Jedro

Tožnik ima zoper ravnanja ali opustitve, ki ovirajo izvrševanje njegove lastninske pravice ali mu povzročajo škodo, možnost sodnega varstva pred sodišči v pravdnem postopku (o odškodninski tožbi zoper občino govori tudi v tožbi), ni pa to razlog, zaradi katerega bi mu bilo mogoče odmeriti nižji (ali sploh ne) NUSZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2013 odmerila nadomestilo za zazidano stavbno zemljišče (NUSZ) na naslovu A., ki se uporablja za stanovanjski namen, v višini 88,40 EUR, in mu naložila, naj ga plača v dveh enakih obrokih, in sicer prvega do 9. 8. 2013, drugega pa do 9. 10. 2013. Iz obrazložitve je razvidno, da odmera temelji na določbah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni list RS, št. 5/97 in naslednji), ki velja na območju Občine Grosuplje.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in med drugim navedel, da dejstvo, da ima tožnik kletne prostore nižje od poteka javne poti, zaradi česar vanje vdira odvečna meteorna voda s te poti, ne more vplivati na višino NUSZ. Zaradi te okoliščine po 13. členu Odloka ni mogoča niti oprostitev plačila dajatve.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je osnova za odmero NUSZ tudi kvadratura objekta. Spodnji prostori njegovega objekta pa so neuporabni, saj jih vsako leto zalije voda. Razlog za to je neurejeno odvodnjavanje lokalne ceste in križišča lokalne z državno cesto. Ker je imel v zadnjih petih letih zaradi tega velike stroške za čiščenje in sušenje, vzeti pa je moral tudi kredit in leta 2010 narediti premično pregrado, ni pravično, da bi občini plačeval za nekaj, kar mu te stroške povzroča. Navaja, da želi svoj primer rešiti začasno z manjšimi stroški za občino, dokler ta ne bo ustrezno rešila zadeve, in poudarja, da tudi v Ustavi piše, da nihče ne sme drugemu delati škode. Očitno bo moral vložiti tožbo, zadevo pa lahko ustavi le ustrezen kompromis. Zato zavrača odločbo, smiselno torej predlaga njeno odpravo.

Toženka v odgovoru vztraja pri razlogih, navedenih v upravnih aktih obeh stopenj, in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84) je zavezanec za plačilo NUSZ neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. To pomeni, da je v primeru zazidanega stavbnega zemljišča (kot je to v obravnavani zadevi) zavezanec za plačilo obravnavane dajatve neposredni uporabnik stavbe, ki na takem zemljišču stoji.

V zadevi ni sporno, da je tožnik lastnik oz. uporabnik stavbe na naslovu A., sporno pa je, ali je zavezanec kljub temu, da odvodnjavanje meteorne vode na lokalni cesti ni urejeno na način, ki bi preprečeval nastajanje škode, ki nastaja zaradi poplavljanja objekta.

Po drugem odstavku 60. člena ZSZ/84 se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe. V skladu z 61. členom NUSZ določa občinska skupščina, pri čemer upošteva zlasti opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami ter možnost priključitve za te objekte in naprave; lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih ter merila za oprostitev plačevanja NUSZ. V 59. členu so določeni primeri oprostitve plačila, in sicer se NUSZ ne plačuje za zemljišče, ki se uporablja za potrebe ljudske obrambe, za objekte tujih držav, ki jih uporabljajo tuja diplomatska in konzularna predstavništva ali v njih stanuje njihovo osebje, za objekte mednarodnih in meddržavnih organizacij, ki jih uporabljajo te organizacije ali v njih stanuje njihovo osebje, če ni v mednarodnem sporazumu drugače določeno in za stavbe, ki jih uporabljajo verske skupnosti za svojo versko dejavnost (prvi odstavek); na lastno zahtevo pa se njegovega plačila za dobo pet let oprosti občan, ki je kupil novo stanovanje kot posamezen del stavbe ali zgradil, dozidal ali nadzidal družinsko stanovanjsko hišo, če je v ceni stanovanja oziroma družinske stanovanjske hiše ali neposredno plačal stroške za urejanje stavbnega zemljišča po določbah tega zakona.

Iz navedenih določb ne izhaja, da je neprimerno odvodnjavanje meteorne vode z lokalne ceste, ki odteka na tožnikovo zemljišče in povzroča škodo, okoliščina, ki bi lahko kakorkoli vplivala na dolžnost plačevanja obravnavane dajatve. Navedeno ne izhaja niti iz določb 13. člena uporabljenega Odloka, na kar je opozoril pritožbeni organ, saj ta v primerih, kot je obravnavani, ne predvideva možnosti oprostitve plačila NUSZ. Tožnik ima namreč zoper ravnanja ali opustitve, ki ovirajo izvrševanje njegove lastninske pravice ali mu povzročajo škodo, možnost sodnega varstva pred sodišči v pravdnem postopku (o odškodninski tožbi zoper občino govori tudi v tožbi), ni pa to razlog, zaradi katerega bi mu bilo mogoče odmeriti nižji (ali sploh ne) NUSZ.

Poleg tega v skladu z istim členom Odloka o oprostitvi odloča občinski svet na podlagi zahtevka zavezanca, ne pa davčni organ, ki je izdal izpodbijano odločbo. To pomeni, da davčni organ niti ne more ugotavljati, ali so v konkretnem primeru podane okoliščine, ki bi utemeljevale oprostitev plačila NUSZ, ampak je dolžan odmeriti NUSZ na podlagi podatkov občine (404. člen Zakona o davčnem postopku, ZDavP-2).

Navedeno pomeni, da je tožnik dolžan plačati celoten odmerjeni znesek, varstvo svoje lastninske pravice in povračilo škode pa zahtevati v civilnem sodnem postopku. Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).