Jedro

Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja je odločilno dejstvo za sodno razvezo in ga mora stranka, ki ga zatrjuje, tudi dokazati. Prvostopno sodišče se z ugotavljanjem obstoja teh dejstev ni ukvarjalo, ni sprejelo nobene dokazne ocene in je kljub tožnikovemu nasprotovanju sprejelo trditev toženke za resnično. Zato je zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter reintegracijski zahtevek vsaj preuranjeno zavrnilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani dopolnilna sodba in sodba sodišča prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za reintegracijo in priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 18. 2. 2016 dalje (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku obračuna denarno povračilo po 118. člena ZDR-1 v bruto znesku 1.257,00 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper dopolnilno sodbo in sodbo (v nadaljevanju: sodbo) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo, da mu je delovno razmerje prenehalo oziroma trajalo do 17. 2. 2016. Sodišče prve stopnje ni sledilo njegovemu reintegracijskemu zahtevku in v dopolnilni sodbi ponavlja skope razloge za zavrnitev zahtevka za vrnitev na delo. Upoštevati bi moralo vse okoliščine konkretnega primera in interes obeh pogodbenih strank, vendar je le sledilo pavšalni in nepodprti navedbi toženke, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, ker so odnosi med strankama tako porušeni zaradi tožnikovega zatrjevanja o diskriminaciji. Tožnik je svoje delo pri toženki vestno opravljal in toženka zoper njegovo delo ni imela pripomb. Bivša direktorica toženke je izpovedala, da je dala navodilo, da se vsi zaposleni za določen čas zaposlijo za nedoločen čas. Samo še enemu delavcu poleg tožnika ni bila ponujena pogodba za nedoločen čas, zaradi česar si je tožnik utemeljeno razlagal, da gre za diskriminacijo. Tožnik se želi vrniti na delo, saj ga je z veseljem in dobro opravljal. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnik invalid in bo zelo težko dobil drugo zaposlitev. Nihče od zaslišanih delavcev in nadrejenih ni izjavil, da bi izgubil zaupanje v tožnika. Poleg tega je sodišče prve stopnje v svoji prvi sodbi ugotovilo, da je šlo pri toženki za trajno potrebo po opravljanju del vzdrževalca. Sicer pa toženka ni uspela dokazati, da diskriminacije ni bilo. Zato se sodišče ne bi smelo opreti na takšno navedbo toženke. Šele, če bi bilo v postopku dokazano, da do diskriminacije ni prišlo, bi sodišče lahko presojalo, ali je imela tožnikova izjava v tej smeri za posledico tako skrhan odnos med strankama, da delo med njima ni več mogoče. Pa tudi v tem primeru bi toženka to morala dokazati. Zato je sodišče v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo določilo 118. člena ZDR-1, sodba pa ima v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v zvezi z navedenim sploh ne vsebuje vseh razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni (bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

Tožnik se tudi ne strinja z navedbami sodišča prve stopnje (7. točka obrazložitve), da drugačna odločitev naj ne bi bila mogoča, ker je tožniku po pravnomočni sodbi delovno razmerje prenehalo 17. 2. 2016. Glede na odločitev pritožbenega sodišča bi sodišče prve stopnje v novem postopku moralo odločati tako o vrnitvi na delo, kot o izplačilu in obračunu ter plačilu prispevkov, za čas od 18. 2. 2016 dalje. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo določilo 118. člena ZDR-1 ter storilo bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik iz previdnosti in podrejeno izraža tudi nestrinjanje z višino denarnega povračila namesto vrnitve na delo. Zlasti se ne strinja s prenizko ovrednoteno možnostjo nadaljnje zaposlitve. Tožnik je invalid, zmožen opravljati delo zgolj v polovičnem delovnem času. Več let je bil brezposeln, kar je še vedno. Ne more se strinjati z oceno sodišča, da toženki zaradi zapletene pravne situacije ni mogoče očitati večje odgovornosti za nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Tudi če bi se toženki spregledalo nezakonito sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ji nikakor ni mogoče spregledati ignoriranja navodila bivše direktorice po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Glede na to, da je bil tožnik zaposlen pri toženki le za 4 ure dnevno in je prejemal le sorazmeren del minimalne plače, prisojeno denarno povračilo ne more predstavljati primerne satisfakcije za izgubo zaposlitve.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in zahtevku tožnika v celoti ugodi.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo meni, da pritožba ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je bilo s sodbo prvostopnega sodišča z dne 17. 2. 2016 pravnomočno razsojeno v II. točki izreka, da je delovno razmerje tožnika trajalo do 17. 2. 2016, s čimer je dejansko pravnomočno zavrnjen reintegracijski zahtevek. Tožnik si tudi določbo 118. člena ZDR-1 napačno tolmači. Kljub ugotovljeni nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi lahko delovno razmerje preneha, če tako predlaga delavec ali delodajalec. V konkretnem primeru je to predlagala toženka in obrazloženo navedla, da je nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče zaradi porušenega zaupanja. Dejstva v zvezi s tem je toženka utemeljila v vlogi z dne 21. 9. 2015. Nihče od zaslišanih tožnikovih sodelavcev in nadrejenih se o zaupanju do tožnika ni izrekel. Sicer pa je tožnik o teh vprašanjih podal navedbe šele po zaključku postopka na prvi stopnji in so zato neupoštevne. Tudi tožnikova invalidnost na uporabo 118. člena ZDR-1 nima nobenega vpliva. Tožnik je imel status invalida že pred zaposlitvijo pri toženki. Je pa sodišče to dejstvo upoštevalo pri določitvi višine povračila v zvezi z okoliščino njegove težje zaposljivosti. Neutemeljene so zato tudi pritožbene navedbe o prenizko odmerjenem povračilu, ki je glede na čas zaposlitvi (1 leto) celo zelo visoko odmerjena (3 plače).

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Je pa zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje in o zadevi vsaj preuranjeno odločilo.

6. V tem sporu je sodišče prve stopnje odločalo drugič. Prvič je s sodbo opr. št. Pd 57/15 z dne 17. 2. 2016: - ugotovilo, da je imel tožnik pri toženki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas; - da je tožniku delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 5. 2014 nezakonito prenehalo; - da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 13. 5. 2015 in je trajalo do 17. 2. 2016; - ugodilo je reparacijskemu zahtevku za obdobje 13. 5. 2015 do 17. 2. 2016; - tožniku prisodilo 1.257,00 EUR bruto denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 (III. točka izreka); - odločilo o stroških postopka.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki in pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 301/2016 z dne 13. 10. 2016 razveljavilo III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (o prisojenem denarnem povračilu) in zadevo vrnilo v novo sojenje. Pritožbo tožnika pa je štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe glede zahtevka za reintegracijo ter raparacijskega zahtevka za čas od 18. 2. 2016 dalje. Na podlagi takšne odločitve pritožbenega sodišča je bilo sodišče prve stopnje dolžno odločati še o: - zahtevku za reintegracijo; - o reparacijskem zahtevku za obdobje od 18. 2. 2016; - o denarnem povračilu (za primer zavrnitve zahtevka za reintegracijo in uporabi 118. člena ZDR-1).

7. Pritožba neutemeljeno očita kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni res, da sodba ne vsebuje vseh razlogov oziroma da so ti razlogi nejasni in da ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je dovolj jasno obrazložilo, da je zahtevek za reintegracijo zavrnilo na predlog toženke, ki se je sklicevala na zatrjevano diskriminacijo, zaradi česar so odnosi med strankama tako porušeni, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Poleg tega se je sklicevalo tudi na odločitev pritožbenega sodišča (sicer nepravilno), da je pravnomočno razsojeno o prenehanju delovnega razmerja z dnem 17. 2. 2016. Navedena so torej vsa odločilna dejstva in vsi razlogi za odločitev. Enako to velja tudi glede prisojenega denarnega povračila, ko se je prvostopno sodišče opredelilo do kriterijev po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 in obrazloženo odločilo.

8. Utemeljeno pa pritožba očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z reintegracijskim zahtevkom, posledično pa tudi v zvezi z datumom prenehanja delovnega razmerja in končno o priznanju denarnega povračila (o temelju in višini).

9. Nikakor ni pravilna utemeljitev prvostopnega sodišča za zavrnitev reintegracijskega zahtevka, kot je navedeno v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, češ da je pravnomočno odločeno o prenehanju delovnega razmerja z dnem 17. 2. 2016. V prvem stavku izreka II. točke sodbe Pd 57/2015 je odločeno le, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in je trajalo do 17. 2. 2016. Odločitev se torej nanaša na trajanje delovnega razmerja, ne pa na prenehanje. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče v sodbi in sklepu Pdp 301/2016 v predzadnjem stavku 9. točke obrazložitve izrecno poudarilo, da je delovno razmerje trajalo "vsaj" do 17. 2. 2016. V kolikor bi bilo o prenehanju delovnega razmerja že pravnomočno odločeno, potem pritožbeno sodišče prvostopnemu ne bi naložilo, da dopolni odločitev o reintegracijskemu zahtevku.

10. Prvostopno sodišče je o reintegracijskemu zahtevku sicer odločalo tudi po vsebini in svojo odločitev utemeljilo v 6. točki obrazložitve, vendar nepravilno. Res je, da je na podlagi prvega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v primeru ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi mogoče odločiti o njenem prenehanju s sodbo (t.i. sodna razveza). To lahko stori sodišče na predlog delavca ali delodajalca, v kolikor se ugotovijo tudi okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. V konkretnem primeru je sodno razvezo predlagala toženka. To je storila v vlogi z dne 21. 9. 2015, kjer je navedla (podala trditveno podlago), da je zaupanje do tožnika popolnoma porušeno. Takšno dejstvo je utemeljila s tem, da ji tožnik v tožbi očita številne nepravilnosti glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas in celo diskriminacijo. Tožnik je na naroku 23. 9. 2015 vztrajal pri reintegraciji in predlogu toženke nasprotoval. Izrecno je opozoril, da toženka za svoje trditve ni ponudila nobenega dokaza. Poleg tega pa je poudaril, da so njegove trditve namenjene uveljavljanju svojih pravic na sodišču, kar pa ne more biti razlog za to, da se mu izplača denarno povračilo namesto reintegracije. Na podlagi navedenega je očitno, da sta si bila interesa pogodbenih strank različna, zaradi česar bi toženka svoje trditve o porušenem zaupanju morala dokazati. V omenjeni vlogi je kot dokaz predlagala "kot pod točkami 1 do 12", iz česar pravzaprav sploh ni razvidno, kateri dokazni predlogi so s tem mišljeni. Pred to vlogo je toženka podala le odgovor na tožbo, kjer so le točke 1-3, v njih pa navedeni listinski dokazi (ki obravnavanega dejstva ne dokazujejo) in priče, ki jih je sodišče zaslišalo, vendar iz njihovih izpovedb ni razvidno, da bi katerakoli priča sporna dejstva sploh omenjala.

Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja je odločilno dejstvo za sodno razvezo in ga mora stranka, ki ga zatrjuje, tudi dokazati. Prvostopno sodišče se z ugotavljanjem obstoja teh dejstev sploh ni ukvarjalo, ni sprejelo nobene dokazne ocene in je kljub tožnikovemu nasprotovanju enostavno sprejelo trditev toženke za resnično. Zato je zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter reintegracijski zahtevek vsaj preuranjeno zavrnilo.

11. Ker je prvostopno sodišče o reintegracijskem zahtevku nepravilno odločilo, je vsaj preuranjena tudi odločitev o prisojenem denarnem povračilu (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožniku bi povračilo pripadalo le, v kolikor bi bil reintegracijski zahtevek zavrnjen in bi bilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi odločeno s sodbo sodišča, skladno s 118. členom ZDR-1. 12. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri ter ponovno odločiti o reintegracijskemu zahtevku, pri tem pa zlasti ugotoviti ali so res podane takšne okoliščine in interesi strank, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče in ali jih je toženka uspela dokazati. V kolikor se bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo za sodno razvezo, naj upošteva, da o datumu prenehanja delovnega razmerja še ni bilo odločeno in pri tem upošteva določilo v prvem odstavku 118. člena ZDR-1, ponovno pa odloči tudi o denarnem povračilu. Ob ponovnem odločanju pa naj bo pozorno tudi na dokazni sklep (v tej smeri sicer pritožba ni bila podana), ki na seji senata 13. 4. 2017 sploh ni bil sprejet, čeprav je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedeno, da so bili na seji senata izvajani dokazi.

13. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči o zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ni samo opravilo glavne obravnave oziroma dopolnjevalo dokaznega postopka v smislu pooblastila iz 355. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov glede obstoja okoliščin in interesov pogodbenih strank, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ne bi šlo za pomanjkljivosti, ki bi jih lahko odpravilo pritožbeno sodišče, ki bi tako prevzelo vlogo sodišča prve stopnje. S tem pa bi bila strankam tudi odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

14. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.