Jedro

Upoštevaje predložene fotokopije osebnih dokumentov v zadevi (več) ne obstaja očiten dvom v njegovo istovetnost oz. državljanstvo.

Za obstoj razloga omejitve gibanja po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost. Po presoji sodišča je toženka v izpodbijanem sklepu v zadostni meri pojasnila, o katerih dejstvih, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, je za odločitev o prošnji potreben osebni razgovor s tožnikom, saj je informacije mogoče pridobiti le od njega osebno (namreč glede tega, ali in kako je na tožnika vplivala razveza njegovih staršev, ali in kako mu je bilo onemogočeno pridobivanje dela v Maroku ter kakšne težave naj bi tožnik imel z maroškim kraljem).

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve 2142-1009/2020/3 (1312-21) z dne 26. 6. 2020 odpravi besedilo „ugotavljanja istovetnosti in“, v ostalem se tožba zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. V zadevi mednarodne zaščite - omejitve gibanja je bil izdan izpodbijani sklep, s katerim je toženka odločila, da se tožnika pridrži na prostore Centra za tujce, in sicer zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, pri čemer obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Ukrep se izreka za čas od ustne naznanitve do prenehanja razloga, vendar najdlje do roka ki je določen v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, z možnostjo podaljšanja.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tožniku gibanje omejeno zaradi razloga po 1. in 2. alinei prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Iz policijske depeše izhaja, da je tožnik v Slovenijo vstopil ilegalno 10. 6. 2020 po gozdu, še istega dne pa ga je že obravnavala PP A., nakar je bil naslednjega dne nastanjen v Centru za tujce, kjer je 16. 6. 2020 podal namero, da bi pri nas zaprosil za mednarodno zaščito, nato pa je 24. 6. 2020 prošnjo tudi dejansko vložil. Ob podaji prošnje je dejal, da je dvakrat prek Hrvaške želel priti do Italije, da bi si našel službo, saj v Maroku ni dela, vendar so ga hrvaški policisti vrnili v Bosno, na podlagi česar se je za zaščito odločil zaprositi v Sloveniji. Osebno izkaznico je pustil v Maroku in bo družini rekel, naj mu jo pošljejo, potni list pa so mu vzeli pripadniki NATO na meji z Grčijo. Njegovi starši so razvezani, kar je nanj vplivalo, oče se je poročil z drugo in jih zapustil. Ob ustno izrečenem ukrepu omejitve gibanja je tožnik dejal, da je slovensko mejo prečkal že prej, 3. 6. 2020, do prijetja s strani policije pa je bil v gozdu. Slovenijo je želel le prečkati, da bi prišel do Italije, in, če ga policija ne bi prijela, bi pot nadaljeval tja, ker pa so ga prijeli, je zaprosil za zaščito. V Sloveniji je nameraval le pridobiti status ter potem Slovenijo zapustiti in si službo poiskati v Italiji. Ponovil je tudi, da je za zaščito zaprosil, ker ga je policija prijela, v Italijo pa še vedno namerava, saj na vsak način želi tja k stricu, na odločitev pristojnega organa pa ne bi čakal. Osebnih dokumentov nima, potni list so mu vzeli pripadniki NATO, osebne izkaznice pa na poti ni potreboval in jo je pustil doma. Glede na navedeno je organ presodil, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja. Tožnik niti ob podaji prošnje niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bila njegova identiteta nesporno ugotovljena. Poraja se utemeljen dvom v njegove osebne podatke, tožnik družine glede pridobitve osebnih dokumentov kljub drugačnim obljubam ni kontaktiral, čeprav ima v Centru za tujce možnost za to, zato se šteje, da ni bil pripravljen sodelovati s pristojnim organom. Ker je njegov namen v vsakem primeru priti do Italije, poleg tega je kartico prosilca namenoma pustil v BiH, da ne bi imel težav s policijo na nadaljnji poti, kaže, da je tožnik želel prikriti svojo identiteto. Ker se lahko identiteto preverja le z aktivnim sodelovanjem tožnika in ker je tožnik ob seznanitvi z omejitvijo gibanja na zapisnik izrecno dejal, da na odločitev organa ne bi čakal, temveč bi po podani prošnji odšel v Italijo, organ ocenjuje, da obstaja utemeljen sum, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil slovensko ozemlje in onemogočil preverjanje njegove istovetnosti. Poleg tega je tožnik ob podaji prošnje zatrdil, da bo počakal do odločitve pristojnega organa, kasneje ob naznanitvi omejitve gibanja pa je rekel, da ne bi čakal na odločitev, pri čemer je rekel, da je za zaščito zaprosil le, ker ga je prijela policija. Tako organ utemeljeno domneva, da bi tožnik po podaji prošnje, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, zapustil Slovenijo, s čimer bi onemogočil izvedbo osebnega razgovora, s tožnikom pa bi bilo treba izvesti osebni razgovor in na njem preveriti, kako je na tožnika vplivala razveza njegovih staršev, glede na to, da tega ni podrobneje opredelil, ter kako mu je bila onemogočena pridobitev dela v Maroku, nerazjasnjene pa so ostale tudi trditve, da je tožnik imel težave z maroškim kraljem. Če tožnik tudi v nadaljevanju postopka ne bi predložil nobenih dokumentov za ugotavljanje istovetnosti, bo prek vprašanj o izvorni državi treba preverjati, ali tožnik res prihaja iz Maroka, saj je ugotovitev izvorne države odločilno dejstvo v postopku mednarodne zaščite. Toženka je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 nadalje presojala, ali bi v poštev prišlo pridržanje na območju azilnega doma, kot milejši ukrep, ter po obširnem zapisu razmer v azilnem domu zaključila, da to ne bi prišlo v poštev. Toženka se je pri svoji odločitvi, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda, lahko odšel v drugo državo. Tožnik je navedel, da na odločitev organa v Sloveniji nima namena počakati, kar kaže na utemeljen sum, da bi, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in onemogočil zaključek postopka mednarodne zaščite, zato mu je nujno treba omejiti gibanje.

3. Tožnik vlaga tožbo, s katero predlaga odpravo izpodbijanega sklepa oz., podredno, odpravo in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek. Navaja, da ugotavljanje istovetnosti ni zakonski razlog za omejitev gibanja, saj novi ZMZ-1 predvideva odreditev pridržanja le, če obstaja očiten dvom v istovetnost prosilca, ki jo želi toženka preveriti oz. ugotoviti. Tožnik prilaga fotografijo osebne izkaznice in potnega lista, datum rojstva na njiju je isti kot je tožnik zatrjeval v postopku, le njegov priimek pravilno glasi B. (in ne C.). Tožnika naj se v tej zvezi tudi zasliši (kdo mu je poslal dokumente, za kakšne dokumente gre, zakaj je prišlo do napake pri njegovem priimku pri prošnji, v kakšnih okoliščinah mu je bil v Grčiji odvzet potni list, kaj se je nato z njim zgodilo). Tožnik tudi ni bil nič vprašan o tem, ali je svojo družino obvestil, da potrebuje fotografije osebnih dokumentov; tudi v tej zvezi naj se tožnika zasliši. Toženka bi lahko tudi pri organih drugih držav preverila, kako se je tožnik predstavljal, s kakšnimi podatki, tudi pri vpogledu v Eurodac bazo pa ni bilo ugotovljeno, da bi bil tožnik kdo drug ali da bi že kje zaprosil za zaščito. Zato ni dvoma, niti očitnega niti utemeljenega o tožnikovi istovetnosti. Tožnika naj se tudi zasliši v tej zvezi.

Poleg tega iz sodne prakse sodišča (I U 700/2020) izhaja, da za pridržanje po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni zakonske podlage, ker nevarnost pobega v slovenski zakonodaji ni ustrezno opredeljena. Tožnik tudi ni nikoli rekel, da bo iz Slovenije pobegnil in da ne bo čakal na izid tega postopka. Njegove izjave so bile vzete iz konteksta, saj je o Italiji govoril vezano na čas, preden je v Sloveniji zaprosil za azil. Da bi rad obiskal sorodnike v Italiji, pa mu ni mogoče očitati. O tem naj se tožnika zasliši. Za pridržanje po tej alinei tudi ni obrazložitve v izpodbijanem sklepu, saj mora biti podani trije pogoji (katera konkretna dejstva, na katerih temelji prošnja, bo toženka ugotavljala, vzročna zveza ugotavljanja teh dejstev z omejitvijo gibanja in obstoj utemeljene nevarnosti pobega), česar pa toženka sploh ni obrazložila, zato sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Iz zapisnika z dne 24. 6. 2020 tudi ne izhajajo razlogi za odvzem prostosti, saj toženka tožniku ni pojasnila, zakaj meni, da obstaja očiten dvom v njegovo istovetnost, niti tožniku ni bilo predočeno, katera dejstva, na katerih temelji njegova prošnja, želi toženka ugotavljati in zakaj obstaja utemeljena nevarnost tožnikovega pobega, s čimer tožniku v tej zvezi ni bila dana pravica do izjave. Vprašanja „Ali razumete, zakaj smo vam omejili gibanje /.../“ in „Bi radi, da vam še kaj pojasnimo v zvezi z navedenim?“ so nedovoljena in gre za nezakonito prakso toženke. Tožnik tekom postopka tudi ni imel pravne pomoči kvalificiranega pooblaščenca, saj brezplačna pravna pomoč prosilcem več ni zagotovljena, kar toženka izkorišča in prosilcem močno posega v osebno svobodo. O tem naj se zasliši tožnika.

Problemi v zvezi z okoliščinami v azilnem domu so stvar toženke in ne tožnika, glede tožnika konkretno pa ni podane nobene obrazložitve, le statistika v zvezi z drugimi prosilci, pa še to brez dokazov. Ukrep pridržanja v Centru za tujce predstavlja odvzem osebne svobode, položaj prosilca pa je mogoče primerjati s položajem osebe, ki je v priporu. Tožnik je utesnjen, depresiven in pod stresom, saj sploh ne ve, zakaj se tam nahaja, ne spi in njegovo psihično stanje je izjemno slabo; o tem naj se tožnika zasliši. Tožnik podaja tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj se v Centru za tujce ne počuti dobro, osebne svobode pa mu ne bo mogel povrniti nihče. Predlaga, da se do pravnomočne odločitve o zadevi stanje uredi tako, da preneha ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

4. Toženka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa je odgovorila ob vztrajanju, da je izpodbijani sklep pravno pravilen in zakonit ter s predlogom za zavrnitev tožbe. Navaja, da je trditev, da tožnik ni bil seznanjen z razlogi za odvzem prostosti, protispisna. Toženka je tožnika z razlogi za omejitev gibanja seznanila, najprej na začetku in nato še na koncu razgovora. Uradna oseba se je potrudila tožnika tudi dodatno izprašati, z dodatnimi vprašanji o tožnikovem razumevanju pa se preveri, ali je tožnik razumel, kar mu je bilo povedano. Tožnik je šele v postopku priprave tožbe na izpodbijani sklep priskrbel kopije osebnih dokumentov, čeprav je za to imel možnost že prej in čeprav je bil o dolžnostih v tej zvezi že večkrat seznanjen. Zato gre za tožbeno novoto, zgolj fotografija pa tudi ne more zadoščati za dokaz istovetnosti. Protivi se tudi, da bi tožnikove izjave o tem, da želi v Italijo, vzela iz konteksta. Tožnik je to jasno povedal in dodal, da je v Sloveniji za zaščito zaprosil le, ker ga je prijela policija. Tudi glede neučinkovitosti omejitve gibanja na azilni dom so pomembne te iste tožnikove izjave. Glede očitkov, da tožnik ni imel pravne pomoči, dodaja, da je bil tožnik informiran prek videoposnetka in je prejel tudi informacije o možnosti pravnega zastopanja, ob podaji prošnje pa je izrecno zavrnil pridobitev pomoči odvetnika oz. pravnega zastopnika.

5. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnika ter vpogledalo v listine upravnega spisa in dokazne listine tožnika s fotokopijo osebne izkaznice in potnega lista (v sodnem spisu oboje skupaj vodeno pod A3), s čimer so bili izvedeni vsi predlagani dokazi.

K I. točki izreka:

6. Tožba je delno utemeljena.

7. Po prvem odstavku 84. členu ZMZ-1, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, ki so tam navedeni, med drugim: - da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alinea); - da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alinea). Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

8. Po presoji sodišča ima tožnik, upoštevaje predložene fotokopije osebnih dokumentov, prav, da v zadevi (več) ne obstaja očiten dvom v njegovo istovetnost oz. državljanstvo. Tožnik je namreč predložil fotokopijo osebne izkaznice in potnega lista (sicer šele v upravnem sporu, a je treba ti dve novoti sprejeti kot dopustni, saj prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v upravnih sporih s področja mednarodne zaščite namreč ne velja v vsem, kot sicer v upravnih sporih - prim. sklep VSRS I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, ki se sicer nanaša na zadevo zaradi priznanja mednarodne zaščite, vendar stališča sodišče šteje za upoštevna tudi v tu obravnavanem primeru), ki glede na vsebino teh listin, ki jo je tožnik ob zaslišanju prebral na naroku, tolmač pa je vsebino listin in prebranega prevedel in potrdil, v ključnih delih izkazujeta medsebojno skladne podatke (ime in priimek, kolikor je viden tudi datum rojstva), obenem pa potrjujeta tudi podatke, ki jih je tožnik navajal v upravnem postopku (in tudi v upravnem sporu). Razhajanju v zvezi s tožnikovim priimkom (C. / B.) sodišče ne pripisuje posebnega pomena, temveč način zapisa s strani slovenskih organov v upravnem postopku pripisuje fonetični podobnosti, pri zapisu tožnika na njegovi nameri za podajo prošnje oz. pri njegovem podpisovanju listin, s takšno vsebino, pa gre verjetno za njegovo nepozornost oz. morebiti tudi neizobraženost (kot je izpovedal na naroku za glavno obravnavo je neizobražen, poleg tega pa so zanj relevantni zapisi v arabščini in ne v latinici). Toženka v odgovoru na tožbo v tej zvezi konkretizirano ne osporava identitete tožnika, ki iz teh listin izhaja, niti denimo ne zatrjuje njihove nepristostni ali podobno, kar pomeni, da ne navaja razlogov, zakaj tožniku ne gre verjeti, da je oseba, za katero se predstavlja, in da o tem obstaja očiten dvom.

9. Posledično sodišče v tem delu mora tožbi ugoditi, saj razlog za omejitev gibanja po 1. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni podan. Ker pa so razlogi za pridržanje v izpodbijanem sklepu navedeni ne le v obrazložitvi, temveč tudi v izreku, je sodišče zaradi jasnosti odločitve na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 1. točki izreka odpravilo besedilo „ugotavljanja istovetnosti in“. Sodišče v tej zvezi še dodaja, da je predmet presoje v tem upravnem sporu le, ali obstaja očiten dvom v tožnikovo istovetnost (oz. državljanstvo), v zvezi s čimer torej po presoji sodišča takšen očiten dvom ne obstaja, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da je tožnikova identiteta že na podlagi predložene fotokopije osebnih dokumentov dejansko ugotovljena, kot to že v odgovoru na tožbo sicer izpostavlja tudi toženka.

10. Nima pa po presoji sodišča prav tožnik glede neutemeljenosti omejitve gibanja po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Sodna praksa glede tega razloga za omejitev gibanja ni enotna, v zadnjem obdobju so se oblikovala tudi drugačna stališča od tistega, ki ga v svoji tožbi izpostavlja tožnik (iz zadeve I U 700/2020), denimo v zadevah I U 757/2020, I U 771/2020, I U 777/2020, I U 826/2020. S to zadevo se sodišče pridružuje slednjim stališčem in tako sodi, da za obstoj razloga omejitve gibanja po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 vseeno ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito glede na drugo alineo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 so določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju: Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati. Razlog iz 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1). Omenjena zahteva za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu je s tem po presoji sodišča izpolnjena, vsebina tega ukrepa oziroma njegov namen pa je drugačen od razloga iz 5. alinee istega odstavka oziroma točke f) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive, ki odkazuje na uporabo člena 28. Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III). Pri tem je po mnenju sodišča treba upoštevati, da Recepcijska direktiva tako po svoji pravni naravi, kot glede na prej omenjeno zahtevo za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu, državam članicam prepušča podrobnejšo ureditev teh razlogov. Sodišče zato meni, da ni podlage za enačenje vsebine pojma begosumnosti po Uredbi Dublin III, ki jo je zaradi njene pravne narave treba uporabljati neposredno, z vsebino pojma nevarnosti pobega, ki je po povedanem ustrezno opredeljen v ZMZ-1. 11. Za omejitev gibanja po navedeni določbi ZMZ-1 morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji. Prvič, izrecno in konkretno mora biti navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec, ki ga bo organ ugotavljal. Drugič, ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitev gibanja ne bi mogel ugotoviti, in tretjič, ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja izpolnjena, mora biti dodatno izpolnjen še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Po presoji sodišča je toženka v izpodbijanem sklepu v zadostni meri pojasnila, o katerih dejstvih, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, je za odločitev o prošnji potreben osebni razgovor s tožnikom, saj je informacije mogoče pridobiti le od njega osebno (namreč glede tega, ali in kako je na tožnika vplivala razveza njegovih staršev, ali in kako mu je bilo onemogočeno pridobivanje dela v Maroku ter kakšne težave naj bi tožnik imel z maroškim kraljem). Iz zapisnika o seznanitvi tožnika z omejitvijo gibanja pa jasno izhaja, da je uradna oseba tožniku povedala, da se mu gibanje omejuje tudi iz razloga po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, da bi se ugotovila dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, pa jih brez tega ne bi bilo mogoče pridobiti ob obstoju utemeljene nevarnosti, da bi tožnik zapustil azilni dom. Glede na to, da je tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito podal manj kot eno uro prej, preden mu je bil ustno izrečen ukrep omejitve gibanja, mu dejstva, s katerimi je sam utemeljeval svojo prošnjo, niso mogla biti neznana in zato ni moglo priti do kršitve njegove pravice do izjave. Po četrtem odstavku 84. člena ZMZ-1 je treba prosilcem ukrep omejitve gibanja izreči ustno, o čemer morajo nemudoma prejeti zapisnik, ki vsebuje razloge za izrek ukrepa. Razlogi za ukrepe pa so tisti, ki so navedeni v prvem odstavku cit. člena. Zapisnik v obravnavanem primeru po presoji sodišča te razloge vsebuje (str. 4 zapisnika). Tudi ne drži, da bi bile tožnikove izjave glede zapustitve Slovenije in odhoda v Italijo iztrgane iz konteksta, kot se to trdi s tožbo. Iz zapisnika z dne 24. 6. 2020 izhaja, da je uradna oseba tožnika sprva izpraševala o okoliščinah v zvezi s prejšnjimi poskusi prehajanja meje (str. 2 cit. zapisnika in naprej), nato pa je začela tožnika izpraševati v zvezi z dogodki junija letos (str. 3 zapisnika) in šele v okviru slednjih vprašanj je tožnik dejal, da na rešitev njegove prošnje za mednarodno zaščito ne bi čakal. Tudi po presoji sodišča je s tem jasno izrazil svoje stališče, ki je bilo že predhodno izraženo s tem, da je v Sloveniji za azil zaprosil le zato, ker ga je prijela policija. Na glavni obravnavi je tožnik na vprašanje svoje pooblaščenke sicer dejal, da bo počakal na končni izid postopka v Sloveniji, češ da želi tu tudi ostati. Vendar pa sodišče tej izpovedbi ne poklanja vere. Tožnik je tako odgovoril šele v drugo, po tem, ko mu je njegova pooblaščenka zastavila vprašanje zaprtega tipa („Če vas sodišče danes izpusti na prostost, ali boste v Sloveniji počakali na končni izid postopka?“, na katero se lahko odgovori z da ali ne in je torej več kot jasno, kakšen je „pravilen“ odgovor), medtem ko je na predhodno vprašanje o tem, katera je njegova ciljna država danes, ki je bilo odprtega tipa in ni nakazovalo želenega odgovora, brez pomisleka in jasno odgovoril, da je to Italija. S takšno izpovedbo tožnik tudi na naroku za glavno obravnavo ni dokazal svojih tožbenih navedb, s katerimi se je protivil očitani nevarnosti pobega. Zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru še vedno obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, česar brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče preprečiti, posledično pa tudi ne bi bilo mogoče pridobiti od tožnika informacij o dejstvih, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo.

12. Tožbene navedbe o nezakonitosti vprašanj „Ali razumete, zakaj smo vam omejili gibanje /.../“ in „Bi radi, da vam še kaj pojasnimo v zvezi z navedenim?“ sodišče zavrača, saj tožnik ne pojasni, kako naj bi te domnevne kršitve vplivale na (ne)zakonitost izpodbijanega sklepa, kot nekonkretizirane pa zavrača tudi tožbene navedbe o tem, da brezplačna pravna pomoč prosilcem več ni zagotovljena, kar toženka izkorišča in prosilcem močno posega v osebno svobodo, saj tožnik ne konkretizira, ali in kako je navedeno merodajno za njegov, tj. tu obravnavani primer.

13. Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je mogoče omejitev gibanja na Center za tujce odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. To pa je po presoji sodišča toženka tudi storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega, ki izhaja iz njegove izrecne izjave v tej zvezi, da ne bi čakal na zaključek postopka. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti.

14. Glede na navedeno sodišče tožnikovo tožbo zoper omejitev gibanja iz razloga po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zavrača po 3. alinei drugega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1. K II. točki izreka:

15. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za predlagano začasno odredbo, ki je časovno lahko vezana le na čas do pravnomočne sodne odločbe.