Jedro

Opozorilni znaki za oviro na cesti niso namenjeni temu, da bi udeležence v prometu opozarjali, naj se za oviro vrnejo na svojo polovico ceste, naj torej ne vozijo še naprej po sredini ceste. Trčenje tožnika s preko sredine ceste vozečim kolesarjem in škode, ki je zaradi tega nastala tožniku, zato ni mogoče pripisati zavarovancu tožene stranke. Tisto, zaradi česar je treba pred oviro na cesti postaviti opozorilni znak, v tem primeru namreč ni bilo vzrok škode - kolesar je neoznačeno oviro že (uspešno) obvozil, potem pa, namesto da bi se vrnil na svojo polovico ceste, nadaljeval z vožnjo po sredini, oziroma celo po nasprotni polovici ceste.

Izrek

Tožnikova revizija se zavrne, reviziji tožene stranke pa se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožnikova pritožba zavrne in v zavrnilnem delu potrdi sodba prve stopnje, pritožbi tožene stranke pa se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v preostalem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka mora tožniku plačati 14.605,24 EUR (prej 3.500.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.8.1997." Tožnik mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 150,23 EUR (prej 36.000 SIT) stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, 388,91 EUR (prej 93.200 SIT) stroškov pritožbenega postopka in 600,06 EUR (prej 143.800 SIT) stroškov revizijskega postopka. Od zneska 600,06 EUR (prej 143.800 SIT) mora plačati tudi zakonske zamudne obresti od 22.6.2007 dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 840.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2002. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da mora tožniku povrniti 282.807 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da mora tožena stranka tožniku plačati 2.240.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in to od 1.1.2002 do 21.5.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 22.5.2002 dalje pa po predpisani obrestni meri. Sicer je tožnikovo pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Toženo stranko je še zavezalo, da mora tožniku povrniti 520.993 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve) ter 66.695 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2005. Pritožbeno sodišče je sodbo prve stopnje spremenilo zato, ker je prvostopenjsko sodišče "dalo premalo poudarka, da je do nastale nezgode prišlo zaradi nevarne situacije, ki jo je le povzročila tožena stranka s svojo opustitvijo postavitve prometne signalizacije". Po mnenju pritožbenega sodišča je treba pri porazdelitvi odgovornosti upoštevati dejstvo, da je "zavarovanec tožene stranke Š...Ć strokovnjak, profesionalec in se od njega zahteva največja skrbnost".

Zoper to sodbo sta vložili revizijo obe stranki. Tožena stranka, ki uveljavlja bistvene kršitve postopka in zmotno uporabo materialnega prava, meni, da sodišči prve in druge stopnje nista obravnavali vprašanja, ali je v konkretnem primeru sploh podana vzročna zveza. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). V konkretnem primeru namreč vzročna zveza ni podana. Do trčenja je prišlo 10 m za oviro, ko je imel kolesar na razpolago 7 m, da bi se umaknil na svojo polovico ceste oziroma ob desni rob. Ker je nadaljeval z vožnjo po sredini ceste, je treba trčenje pripisati zgolj njegovemu ravnanju, ne pa dejstvu, da ovira na cesti (s paleto zavarovan odtočni jašek) ni bila označena. Ovira je na kolesarjevo vožnjo vplivala le toliko, da je moral zaviti s svoje smeri in jo obvoziti, na njegovo nadaljnjo vožnjo pa ovira, in predvsem manjkajoča signalizacija ni prav v ničemer vplivala. Ker torej opustitev zavarovanca ni v vzročni zvezi z nesrečo, tudi ni zavarovančeve odškodninske odgovornosti. Tožena stranka tudi meni, da je dosojena odškodnina previsoka.

Tožnik je vložil revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je zavrnjen njegov višji zahtevek (1.260.000 SIT), uveljavlja pa zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je izključni vzrok škodnega dogodka paleta, ki je ležala na cesti. Tako on kot kolesar K. sta bila navadna udeleženca v prometu, od katerih se zahteva povprečna skrbnost. Drugače je z zavarovancem tožene stranke. Javno podjetje Komunala R. zavezuje profesionalna skrbnost in zanj se zahteva najvišji standard skrbnosti. To, da so delavci tega podjetja na sredini voznega pasu pustili paleto brez kakršnegakoli opozorila, ni le skrajna malomarnost, ampak že eventualni naklep. Dovolj bi bilo, da bi "nekaj 10 m pred paleto postavili dva opozorilna znaka na nevarnost ali na zoženje ceste". S takim ravnanjem je zavarovanec tožene stranke ustvaril nevarno situacijo, zaradi česar bi moral odgovarjati objektivno. Tožnik v nadaljevanju pojasnjuje, zakaj bi moralo sodišče njegovim zahtevkom v celoti ugoditi tudi po višini in meni, da je upravičen do zamudnih obresti za čas od 9.8.1997. Revizija tožene stranke je utemeljena, tožnikova revizija pa ni utemeljena.

Revizijski očitek tožene stranke, da se sodišči prve in druge stopnje nista ukvarjali z vprašanjem vzročne zveze ter da zato njuni sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ne drži. Res so razlogi o vzročni zvezi kratki in poenostavljeni, vendar daleč od tega, da jih sploh ne bi bilo, ali da bi bili nerazumljivi, skratka, da sodb prve in druge stopnje zaradi tega ne bi bilo mogoče preizkusiti (kar je bistven, pravzaprav edini pogoj postopkovne kršitve iz 14. točke 339. čl. ZPP - če je sodbo mogoče preizkusiti, potem ta kršitev postopka ni podana). Stališče sodišč prve in druge stopnje je, da je prišlo do trčenja zato, ker sta tako tožnik kot (zlasti) kolesar K. vozila preveč po sredini ceste (oziroma kolesar K. celo preko namišljene sredinske črte), da pa je "k takšni protipredpisni vožnji kolesarja Š...Ć soprispeval tudi zavarovanec tožene stranke, ki k postavljeni oviri na cesti ni postavil ustrezne označbe" (tako sodišče prve stopnje na 7. strani sodbe), oziroma, "Š...Ć da je do nastale nezgode prišlo zaradi nevarne situacije, ki jo je le povzročila tožena stranka s svojo opustitvijo postavitve prometne signalizacije Š...Ć" (tako pritožbeno sodišče na 4. strani izpodbijane sodbe). Sodišči sta torej samemu dejstvu, da je zavarovanec tožene stranke ravnal v nasprotju s 149 čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (U. l. SFRJ 50/88 in nasl.), ker ni postavil prometne signalizacije, ki bi opozarjala na oviro na cesti (s paleto prekrit odtočni jašek), pripisali škodo, ki je nastala zaradi trčenja mopedista in kolesarja približno sedem metrov za to oviro. Njuno stališče bi bilo torej mogoče posplošiti v pravilo, da krivda za določeno dejanje ali opustitev kar sama po sebi pritegne vso škodo, ki je prostorsko in časovno povezana s takim zakrivljenim ravnanjem ali stanjem. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je tako stališče sicer napačno, vendar to ne pomeni, da je sodba, ki ga zastopa, že samo zaradi tega do te mere nerazumljiva, da je ne bi bilo mogoče niti preizkusiti.

Za presojo vzročne zveze je poleg dejstva, da je prišlo do trčenja na tožnikovi polovici cestišča, odločilnega pomena ugotovitev, da je kolesar K. potem, ko je obvozil neoznačeno oviro na cesti (s paleto prekrit odtočni jašek), nadaljeval z vožnjo po sredini ceste, oziroma celo preko sredine, čeprav je imel "Š...Ć možnost po tem, ko je obvozil oviro in tudi lužo (če tudi je segala tri metre naprej od ovire) vrniti se na svoj vozni pas Š...Ć", da je torej "Š...Ć obvozil oviro in lužo in ob luži vozil naprej in očitno pozornost namenil vožnji ob luži, ne pa nasproti vozečemu tožniku, zato tudi ni skrenil takoj desno"(tako sodišče prve stopnje na 6. strani sodbe). Bistveno je, da bi kolesar "nesrečo lahko preprečil, če bi zapeljal po obvozu ovire nazaj na svoj vozni pas,Ć saj je imel še 7 m prostora in bi se tako lahko izognil tožniku" (tako pritožbeno sodišče na četrti strani izpodbijane sodbe). Naravni vzrok trčenja torej ni opustitev postavitve opozorilnega znaka pred oviro na cesti, pač pa dejstvo, da je kolesar K. po tem, ko je neoznačeno oviro že obvozil, nadaljeval s kolesarjenjem po sredini ceste. Odveč je posebej utemeljevati, da opozorilni znaki za ovire na cesti niso namenjeni temu, da bi udeležence v prometu opozarjali, naj se za oviro, se pravi, ko ovire ni več, vrnejo na svojo polovico ceste, naj torej ne vozijo še naprej po sredini ceste(1). Trčenja tožnika s preko sredine ceste vozečim kolesarjem K. in škode, ki je zaradi tega nastala tožniku, zato ni mogoče pripisati zavarovancu tožene stranke(2). Tisto, zaradi česar je treba pred oviro na cesti postaviti opozorilni znak, v tem primeru namreč ni bilo vzrok škode - kolesar je neoznačeno oviro že (uspešno) obvozil, potem pa, namesto da bi se vrnil na svojo polovico ceste, nadaljeval z vožnjo po sredini, oziroma celo po nasprotni polovici ceste. Zato je pravna ocena pritožbenega sodišča, da bi kolesar K. "nesrečo lahko preprečil, če bi zapeljal po obvozu ovire nazaj na svoj vozni pas", napačna - napačna zato, ker v ravnanju kolesarja vidi prispevek, ne pa vzrok nesreče. Zaradi neke opustitve zavarovanca tožene stranke namreč trčenje ni bilo že kar vnaprej, samo po sebi in avtomatično usojeno in neizogibno, prav tako ne, kot na primer ne bi bil (ad absurdum) zaradi take opustitve usojen tožnikov ali kolesarjev padec v enem od naslednjih križišč, ali pa kar na domačem dvorišču (ki bi ga kolesar, recimo (po logiki pritožbenega sodišča) lahko preprečil s tem, da bi imel roki na krmilu kolesa, nogi pa na pedalih).

Ker tako ni podana vzročna zveza (ki je predpostavka odškodninskih zahtevkov - prim. prvi odstavek 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - U. l. SFRJ št. 29/78 in nasl.), tožbeni zahtevki niso utemeljeni. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo revizijo (378. čl. ZPP), ugodilo pa reviziji tožene stranke in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da se tožbeni zahtevki zavrnejo (prvi odstavek 380. čl. ZPP).

Glede na to, da je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je moralo odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik, ki v pravdni ni uspel, mora toženi stranki povrniti njene stroške - prvostopenjskega, pritožbenega in revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Ko govorimo o vzročni zvezi pri opustitvah, mislimo vselej na opustitve dolžnega ravnanja, in se sprašujemo, kaj je sploh smisel in namen dolžnega ravnanja - šele potem lahko sodimo, ali je treba določeno posledico pripisati opustitvi dolžnega ravnanja (opustitev sama po sebi namreč nikoli ne more pomeniti vzroka nastale posledice). Teorija o ratio legis vzročnosti (ki se sprašuje, pred katerimi škodnimi dogodki in pred katerimi škodami ima namen varovati varnostna norma, ki zapoveduje določeno ravnaje - v konkretnem primeru postavitev opozorilnega znaka) je zato pri škodah "zaradi" opustitev odločilnega pomena. Op. št. (2): Škoda bi bila pripisljiva opustitvi zavarovanca tožene stranke le, če bi logično vzdržala hipoteza, da v primeru, če bi bila ovira pravilno označena, kolesar po tem, ko jo je bil že uspešno obvozil, ne bi nadaljeval z vožnjo po nasprotni polovici ceste, ampak bi se vrnil na svojo polovico ceste. Da je taka miselna špekulacija absurdna, ni treba posebej dokazovati. Tako imenovani but - for test (prim. čl. 3:101 Načel evropskega odškodninskega prava) tu jasno pokaže, da v tem primeru ni vzročne zveze.