Jedro

Z navedbo okoliščin, ki naj bi kazale na drugačno obdolženčevo vlogo pri izvršitvi kaznivega dejanja in njihovo oceno, zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ni razlog za njeno vložitev (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. D.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 07.02.2002 po določbi 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obd. D.P. podaljšal pripor za dva meseca, to je do 10.04.2002 do 09.00 ure, iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 28.02.2002 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno. Obdolženčev zagovornik, odvetnik I.J. iz M., je dne 18.04.2002 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP.

Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije napadena sklepa razveljavi, priprtega D.P. spusti na prostost, podrejeno pa se naj zoper njega odredi hišni pripor.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, zaradi katerih kršitev zakona jo vlaga. Meni pa, da podaljšanje pripora zoper obdolženca zaradi ponovitvene nevarnosti ni utemeljeno, saj se ne strinja z razlogi sodišča in tudi meni, da ni sorazmerja med težo kaznivega dejanja in ustavno pravico do svobode. Zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče uveljavljati v okviru zahteve za varstvo zakonitosti. Prav to pa zagovornik uveljavlja. Sklep o podaljšanju pripora je tudi dovolj natančno obrazložen, podan je utemeljen sum, da je obdolženec storil opisano kaznivo dejanje, obrazloženo pa je tudi sorazmerje med težo kaznivega dejanja, ogroženo varnostjo drugih in posegom v obdolženčevo pravico do svobode.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Čeprav vložnik v uvodnem delu poudarja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi kršitve določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, z navedbami, s katerimi prikazuje, da obdolženec ni deloval kot sostorilec, da ni zabeležena nobena njegova aktivnost v zvezi s prodajo ali nakupom mamil ter da je očitno opravljal nepomemben kurirski posel in da je slednje mogoče sklepati na podlagi podatkov spisa, izpodbija tudi presojo pravnomočnega sklepa o obstoju utemeljenega suma. Ugotovitev pravnomočnega sklepa o utemeljenem sumu, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano, temelji na podatkih zapisnika o tajnem opazovanju, fotografijah in videoposnetkih ter na poročilih tajnega policijskega sodelavca in na dejstvu, da je obdolženec bil neposredni prinositelj heroina v stanovanje v M. Sodišče je presodilo, da navedeni podatki in dokazi dajejo zanesljivo podlago za zaključek, da je obdolženec bil povezan z ostalimi soobdolženci in da je utemeljeno osumljen storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Z navedbo okoliščin, ki bi naj kazale na drugačno obdolženčevo vlogo pri izvršitvi kaznivega dejanja in njihovo oceno, zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izpodbijani pravnomočni sklep ugotavlja tudi obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. V zvezi s tem se opira na okoliščine, povezane z večjo težo in nevarnostjo obdolženčevega dejanja, pri katerem gre za spravljanje v promet heroina, to je mamila hujše vrste in v količini, ki ni majhna. Pri tem upošteva in ocenjuje dejstvo, da je obdolženec kaznivo dejanje storil v združbi z ostalimi soobdolženci. Prav tako z razlogi, s katerimi opozarja na nevarnost in posledice učinkovanja heroina, nakazuje, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi ter ocenjuje, da je tudi podana sorazmernost med nevarnostjo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor kot ukrep, s katerim se posega v njegovo svobodo.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti z opozarjanjem na obdolženčevo nekaznovanost, na dejstva, da živi v urejeni družini, da očitek dobro organizirane združbe ni z ničemer dokazan, da ne gre v obdolženčevem primeru za težji delikt in njegovo večkratno ponavljanje ter z nakazovanjem, da ni z njegovim ravnanjem ogroženo zdravje večjega števila ljudi in da obdolženec sploh ne pozna ostalih soobdolžencev razen D.M., zaradi česar ni razumljivo, kako bi naj na prostosti ponavljal kazniva dejanja, napada ugotovljene dejanske okoliščine in njihovo oceno v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti. Z zahtevo za varstvo zakonitosti, kot je že navedeno, pa ni mogoče uveljavljati razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Trditev zahteve, da trajanje pripora ni v sorazmerju s težo obdolženčevega dejanja, ni utemeljena. Ne samo zaradi nasprotnega zaključka, ki ga glede teže kaznivega dejanja vsebuje napadeni pravnomočni sklep in ki temelji na okoliščinah, izkazanih s podatki spisa, temveč tudi zato, ker je do izpodbijane odločitve o podaljšanju pripora, le-ta trajal samo en mesec.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. D.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).