Jedro

Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane vnaprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo oziroma nenadno bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitve toženke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ob upoštevanju stališč sodbe C-742/19 ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Presoja sodišča prve stopnje o navedenem tako temelji na več razlogih in ne zgolj na dejstvu, da v konkretnem primeru ni šlo za bojno operacijo, kot to skuša prikazati pritožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati prikrajšanje pri plači za pripravljenost na določenem kraju za določene mesece od decembra 2017 do marca 2022 v neto zneskih od bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). V presežku, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska za mesec oktober 2021 za čas od 6. 11. 2021 do 15. 11. 2021, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.392,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovni izrek (točki I in III izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da že sama narava sporne dejavnosti (straža, varovanje državne meje) izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES. Sodišče EU je državam članicam omogočilo izvzem celotnih kategorij vojaških dejavnosti. Dolžna je bila dokazati, da je dejavnost izključena iz področja uporabe direktive, pri čemer ni bistveno, kakšno delo je v zvezi s to dejavnostjo opravljala tožnica. Če ta ob poprejšnji ugotovitvi, da je posamezna dejavnost izključena s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, meni, da bi se za njen konkretni primer navedena direktiva morala uporabiti, je na njej dokazno breme o tem, da za njen primer direktiva vseeno velja. Sodišče prve stopnje je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Glede straže navaja, da je ni mogoče šteti za običajno službo, pri čemer tožnica ni bila razporejena na formacijsko dolžnost stražar. Rotacije zaposlenih imajo lahko nepopravljive posledice. Straža je bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Sistem rotacij ni primeren. Sklicevanje sodišča na sodbo VIII Ips 196/2018 ni primerno, saj ta ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Pri straži je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so rotacije možne, in ne, ali so primerne. Dokazni postopek je brez dvoma pokazal, da je bolj smotrno, da se objekti varujejo na daljše obdobje in ne s sistemom rotacij. Pri vojaških objektih obstaja potreba po naraščanju sil, vedno obstaja možnost za izredne dogodke. Izpostavlja, da je možna izvedba vojaške operacije, čeprav ne gre za bojno delovanje, kar izhaja iz pojasnil A. A., saj se lahko operacije izvajajo tudi v nebojnem smislu. Sodišče ni napravilo dokazne ocene glede izpovedbe priče B. B., čeprav je njegovo izpovedbo povzelo v obrazložitev sodbe, in glede vseh predloženih listinskih dokazov, predlaganih v zvezi s stražo. Ker sodba glede straže nima razlogov o odločilnih dejstvih, je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede varovanja državne meje je uveljavljala izjeme iz vseh štirih alinej sodbe C-742/19. Poenostavljeno in zmotno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila naloga SV na državni meji le podpora policiji; pri tej ugotovitvi je prezrlo toženkine navedbe. Ni se opredelilo do vseh njenih navedb, da je suverena pravica vsake države, da se odziva na grožnje in izvaja vojaške operacije oziroma da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, niti do navedb o cilju operacije Odboj, ki je zmanjšanje števila nezakonitih migracij, in da je bilo bistvo odrejene pripravljenosti v hitri odzivnosti. Prav tako se ni opredelilo do navedb, da se je tožnica usposabljala na varovanju državne meje. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je zavzelo stališče, da osem let trajajočega pojava ni mogoče šteti za izredni dogodek. Sistem rotacij za varovanje državne meje ni primeren. Opozarja na razliko med primernostjo in možnostjo sistema rotacij. Sodišče ni ustrezno pojasnilo, zakaj ni upoštevalo izpovedi C. C., da bi varovanje državne meje v sistemu rotacij vplivalo na učinkovitost, odzivnosti in kvaliteto varovanja. Sodišče ne more poseči v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Zmotno je ugotovilo, da varovanje meje ni vojaška operacija, saj ni sledilo definiciji, podani s strani strokovnjaka vojaške stroke, da je vojaška operacija načrtovana aktivnost in oblika bojnega ali nebojnega delovanja za dosego nekega učinka oziroma rezultata in kot taka vojaška operacija v pravem pomenu besede lahko poteka tudi v ne vojnem obdobju - v miru. Ker se sodišče prve stopnje do navedb toženke glede opredelitve vojaške operacije ni opredelilo, je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je varovanje meje ustrezalo vojaški operaciji v pravem pomenu besede, potrjujeta tudi priči C. C. in A. A. ter vsebina Direktive št. ... z dne 7. 12. 2020, česar sodišče ni dokazno ocenilo. Toženka sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tudi v tem delu zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in na tej podlagi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Presoja, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz sodbe C-742/19, je v izpodbijani sodbi utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjske odločitve ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo nasprotij o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oz. zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Toženka s pavšalnim pritožbenim očitkom kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po vsebini dejansko izpodbija sprejeto dokazno oceno in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.

7. Tožnica je bila pri toženki zaposlena kot vojak D. Za čas stalne pripravljenosti, ki ji je bila zaradi straže in varovanja državne meje odrejena na kraju, ki ga ni smela zapustiti, zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor; Ur. l. RS, št. 57/2008 s spremembami in dopolnitvami) in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje državne meje (glede pripravljenosti na terenskem usposabljanju je tožbo že predhodno umaknila, sodišče prve stopnje pa je v tem delu postopek ustavilo s sklepom z dne 7. 7. 2023), zavrnilo pa ga je le v delu obdobja glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska za mesec oktober 2021. 8. Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive 2003/88/ES je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači. 9. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Tožnica je o tem, kakšno delo je opravljala v vtoževanem obdobju, podala ustrezno trditveno podlago. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnica navedla vsa odločilna dejstva glede trajanja, kraja in razloga odrejene pripravljenosti. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je o tem podala le pavšalne in skope navedbe. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je tožnica v spornem času opravljala delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe direktive, oziroma je bila vključena v posebne dejavnosti, ki uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Zatrjevanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno razporedilo dokazno breme, zato ne drži. 10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnice ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe navedene Direktive. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje oziroma ali ju je glede na njuno naravo in vsebino mogoče opredeliti kot eno od izjem, ki omogoča izključitev iz Direktive. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bila v to vojaško dejavnost vpeta tožnica.

11. Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Prvostopenjski ugotovitvi, da je straža predstavljala običajno službo pripadnika, pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem, da tožnica ni bila razporejena na formacijsko dolžnost stražar. V 97.č členu Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji) je določeno, da stražarsko službo opravlja vojaška oseba, to pa je tožnica nesporno bila. Sicer pa je za ta spor ključno dejstvo, da je v vtoževanem obdobju tožnica stražo opravljala, kar med strankama prav tako ni bilo sporno, niti v katerem časovnem obdobju jo je opravljala.

12. Zaključku, da straža ne utemeljuje obstoja izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19, pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da se sodišče ni opredelilo do več toženkinih navedb. Presojo ključnih toženkinih navedb je sodišče prve stopnje strnilo v pravilni zaključek, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo primeren sistem rotacije zaposlenih. Te presoje ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala.

13. Prav tako neuspešno je pritožbeno izpostavljanje toženkine navedbe, da imajo rotacije lahko nepopravljive posledice. Toženka se je v zvezi s tem le pavšalno sklicevala na različne dejavnike tveganja in možnost izrednih dogodkov. Tudi sicer za konkretne objekte (E., F., vojaško skladišče G.), na katerih je tožnica opravljala stražo, niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi izkazovale realno možnost nastopa zatrjevanih posledic rotacij.

14. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Četudi bi bilo določeno vojaško dejavnost mogoče bolj učinkovito izvesti v sistemu pripravljenosti, to še ne pomeni, da je ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Pri tem je toženkina trditev, da obstaja potreba po naraščanju sil, ki je ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti, ostala zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja, prav tako njena trditev, da je s spremembo režima varovanja nemogoče zavarovati objekt v primeru potrebe po obrambi.

15. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernem prvostopenjskem sklicevanju na sodbo VIII Ips 196/2018. Sodišče druge stopnje izpostavlja, da se navedena zadeva nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu, s čimer je ustrezno upoštevalo "dejstveni kompleks predmetne zadeve", ki ga toženka izpostavlja v pritožbi.

16. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je pri izvajanju aktivnosti straže pavšalno ocenjevalo primernost rotacij, tako da je dejansko ugotavljalo le, ali so te možne (in ne tudi, ali so primerne), kar ne drži. Slediti tudi ni pritožbeni graji, da sodišče prve stopnje izpovedi B. B. ni dokazno ocenilo, čeprav je predlagano pričo neposredno zaslišalo, njegovo izpoved v bistvenem povzelo v obrazložitev in ji sledilo, kar nujno pomeni, da jo je ocenilo kot verodostojno in zanesljivo. Tako je ugotovilo, da se straža na objektih, kjer jo je opravljala tožnica, ne izvaja več s pripravljenostjo, ampak z rotacijami; glede na takšno ugotovitev je pravilno zavrnilo toženkino prizadevanje, da naj bi pri straži šlo za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES.

17. V zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje (tudi po preimenovanju te aktivnosti v operacijo Odboj) ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19), sodišče prve stopnje ni zmotno presodilo dokazov, niti ni storilo očitanih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to napačno očita pritožba. Presoja sodišča, ali je mogoče določeno aktivnost vojske šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe Sodišča EU, predstavlja pravno presojo, ki je v pristojnosti sodišča. Sodišče ni vezano na definicijo, ki jo poda ena ali druga stranka ali celo priča, zato mnenje (pojasnilo vojaške stroke) A. A. v zvezi s tem ni odločilno. Sodišče prve stopnje je s sprejeto razlago temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino, s tem pa ni poseglo v pravico države, da določeno aktivnost oziroma nalogo opredeli kot vojaško operacijo, kot zmotno navaja pritožba.

18. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da se je tožnica usposabljala pri varovanju državne meje. V zvezi s to navedbo je v 34. točki obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da je bilo delovanje SV na območju državne meje usmerjeno v neprekinjeno izvajanje nalog varovanja državne meje skupaj s Policijo v smislu mešanih patrulij, pri katerih je pripadnik vojske varoval postopek, ki ga je izvajal policist, in pošiljanjem pripadnikov vojske na samostojne opazovalnice. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje varovanje državne meje torej ni potekalo v okviru začetnega usposabljanja in operativnega urjenja.

19. Pritožba s poudarjanjem pisnih izjav prič C. C. in A. A. neutemeljeno vztraja, da je varovanje meje v spremenjenih okoliščinah (operacija Odboj) predstavljalo vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč mogoče dovolj jasno razbrati, da sodišče prve stopnje izpovedbama navedenih prič, s katerima je želela toženka sodišče prepričati v pravilnost svojih stališč o migrantski krizi kot izrednem dogodku, in o tem, da je varovanje državne meje vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni sledilo, saj sta izhajali iz pojasnil vojaške znanosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da je pri razlagi pojmov iz sodbe Sodišča EU potrebno izhajati iz smisla Direktive 2003/88/ES. Sodišče izjav navedenih prič tako ni prezrlo, je pa na podlagi izpeljanega dokaznega postopka sprejelo drugačen materialnopravni zaključek od tistega, h kateremu se je toženka ob pomoči navedenih prič zavzemala. Toženka ne more uspeti niti s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo vsebine dokumentov v zvezi z operacijo Odboj, pri čemer konkretno ne pojasni, zakaj in v čem naj bi bila vsebina navedenih dokumentov pomembna za odločitev v postopku. Navaja sicer, da je iz seznama nalog v Direktivi št. ... (priloga B12) razvidno, da je imela SV več nalog, kot jih je ugotovilo sodišče, ne pojasni pa, katere so te naloge in kako naj bi ta okoliščina vplivala na drugačen zaključek v zvezi z varovanjem meje kot vojaško operacijo.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se z uvedbo operacije Odboj, ki je vpeljala delo v režimu stalne pripravljenosti, narava dela na meji ni spremenila tako, da bi to utemeljevalo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Osnovna naloga SV je bila namreč še vedno varovanje državne meje s podporo in sodelovanjem s policijo. Pritožba zmotno očita, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so rotacije pri varovanju državne meje možne, ne pa, ali so primerne. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja navedene vojaške dejavnosti, prvostopenjske dokazne ocene v tem delu pa ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij. Ker se je pred operacijo Odboj opravljanje te naloge več kot pet let izvajalo s sistemom rotacij, in sicer tudi v začetni fazi v letu 2015, ko je bilo migrantov največ, to po pravilni prvostopenjski oceni dokazuje, da je bila za izvajanje te vojaške dejavnosti rotacija zaposlenih primerna tudi po uvedbi te operacije v letu 2020. Presoji, da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, pritožba zato zmotno nasprotuje z zatrjevanjem, da je bilo varovanje državne meje s sistemom stalne pripravljenosti bolj učinkovito, kot bi bilo z rotacijami. Četudi je odrejanje stalne pripravljenosti pripadnikom SV pri varovanju državne meje morda prispevalo k večji učinkovitosti te aktivnosti (hitrejši odzivnosti pripadnikov), slednje za zaključek o izključitvi te dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES ne zadošča. Vprašanje, kako bi bilo mogoče vojaško dejavnost organizirati učinkoviteje, na pravilnost odločitve v tem sporu ne more vplivati. Tudi v primeru, če bi varovanje državne meje v načinu stalne pripravljenosti imelo določene prednosti, to še ne pomeni, da gre za tako posebno dejavnost, da zanjo ni primerna organizacija dela, ki bi omogočala spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES.

21. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da varovanje državne meje ni pomenilo izrednega dogodka v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19. O tej izjemi ni mogoče govoriti v primeru večletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedmi prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU. V zadevi C-211/2019 (UO proti Készenléti Rendőrség) je Sodišče EU izpostavilo, da se Direktiva 2003/88/ES uporablja tudi v primeru opravljanja nalog nadzora na zunanjih mejah države članice oziroma v primeru prihoda državljanov tretjih držav na navedene meje, razen če iz vseh upoštevnih okoliščin izhaja, da se naloge izvajajo v okviru izrednih dogodkov. O pravno relevantnem izrednem dogodku je mogoče govoriti v primeru okoliščin, ki so po svoji teži in obsegu izredne, kot so npr. naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče... Takih okoliščin sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo, saj ne izhajajo niti iz trditev strank niti iz izvedenih dokazov.

22. Pritožba zmotno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje zgolj v podporni vlogi. Da je treba to nalogo šteti za podporno delovanje SV drugim državnim organom pri izvajanju njihovih nalog, izhaja iz pojasnil priče C. C. Direktivo št. ... z dne 7. 12. 2020 in s tem povezane ukaze je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo in tako tudi na njihovi podlagi utemeljeno sprejelo zaključek o podporni vlogi SV pri varovanju meje. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane vnaprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo oziroma nenadno bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitve toženke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ob upoštevanju stališč sodbe C-742/19 ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Presoja sodišča prve stopnje o navedenem tako temelji na več razlogih in ne zgolj na dejstvu, da v konkretnem primeru ni šlo za bojno operacijo, kot to skuša prikazati pritožba. Tudi nebojna operacija oziroma operacija v smislu nebojnega delovanja bi sicer lahko predstavljala vojaško operacijo v pravem pomenu besede in tako izjemo od uporabe Direktive, v kolikor bi bile podane tudi druge okoliščine, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Vendar takšnih okoliščin v konkretnem primeru toženka ni dokazala. Ugotovitve, da gre za kontinuirano, že večletno nalogo SV, ki se izvaja v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka sodišča prve stopnje.

23. Ker glede na vse obrazloženo s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

24. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).