Jedro

Z odločbo z dne 18. 10. 2011 je del izreka, katerega odpravo je predlagal tožnik sam, izrečen za ničnega, zato tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje tako te odločbe kot tudi tistega dela 2. točke izreka odločbe z dne 17. 10. 2010, ki je bil izrečen za ničnega.

Za investicijska vzdrževalna dela gre, če se z njimi ne posega v konstrukcijo objekta. Glede na to, da je bil v obravnavanem primeru odstranjen del objekta nad pritličjem, ni mogoče govoriti o tem, da z deli v konstrukcijo objekta ni bilo poseženo.

Izrek

Tožba zoper 1. točko, 2. točko v delu, ki se nanaša na odstranitev objekta, ter 3., 4., 5. in 6. točko izreka odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 06122-948/2010 z dne 17. 9. 2010, se zavrne.

Tožba zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-948/2010 z dne 18. 10. 2011 in zoper 2. točko izreka odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 06122-948/2010 z dne 17. 9. 2010 v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja, se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z odločbo z dne 17. 9. 2010 na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložila, da takoj po vročitvi odločbe ustavi gradnjo nadzidave obstoječega objekta nad AB ploščo (1. točka izreka) v tam navedenih dimenzijah, na zemljišču parc. št. 671/5 k.o. ... V 2. točki izreka je odredila, da mora tožnik do 31. 12. 2010 odstraniti nadzidano nadstropje iz 1. točke in vzpostaviti prejšnje stanje, sicer se bo začel postopek izvršbe po drugih osebah (3.točka izreka). Za objekte je v 4. točki izrekla tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je gradbena inšpektorica na inšpekcijskem pregledu 29. 4. 2010 ugotovila, da je inšpekcijski zavezanec obstoječi objekt porušil do pritličja ter nad AB ploščo pritličja do višine 1 m izvedel masivno nadzidavo tlorisnih dimenzij 7,20 m x 5,50 m in 5,10 m x 4,10 m. Ker se objekt takih dimenzij uvršča med manj zahtevne objekte, je treba pred pričetkom gradnje pridobiti gradbeno dovoljenje. Na zaslišanju je tožnik izjavil, da je edini investitor rušenja obstoječega dela objekta in novogradnje nadzidave. Inšpekcijski organ je ugotovil še, da je bil postopek pridobitve gradbenega dovoljenja ustavljen, ker tožnik vloge ni dopolnil in odpravil pomanjkljivosti projektne dokumentacije. Glede na navedeno gre za nelegalno gradnjo.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim je pojasnil, da obravnavanega objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte in kot pravno nepomembno zavrnil razpravljanje o tem, ali gre za zahteven ali za manj zahteven objekt, saj se gradbeno dovoljenje zahteva v obeh primerih. Ker je bil del objekta porušen, je zavrnil tudi pritožbeni ugovor, da je šlo za vzdrževalno investicijska dela.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi tako prvostopenjski kot drugostopenjski odločitvi očita pomanjkljivo obrazložitev in da se ju zato ne da preizkusiti. Tako naj ne bi bilo obrazloženo, zakaj obravnavanega objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, oziroma zakaj naj bi šlo za manj zahteven objekt. Šlo naj bi tudi za kontradiktornost zaključkov v obeh odločbah, saj naj bi bilo po eni strani ugotovljeno, da je „z modularno opeko pozidano nadstropje nad obstoječim pritličjem objekta“, po drugi strani pa naj bi bilo navedeno, da del na porušenem delu objekta ni mogoče izvajati. Obema organoma očita, da se nista opredelila do vprašanja, ali je izvedena dela mogoče šteti za vzdrževalno – investicijska dela in trdi, da je šlo za dela, ki sledijo napredku tehnike, s katerimi se ne posega v konstrukcijo objekta. Iz fotografij, ki jih je priložil, naj bi izhajalo, da z izvedenimi deli ni spreminjal zunanjosti, zmogljivosti ter velikosti prvotnega objekta in da se situacija na zemljišču ni spremenila. Drugostopenjskemu organu očita, da se do teh navedb in do njegovih fotografij ni opredelil. Nasprotuje sklepanju o njegovem vedenju glede potrebnosti gradbenega dovoljenja.

Tožnik nasprotuje tudi zahtevi po vzpostavitvi prejšnjega stanja, ker naj bi bilo nelogično, da bi se mu nalagalo pozidavo odstranjenega dela objekta s starimi in konstrukcijsko manj zanesljivimi materiali, kar naj bi pomenilo vzpostavitev stanja, ki je glede na sedanje stanje nevarno za tožnika in tudi za okolico. Z opravljenimi deli naj bi rešil objekt pred propadanjem in odvrnil nevarnost sesedanja in porušenja objekta. Posegi naj bi bili nujni, saj naj bi objekt, na katerem je tožnik opravil dela, povzročal materialno škodo na sosednjem objektu. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbi obeh upravnih organov in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje ter ji naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila. Prvostopenjski upravni organ pa je z odločbo z dne 18. 10. 2011 izpodbijano odločbo z dne 17. 9. 2010, v delu 2. točke izreka, ki se glasi „in vzpostavi v prejšnje stanje“ izrekel za nično.

Tožnik izpodbija tudi to odločbo, saj meni, da jo je upravni organ izdal brez pravne podlage, nična pa naj bi bila, ker naj zoper njo ne bi imel pravnega sredstva. Meni, da bi o pritožbi zoper to odločbo lahko odločal le isti organ, ki je odločbo izdal, zato naj bi bila kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Tožba zoper odločbo z dne 18. 10. 2011 in zoper 2. točko izreka odločbe z dne 17. 9. 2010, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja, ni dovoljena, zoper preostali del odločbe z dne 17. 9. 2010 pa ni utemeljena.

Upravni organ je z odločbo z dne 18. 10. 2011 za nično izrekel del 2. točke izreka izpodbijane inšpekcijske odločbe z dne 17. 9. 2010, s katerim je bilo tožniku naložena vzpostavitev prejšnjega stanja. Ker je upravni organ navedeni del odločbe z dne 17. 9. 2010 izrekel za ničnega po vložitvi tožbe, je sodišče tožnika pozvalo, naj sodišču sporoči, ali vztraja pri vloženi tožbi in v kakšnem delu vztraja pri njej. Tožnik je na poziv sodišča odgovoril, da vztraja pri že vloženi tožbi in jo razširja še na odločbo z dne 18. 10. 2012. Z odločbo z dne 18. 10. 2011 je bil za ničnega izrečen del izreka odločbe z dne 17. 9. 2010, ki mu tožnik v tožbi tudi izrecno nasprotuje. Ker je z odločbo z dne 18. 10. 2011 del izreka, katerega odpravo je predlagal tožnik sam, izrečen za ničnega, tožnik nima pravnega interesa izpodbijanje tako te odločbe kot tudi tistega dela 2. točke izreka odločbe z dne 17. 10. 2010, ki je bil izrečen za ničnega. Tožnik namreč z vztrajanjem pri vloženi tožbi tudi zoper navedeni del inšpekcijske odločbe z dne 17. 10. 2010, dejansko izpodbija del akta, ki ga več ni, zato tudi ne more posegati v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Ker ima izrek ničnosti učinek odprave (281. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP), je z odločitvijo o ničnosti dela izreka odločbe z dne 17. 10. 2010 doseženo prav to, kar je tožnik glede tega dela izreka navedene inšpekcijske odločbe uveljavljal v tožbi. To pomeni, da tudi odločba z dne 18. 10. 2011 očitno ne posega v njegovo pravico ali neposredno, na zakon oprto korist, saj bi bila njena odprava tožniku v škodo. Zato je bilo treba tožbo zoper odločbo z dne 18. 10. 2011 in zoper odločbo z dne 17. 10. 2010, v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja, zavreči (II. točka izreka) iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je tožbo zoper odločbo z dne 18. 10. 2011 zavrglo že zaradi pomanjkanja pravnega interesa zanjo, sodišče ni ugotavljalo, ali je tožnik zoper odločbo z dne 18. 10.2011 pritožbo (ki je mogoča zoper odločbo organa v sestavi ministrstva, kar je inšpektorat po drugem odstavku 8. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru) sploh vložil. Sodišče je torej presojalo inšpekcijsko odločbo z dne 17. 9. 2010 ob upoštevanju, da je del njenega izreka že izrečen za ničnega. Glede na tožbene navedbe zoper to inšpekcijsko odločbo pa sodišče poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o inšpekcijskem ukrepu, brez obveznosti vzpostavitve v prejšnje stanje. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu torej ni odločba pritožbenega organa, s katero zavrne pritožbo zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Pri preizkusu zakonitosti same odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa dodaja: Neutemeljen je tožbeni ugovor, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Upravni organ je v obrazložitvi navedel relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 (1. in 2. točka izreka), v nadaljevanju pa tudi druge zakonske določbe, ki so bile podlaga za odločitev v nadaljnjih točkah izreka. Organ prve stopnje je pojasnil tudi, da gre za gradnjo, ki se uvršča med manj zahtevne objekte in da je za odstranitev objekta ter za gradnjo novega gradbeno dovoljenje potrebno. Organ druge stopnje pa je še pojasnil, da obravnavanega objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte. Tožnik ne v upravnem postopku ne v tožbi ne navaja okoliščin, ki bi kazale na to, da bi v obravnavanem primeru sploh lahko šlo za enostaven objekt. V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZGO-1 se objekti glede na zahtevnost gradnje in vzdrževanja razvrščajo na zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte. Glede na to, da med strankama ni sporno, da je šlo za odstranitev dela objekta ter za nadzidavo obstoječega objekta, in da niso sporne tlorisne dimenzije te gradnje, tudi po presoji sodišča te gradnje ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, ki so kot taki izrecno določeni v členih od 13 do 20 Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki jo je Vlada izdala na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 8. člena ZGO-1. Ker se v skladu s prvim odstavkom 3.a člena ZGO-1 brez gradbenega dovoljenja lahko začne le gradnja enostavnega objekta, ne pa tudi nezahtevnega ali manj zahtevnega, in ker glede na prej povedano obravnavana gradnja ni enostavni objekt, je pravilna ugotovitev inšpekcijskega organa, da je za tako gradnjo gradbeno dovoljenje potrebno. Tožnikovo vedenje o potrebnosti gradbenega dovoljenja na legalnost gradnje ne vpliva, med strankama pa ni sporno, da tožnik gradbenega dovoljenja ni pridobil, zato je pravilna tudi ugotovitev, da gre za nelegalno gradnjo.

Neutemeljeno je tožnikovo mnenje, da je šlo le za investicijsko vzdrževalna dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno (prvi odstavek 6. člena ZGO-1). Za investicijska vzdrževalna dela gre, če se z njimi ne posega v konstrukcijo objekta (22. člen Uredbe), kot to pravilno navaja tudi tožnik sam. Glede na to, da ne nasprotuje ugotovitvi, da je bil odstranjen del objekta nad pritličjem, ni mogoče govoriti o tem, da z deli v konstrukcijo objekta ni bilo poseženo. Ker je vzdrževalna dela mogoče opravljati le na obstoječem objektu, tudi del, ki jih je tožnik opravil, ni mogoče šteti kot vzdrževalnih. Zato navedbe tožnika o nespremenjeni zunanjosti objekta in dokazi, ki jih predlaga v zvezi s tem (fotografije in zaslišanje tožnika), niso pravno odločilni. Že pritožbeni organ je na enak ugovor odgovoril s pojasnilom, da „vzdrževalnih investicijskih del na porušenem objektu ni mogoče izvajati“. Zato je neutemeljen tudi očitek, da se toženka v svojih odločbah ni opredelila do vprašanja, ali je šlo za vzdrževalna dela.

Iz enakega razloga pravno niso odločilne tožnikove navedbe o potrebnosti vzdrževalnih del zaradi nevarnosti objekta. Poleg tega so te trditve nedovoljena tožbena novota (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), saj jih v upravnem postopku ni navajal. Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki, da izrečeni ukrep nima racionalne materialne podlage v 152. členu ZGO-1. Če gre za nelegalno gradnjo (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), gradbeni inšpektor v skladu s 152. členom ZGO-1 odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali njegov del v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. Zakonodajalec je torej kot primarno sankcijo določil odstranitev objekta oz. njegovega dela in vzpostavitev prejšnjega stanja, če slednje ni mogoče, pa se lahko odredi drugačna sanacija objekta, njegovega dela oz. zemljišča (tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 618/2005). Iz navedenega izhaja, da nelegalno zgrajeni deli objekta ne morejo obstati, saj je ukrep odstranitve obligatoren. Z 2. točko izreka izpodbijane odločbe naložena odstranitev objekta iz 1. točke je torej povsem v skladu z navedeno določbo ZGO-1. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba v navedenem delu ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo (I. točka izreka). V zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže (III. točka izreka).