zapisalo, da gre za zastarelo sodno prakso, a pritožnik drugačne sodne prakse za obravnavani primer ni našel. Sodna praksa, na katero se v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče prve stopnje, ni primerna. Toženka namreč v primeru tožnika ni ničesar zlorabila. Tožnik je bil tisti, ki je poskušal preslepiti zakonitega zastopnika toženke. V tožnikovem delu je šlo le za začasno potrebo po njegovem delu, saj bi toženka delovni proces z lahkoto organizirala brez njega. Očitno je prejšnja ravnateljica računala s tem, da, če ne bo nadaljevala z mandatom, bo to delovno mesto zasedla ona, saj je trajanje tožnikove pogodbe o zaposlitvi sovpadalo z zaključkom njenega mandata. Da ni bilo volje za nadaljevanje tožnikovega dela, izhaja tudi iz tega, da je novi ravnatelj takoj, ko je ugotovil dejansko stanje, tožniku delo prepovedal, ker ni imel veljavne pogodbe o zaposlitvi. Kontinuiteta delovnega razmerja na strani delodajalca nujno vključuje zakonitega zastopnika, zato je potrebno presojati njegovo vedenje. Zakoniti zastopnik namreč dejansko utelesi pravno osebo, zato je potrebno presojati odgovornosti in aktivnosti pravne osebe po ravnanjih zakonitega zastopnika. Če zakoniti zastopnik dejansko ni imel zadostnih informacij in je takoj, ko jih je zbral, ustrezno reagiral, bo sodišče dejansko uravnoteženo in nepristransko zavrnilo pravno varstvo v situaciji, ko delavcu to ne pripada, saj je nedopustno, da bi delavec izkoristil takšno situacijo in izsilil transformacijo, čeprav mu ta ne gre. Tožnik se z ničemer ni zavzemal za ureditev svojega statusa pred iztekom pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas in tudi ni z nikomer sodeloval. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi primopredaje med bivšo ravnateljico in sedanjim ravnateljem, je to ostalo nepopolno ugotovljeno. Tako je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delo tožnika potrebno. Vkolikor bi prišlo do normalne primopredaje in korektnega odnosa bivše ravnateljice, bi zakoniti zastopnik na dan 1. 2. 2022 razpolagal z vsemi relevantnimi dejstvi in bi tega dne 2.B razred poučevala bivša ravnateljica. Aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 10. 2022 ni odraz dejanskega stanja (potrebe po tožnikovem delu), saj bi bila lahko že takrat sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. V zvezi z razvezo pogodbe o zaposlitvi in reintegracijo tožnika se je situacija od prenehanja delovnega razmerja tožniku tekom postopka bistveno spremenila. Zaradi tožnikovega ravnanja v teku sodnega postopka se je toženka fokusirala na subjektivne razloge nezmožnosti nadaljevanja sodelovanja s tožnikom zaradi porušenega zaupanja in neprimernega odnosa tožnika do sodelavk (imenuje ju goljufinji, v spis pa je vložil zaupne dokumente, do katerih dostopa ni imel ne pooblastil in tudi ne pravice). Sodišče je minimaliziralo tožnikovo nezakonito početje in neizkazano ter dokazno nepodprto pripisalo sporna ravnanja tožnikovemu pooblaščencu, kar je po mnenju pooblaščenca toženke nekorektno do odvetništva nasploh. Zato predlaga, da se v primeru razveljavitve sodbe glavna obravnava v ponovljenem postopku opravi pred drugim senatom. Sklepno pa pritožnik opozarja, da se je toženka v postopku zavzemala, da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti tudi zato, ker je tožnik s tem svojim ravnanjem storil kršitve, ki bi v primeru sodne vzpostavitve delovnega razmerja predstavljale razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjeni senat. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da pa sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in je o zadevi preuranjeno odločilo.

5. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je: - bil tožnik pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „učitelj razrednega pouka – razrednik“ za določen čas od 1. 9. 2021 do 31. 1. 2022; - dne 7. 10. 2021 s toženko podpisal aneks k pogodbi o zaposlitvi, da bo po izteku te s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas; - na delo prihajal in opravljal delo razrednika do 9. 2. 2022, čeprav mu toženka ni ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi; - 9. 2. 2022 potekal razgovor med tožnikom in ravnateljem, ki je tožniku ponudil v podpis pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 2. 2022 do 31. 3. 2022 za delovno mesto „učitelj v oddelku podaljšanega bivanja in učitelj v jutranjem varstvu“, ki je tožnik ni hotel sprejeti in je moral zapustiti delovno mesto in po tem času dela ni več opravljal. 6. Sodišče se je sicer pravilno oprlo na določbo 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), vendar je določbo glede na obravnavano zadevo razlagalo preozko, prav tako pa se je sklicevalo na sodno prakso (odločitve VSRS opr. št. VIII Ips 39/2016 in VIII Ips 87/2017), ki s to zadevo ni primerljiva. V teh zadevah je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom in ni delavec ostal na delu po poteku časa določenega v pogodbi o zaposlitvi.

7. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je tožnik delo po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas opravljal z vednostjo tožene stranke. Tožniku se je pogodba o zaposlitvi iztekla z 31. 1. 2021, s 1. 2. 2021 pa je A. A. postal novi ravnatelj in s tem zakoniti zastopnik toženke. Sodišče prve stopnje je štelo, da ni pomembno, ali je bil novi ravnatelj ob prevzemu seznanjen tudi s tem, da se je tožniku pogodba o zaposlitvi iztekla z zadnjim dnem v januarju. Po stališču sodišča prve stopnje je pomembno le to, da je tožnik v februarju štiri delovne dni opravljal delo iz pogodbe sklenjene za določen čas in da je toženka to vedela, ker v razred ni bil napoten noben drug učitelj, zato je bilo tožnikovo delo potrebno.

8. Kljub izpovedi ravnatelja in toženkinim trditvam, sodišče ni ugotavljalo, ali je bil novi ravnatelj sploh seznanjen z dejstvom, da se je tožniku pogodba o zaposlitvi iztekla z 31. 1. 2021. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da mora tudi zakoniti zastopnik poznati stanje pri toženki in ni dovolj, da stanje poznajo vsi ostali zaposleni. Zakoniti zastopnik namreč predstavlja toženko, zato mora biti seznanjen z vsemi pomembnimi dejstvi, da lahko svoje delo ustrezno opravlja.

9. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodne prakse, ki bi obravnavala identični primer, kot je ta, ni. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da se v primerih, ko v javnem sektorju delodajalec javnemu uslužbencu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, skladno z ustaljeno sodno prakso šteje, da začne rok za odpoved teči šele z dnem, ko je za kršitev, ki je utemeljen odpovedni razlog, izvedel predstojnik organa, kljub temu da so za kršitev javnega uslužbenca že vedeli drugi zaposleni. Tako je tudi v obravnavanem primeru potrebno dejansko vedenje zakonitega zastopnika tožene stranke, ki mora imeti vse potrebne informacije za opravljanje svojega dela. Že samo dejstvo, da zakoniti zastopnik ve, da delavec nadaljuje z delom po pretečenem času iz pogodbe o zaposlitvi in mu tega ne prepove, je dovolj, da delovno razmerje iz določenega preide v nedoločen čas.

10. Med prejšnjo ravnateljico B. B. in novim ravnateljem je bila 1. 2. 2021 opravljena primopredaja poslov. Novi ravnatelj je izpovedal, kako je primopredaja potekala in zatrjeval, da na iztek tožnikove pogodbe o zaposlitvi sploh ni bil opozorjen, prav tako ni imel dostopa do računalniškega sistema. Da tožnik nima pogodbe o zaposlitvi je izvedel v petek 4. 2. 2021. Zato je tožnika že 8. 2. 3021 po mailu za naslednji dan poklical na razgovor, mu prepovedal nadaljnje delo in mu ponudil v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas za drugo delovno mesto, ki pa je tožnik ni podpisal. 11. Tožena stranka je kot dokaz svojim trditvam, da ravnatelj na primopredaji ni bil seznanjen z iztekom tožnikove pogodbe o zaposlitvi, predlagala zaslišanje prejšnje ravnateljice tožene stranke o poteku primopredaje, vendar sodišče prve stopnje tega dokaza, zaradi materialnopravno zmotnega stališča, da ni pomembno, ali je bil ravnatelj s tem dejstvom seznanjen ali ne, ni izvedlo in se posledično tudi ni opredelilo do izpovedi ravnatelja s tem v zvezi ter listin, ki jih je toženka glede tega vložila v spis.

12. Preuranjena je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevo toženke za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Opredelitev sodišča prve stopnje o potrebnosti tožnikovega dela po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas temelji le na Aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 10. 2021 (A3), s katerim sta se stranki zavezali, da se bo zaradi zagotavljanja nemotenega pedagoškega delovnega procesa ter spremenjenih okoliščin tožniku ponudila nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, in na predvidevanju, da očitno učitelja, ki bi po 31. 1. 2022 opravljal delo razrednika 2.B razreda, ni bilo, ker je tožnik prvi teden prihajal v razred in opravljal delo razrednika. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedi ravnatelja toženke o tem, kdo bi to delo lahko in ga je dejansko opravljal po dohodu tožnika. Zato je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju objektivnih okoliščin za nadaljevanje delovnega razmerje preuranjen.

13. Utemeljeno pritožnica tudi opozarja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z možnostjo reintegracije tožnika minimaliziralo tožnikovo početje tekom postopka, zaradi katerega meni, da ni subjektivnih razlogov za nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom, in končno ugotovilo, da je reintegracija tožnika možna, ker sta z ravnateljem toženke izpovedala, da drug do drugega nimata nobenih zamer. Sporna ravnanja je pripisalo tožnikovi želji, da zavaruje svoje pravice, in jih ne pripisuje zgolj tožniku, ampak tudi njegovemu pooblaščencu, za katerega domneva, da naj bi usmerjal pridobivanje dokazov in zastavil način pravdanja. S takim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja, saj mora biti način, s katerim želi nekdo doseči svoj cilj, dopusten, kar tožnikov način zagotovo ni, odločitev sodišča pa ne sme temeljiti na domnevah.

14. Iz navedenega izhaja, da je pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo, sodbo razveljavilo (355. člena ZPP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Res, da predvidevanja sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovim načinom zavarovanja njegovih pravic niso podprta z ustreznimi dokazi, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča zadeve ni potrebno vrniti sodišču prve stopnje v sojenje pred drugim senatom.

15. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju upoštevati materialnopravna stališča pritožbenega sodišča in opozorila glede pravilne ugotovitve dejanskega stanja ter dopolniti dokazni postopek v zvezi z bistvenim vprašanjem, ali je novi ravnatelj na prvi dan nastopa mandata vedel, da tožnik na ta dan ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zaslišati bo moralo predlagano pričo B. B., se opredeliti do listin v spisu, napraviti celovito dokazno oceno in o zadevi odločiti. Pritožbeno sodišče ni samo odpravilo ugotovljenih pomanjkljivosti, ker bi moralo ponoviti celotni dokazni postopek sodišča prve stopnje, kar ni namen instančnega sojenja. Ta je v presoji pravilnosti prvostopenjske odločitve. Z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pa tudi ne bo povzročena hujša kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.