Jedro

Če se akt o podržavljenju ne ujema v celoti z zemljiškoknjižnim stanjem ob podržavljenju nepremičnine, je pri ugotavljanju denacionalizacijskih upravičencev treba upoštevati tudi druge dokaze in ne le zemljiškoknjižno stanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 27.6.2002, in se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 27.6.2002, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper delno odločbo Upravne enote I. z dne 17.7.2001. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil: da je zavezanec za denacionalizacijo M-H. d.o.o., L. dolžan v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe upravičencem do denacionalizacije I.R. do 3/6, V.R. do 1/6, K.B. do 1/6 in A.V. do 1/6 izročiti v last in posest parcelo št. 333/1 vl. št. 411 k.o. Č.v. (1. točka izreka), zavezanec za denacionalizacijo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije pa istim denacionalizacijskim upravičencem po enakih deležih izročiti v last in posest parceli št. 334/1 in 333/3 vl. št. 411 k.o. Č.v. ter parceli št. 434/9 in 436/3 vl. št. 302 k.o. Č.v. (2. točka izreka), da bo Okrajno sodišče v Idriji po pravnomočnosti odločbe izvedlo spremembo zemljiškoknjižnega stanja po uradni dolžnosti (3. točka izreka) in za skrbnico za poseben primer imenoval A.Š. (4. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bilo zemljiško posestvo, ki so ga sestavljale parcele, vpisane v vl. št. 49 in vl. št. 71 k.o. Č.v., v času, ko so bile določene parcele tega posestva podržavljene, v solastnini I.R. do 3/6 ter V.R., K.B. in A.V., za vsakega do 1/6. Z odločbo Okrajnega izvršilnega LO I., Poverjeništva za kmetijstvo z dne 21.8.1951, so bile v odločbi naštete parcele podržavljene na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (Uradni list RS, št. 10/48), po katerem so se razlaščali presežki zemljiških posestev nekmetov (11. člen tega zakona). Kot izhaja iz odločbe o podržavljenju, je za izvajanje agrarne reforme pristojni organ ugotovil, da solastnici posestva K.B. in A.V. nista kmetici, zato presežek njunega posestva zapade pod agrarno reformo, ter odločil, da se razlasti presežek posestva K.B., ki ga v naravi predstavljajo zemljišča v izmeri 12 ha in presežek posestva A.V. v izmeri 7 ha ter določil parcele, ki se razlastijo. Ostale parcele pa je razdelil med solastnike tako, da je določil, katere parcele, ki so bile do tedaj v solastnini, ima posamezna oseba v izključni lasti. Ob takem dejanskem stanju je po presoji sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke, da so denacionalizacijski upravičenci do vrnitve podržavljenih parcel, kar je v obravnavani zadevi sporno vprašanje, vsi njihovi lastniki v takšnem sorazmerju, kot je bila pred podržavljenjem deljena lastninska pravica na teh nepremičninah, pravilna. K.B. in A.V. je solastninska pravica na podržavljenih parcelah bila odvzeta na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, glede I. in V.R., premoženja katerih ta zakon ni zajemal, pa je šteti, da je bila njuna solastninska pravica odvzeta z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. V delni odločbi z dne 25.4.1995, s katero so bile določene nepremičnine že vrnjene, je bilo v skladu z zahtevkom odločeno, da se A.V. vrnejo nepremičnine v last do 1/6, zoper to odločbo pa se tožnika nista pritožila. Da naj bi bili upravičenki do vrnitve podržavljenih parcel le K.B. in A.V., sta tožnika zatrjevala šele v pritožbi z dne 16.9.1999, vloženi zoper delno odločbo z dne 10.9.1999. Ker pa je bil zahtevek glede A.V. vložen le glede njenega solastninskega deleža 1/6, bi uveljavljanje večjega deleža šele leta 1999 pomenilo širitev zahtevka za denacionalizacijo po preteku prekluzivnega roka za vlaganje zahtevkov, ki se je iztekel 7.12.1993, kar pa ni dopustno. Tudi iz teh razlogov ne bi bilo mogoče ugoditi zahtevi tožnikov po vrnitvi večjega obsega podržavljenih nepremičnin. Sodišče prve stopnje pa se ne strinja z mnenji obeh upravnih organov, da so tudi glede teh parcel, ki so bile z odločbo o agrarni reformi z dne 21.8.1951 v naravi razdeljene med tedanje solastnike, izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo, temveč deli mnenje tožnikov, da v tem delu ni mogoče govoriti o podržavljenju, saj ta zemljišča niso prešla v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino (2. odstavek 8. člen ZDen). Morebitnih oškodovanj, ki je posamezni lastnik zaradi tega utrpel, ni mogoče reševati v denacionalizacijskem postopku, ker za to v ZDen ni podlage. Ker o tem ni izrecnega sporazuma med bivšimi solastniki, se takšne razmere lahko uredijo le v ustreznih sodnih postopkih.

Tožnika vlagata pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in predlagata, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma podredno, da v skladu s 77. členom ZUS izpodbijano sodbo spremeni. Navajata, da pok. V.R. in I.R. v denacionalizacijskem postopku v skladu z veljavno zakonodajo nimata statusa denacionalizacijskega upravičenca, ker jima predmetno premoženje ni bilo podržavljeno. Iz odločbe o podržavljenju z dne 21.8.1951 izhaja, da so bile v korist splošnega ljudskega premoženja podržavljene nepremičnine, vpisane pri vl. št. 49 in 71 k.o. Č.v., glede katerih je bila v zemljiški knjigi vknjižena formalna solastninska pravica na pok. K.B. in na pok. I.V., vendar pa je državni organ pred samo razlastitvijo omenjeno solastninsko skupnost razdružil ter je razlastil nepremičnine, ki so bile v izključni lasti in posesti pok. K.B. in pok. I.V., vsake do 1/2. Brez kakršnekoli pravne podlage in razumske presoje so zaključki v izpodbijani sodbi, da izhaja denacionalizacija kot ukrep poprave posledic prisilnih ukrepov državnih organov iz lastninskega stanja, kakršno je bilo pred podržavljenjem ter da je kljub temu, da se odločba z dne 21.8.1951 glasi le na K.B. in A.V., potrebno šteti, da je odločba učinkovala zoper vse osebe. Napačne so navedbe tožene stranke, da v sporni odločbi sploh ni določeno, katere konkretne parcele so bile podržavljene K.B. in A.V. V obrazložitvi odločbe o razlastitvi z dne 21.8.1951, izhaja, da je bilo le pok. K.B. in A.V. podržavljeno premoženje in sicer v skladu z Zakonom o agrarni reformi, ker ju je takratni razlastitveni organ štel za nekmeta, medtem ko je bil pok. I.R. in V.R. priznan značaj kmeta in nista bila razlaščena. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo odločbo o podržavljenju in je iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo, ker je napačno uporabilo materialno pravo (ZDen, ZUP, ZUS), so podani razlogi po 1. odstavku 72. člena ZUS in po 2. odstavku 77. člena ZUS. V dokaznem postopku in v tožbi sta tožnika poudarila, da je ob podržavljenju celotnega posestva V.R. pridobil 25 in A.R. 32 ha, medtem ko je tožena stranka z izpodbijano odločbo premoženje, odvzeto pok. A.V. in K.B. 18 ha razdelila namesto na dva na štiri dele. Če bi odločba prvostopenjskega organa o denacionalizaciji spornega zemljišča vzdržala, bi to pomenilo, da bi bila pok. V. in A.R. na račun pok. K.B. in A.V. obogatena, ker bi namreč dobila več, kot sta imela pred izdajo odločbe o razlastitvi. Pok. V.R. in I.R. ni bilo z navedeno odločbo ničesar podržavljeno, kar pomeni, da ne moreta biti denacionalizacijska upravičenca. Tožena stranka se napačno sklicuje na neusklajeno zemljiškoknjižno stanje oziroma na to, da le-to v času podržavljenja ni ustrezalo dejanskemu stanju, kar je v konkretnem postopku brezpredmetno in nepravilno. V času denacionalizacije ni mogoče vračati podržavljenih nepremičnin po zemljiškoknjižnem stanju. Podržavljeno premoženje se namreč vrača le tistemu, ki mu je bilo dejansko podržavljeno. Za navedbo, da gre za širitev zahtevka za denacionalizacijo po preteku prekluzivnega roka za vlaganje zahtevkov, upravni organ nima pravne podlage. Tožnika sta podala popolno denacionalizacijsko zahtevo. Smisel in namen ugotovitvenega postopka pa je v celoti ugotoviti dejansko in pravno stanje, pravilno presoditi listine, dejstva, dokaze itd., česar pa prvostopenjski organ in tudi tožena stranka nista storila. Ni nikakršne pravne podlage, ki bi utemeljevala stališče tožene stranke, da je potrebno šteti, da je odločba učinkovala zoper vse osebe, ki so bile solastniki, katerim so bili podržavljeni solastninski deleži, kakršne so pred podržavljenjem imeli.

Denacionalizacijski zavezanec M-H. d.o.o., L., ki ga zastopa J.Z., odvetnik v L., v odgovoru na pritožbo navaja, da je treba šteti, da je odločba o podržavljenju učinkovala zoper vse osebe, ki so bile ob podržavljenju solastniki in so bili vsem solastnikom podržavljeni solastninski deleži, kakršne so pred podržavljenjem imeli. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa in SOD na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Res je, da zakonitosti odločbe o podržavljenju ni mogoče presojati v denacionalizacijskem postopku. Toda, odločba o podržavljenju je podlaga in za odločanje o denacionalizaciji pravno pomembna listina, saj je iz nje razvidno, komu in kakšno premoženje je bilo podržavljeno. Upravičenci do denacionalizacije pa so glede na določbo 3. člena ZDen osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po v tej zakonski določbi navedenih predpisih in na katere se praviloma glasi akt o podržavljenju. V obravnavani zadevi sta bili, kot izhaja iz 1. točke odločbe o podržavljenju z dne 21.8.1951, ki je med predloženimi spisi, razlaščeni le K.B. in A.V. Le imenovanima so bile na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji podržavljene v isti točki izreka odločbe navedene nepremičnine. Iz 2. točke izreka iste odločbe o podržavljenju pa je razvidno, kako je državni organ razdelil med solastnike skupnega premoženja ostale nepremičnine, ki so bile pred podržavljenjem skupna lastnina. Res je, da nepremičnine iz 2. točke izreka odločbe o podržavljenju niso predmet presoje v tem upravnem sporu, vendar pa je tudi na podlagi 2. točke izreka iste odločbe mogoče ugotoviti voljo državnega organa, ki je s to odločbo razdelil skupno premoženje tako, da je razlastil le dve solastnici, nato pa še razdelil do tedaj skupno premoženje, vpisano v zemljiško knjigo po lastninskih deležih posameznih lastnikov. Ker pa se, ob izpolnjenih pogojih za denacionalizacijo, podržavljeno premoženje vrača le tistim upravičencem, ki jim je bilo premoženje dejansko podržavljeno, imata tožnika prav, ko zatrjujeta, da sta v obravnavani zadevi upravičenki do denacionalizacije pod točko 1. izreka navedenih nepremičnin le K.B. in A.V. Po presoji pritožbenega sodišča namreč ni mogoče razlagati vsebine navedene odločbe o podržavljenju drugače, kot je v tej odločbi zapisana. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne more vplivati že pravnomočna odločitev upravnega organa o vrnitvi dela podržavljenega premoženja, saj je predmet presoje v tem upravnem sporu le zakonitost izpodbijane sodbe v zvezi z delno odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 17.7.2001 in v njej navedenih podržavljenih nepremičnin. Tudi ne gre za razširitev denacionalizacijskega zahtevka, če sta tožnika kot pravna naslednika denacionalizacijske upravičenke A.V. v upravnem postopku uveljavljala nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede denacionalizacijskih upravičencev in nepremičnin, ki so predmet presoje v istem denacionalizacijskem postopku.

Po presoji pritožbenega sodišča sta v obravnavani zadevi tožena stranka in sodišče prve stopnje zmotno presodila navedeno odločbo o podržavljenju, na katero sta oprla svoji odločitvi, in sicer s tem, ko sta presodila, da sta poleg K.B. in A.V. denacionalizacijska upravičenca tudi I. in V.R. Če se akt o podržavljenju ne ujema v celoti z zemljiškoknjižnim stanjem ob podržavljenju nepremičnine, je namreč pri ugotavljanju denacionalizacijskih upravičencev treba upoštevati tudi druge dokaze in ne le zemljiškoknjižno stanje kot v obravnavani zadevi. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. točke 2. odstavka 77. člena ZUS v zvezi z 2. točko 1. odstavka 60. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedeno v tej sodbi.