Jedro

Nesprejemljiva je trditev, da bi morala biti glede priposestvovanja sporne kleti, verande in treh garaž upoštevana odločitev, kakršna je bila glede stanovanja sprejeta v drugem pravdnem postopku. Stanovanje je bilo predmet kupoprodajne pogodbe, zato je glede stanovanja izkazana zakonita posest, ki z iztekom desetletne priposestvovalne dobe privede do lastništva. V obravnavni zadevi tožnik zakonite posesti, ki je podlaga za priposestvovanje v desetih letih, ni uspel dokazati, dvajsetletnega obdobja dobroverne posesti pa ne zatrjuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo lastninski zahtevek, s katerim tožnik uveljavlja, da je na osnovi priposestvovanja izključni lastnik: – kleti (v izmeri 24 m2) in verande (v izmeri 7,7 m2) v stavbi št. 9002 z ID znakom 000-9002, stoječi na parceli z ID znakom 000-698/0-1: – zidane garaže (v izmeri 28,05 m2) ter dveh montažnih objektov (v izmeri 11,05 m2 in 12,05 m2) na parceli z ID znakom 000-43/2-0. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 1.531,15 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da bi sodišče moralo slediti sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 116/2004 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2668/2006), s katero je tožniku priznana lastninska pravica na stanovanju v izmeri 69 m2 v prvem nadstropju stavbe. V istem obdobju kot to stanovanje, je tožnik s priposestvovanjem pridobil lastninsko pravico tudi na kleti, verandi in treh garažah. Tudi ti – v tem postopku sporni deli – so bili predmet kupoprodajne pogodbe, ki jo je tožnik 17.3.1988 sklenil z M.Z. Ti deli v pogodbi res niso navedeni. Navajanje ni bilo potrebno, ker je bilo med pogodbenikoma ves čas jasno, da spadajo k stanovanju. Ocenjuje, da kritična presoja izpovedbe tožnika, ki je z zadevo natančno seznanjen, in prič, katerih izpovedi so skladne s tožnikovo, privede do ugotovitve, da je tožnik priposestvoval tudi sporne dele. Protispisnost utemeljuje s trditvijo, da sodišče zanika, da je z zaslišanjem prič izkazan leta 1985 sklenjen dogovor o odkupu kleti in o podelitvi lastništva na garažah. Kljub temu, da izpoved M.M. glede lastništva temelji na tem, kar je izvedel od tožnika, je iz izpovedi mogoče razbrati voljo M. Z. za prenos lastništva. Od P., ki je izpovedoval o dogodkih izpred 25 ali 30 let, ni mogoče pričakovati, da se bo dogodkov do potankosti spominjal. Izpoved J.Š. potrjuje verodostojnost tožnikove izpovedi. Zaradi časovne oddaljenosti je preveč kritično presojana izpoved tožnikove žene, ki je pomešala letnice. Iz pisnih dokazov jasno izhaja, da je bila prodajna pogodba sklenjena 1988 in ne 1986. Izpoved bi bilo treba umestiti v ustrezen časovni okvir, to je po sklenitvi kupoprodajne pogodbe. Glede izgradnje zidane garaže bi izpovedale priče, ki jih sodišče ni zaslišalo. Ker gre za časovno oddaljene dogodke, je bistveno, da se zaslišijo vse priče. Graja oceno verodostojnosti izpovedi prič T.Z., N.S., I.G. in druge toženke. Priče so izpovedovale o dejstvih, glede katerih ni izkazano, da bi o njih lahko vedele. Ker je bila zidana garaža zgrajena leta 1985, obstaja dvom o verodostojnosti izpovedbe T.Z., ki se je pri podjetju T. (nasledniku podjetja G.) zaposlil v začetku leta 1990. Z ogledom na kraju samem je ugotovljivo, da N.S. iz svojega stanovanja ne vidi na dvorišče hiše Trg X. Prilaga fotografije in posnetek iz zraka, ki to potrjujejo. Nobena od prič, predlaganih s stani tožene stranke, ni mogla izpovedati nič relevantnega, pa jim je sodišče sledilo. Kršilo je načelo enakega varstva pravic. Iz izpovedi priče I.G. vejejo nasprotja. Ker je bila lastnica dvorišča in hiše M.Z., je vzpostavljen tudi dvom v verodostojnost izpovedi druge toženke, ki se je sklicevala na tožnikovo upravljanje s hišo. Ker so trditve in izpovedi nekritično povzete, je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Plačani znesek kupnine vključuje tudi kupnino za klet, verando in tri garaže in je temu predmetu kupoprodajne pogodbe ustrezen. Že v letu 1985 je obstajal dogovor, da bo tožnik klet in ostale, za obrtno dejavnost potrebne prostore, odkupil. Do navedb v zvezi z opravljanjem dejavnosti se sodišče ni opredelilo. Tožnik je že leta 1985 preuredil klet. Zaradi slabega finančnega stanja je tožnik M.Z. pomagal pri preživljanju in poskrbel za njen pogreb. Tožnik je imel z njo dobre odnose in ne take, kot jih je opisala I.G. Zidano garažo je tožnik zgradil leta 1985, montažna objekta pa leta 1988 in 1989. Prostore je potreboval zaradi opravljanja svoje dejavnosti. M.Z. se je s postavitvijo strinjala in leta 1988 s tožnikom dogovorila, da prostore, ki jih je zasedal, odkupi skupaj s stanovanjem. V cenitvi ti prostori niso omenjeni zaradi tožnikovega takratnega mnenja, da je taka praksa. Vse sporne dele je tožnik nemoteno uporabljal od leta 1985 do 1993. Glede lastništva verande opozarja na potrdilo M.Z. z dne 8.7.1989. S potrdilom je Z. tožniku dala dodatno podlago za prepričanje, da je njen lastnik. Sodišče je preveliko težo podelilo dejstvu, da dostop na verando ni neposredno iz tožnikovega stanovanja. Vse navedeno kaže, da sta bila tožnik in Z. v dobrih odnosih in na tem temelju je treba razlagati leta 1988 sklenjen pravni posel. 3. Prvo tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da je bil predmet pogodbe ne samo opisan, ampak tudi skiciran. Izvedenec, ki je predmet pogodbe cenil, je izrecno zapisal, da ima tožnik le pravico do uporabe kleti. Tožnik, ki je v pravdni zadevi P 116/2004-II uveljavil priposestvovanje, ni omenil, da k stanovanju sodijo klet, veranda in tri garaže na dvorišču. Svojo lastnino bi tožnik lahko izločal tudi v zapuščinskem postopku po pok. M.Z. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z dokazno oceno in njenim rezultatom, kar pritožnica graja, pritožbeno sodišče soglaša. Ker tožnik zakonito posest kleti, verande in treh objektov na dvorišču utemeljuje s trditvijo, da so bili predmet dne 17.3.1988 sklenjene kupoprodajne pogodbe, je zapis te pogodbe pomemben dokaz. V zapisu pogodbe – sklenila sta jo tožnik kot kupec in M.Z. kot prodajalka – se nobeden od spornih prostorov ne omenja. Kot predmet pogodbe je navedeno stanovanje v izmeri 69 m2. Iz cenitve izvedenca A.B., dipl ing. – izdelana je bila pred sklenitvijo pogodbe – je razvidno, da sta pogodbenika kupnino določila na sledeč način: vrednost stanovanja zmanjšala za kupčev vložek v stanovanje (v materialu, v letih 1985 do 1987). Od v tem postopku spornih prostorov se v cenitvi izvedenca B. omenja samo kletni prostor, vendar ne kot predmet cenitve, ampak izključno v obliki pojasnila, da kupec uporablja tudi kletni prostor, ki pa ni predmet cenitve in ni predmet pogodbe. Iz cenitve (na tretji strani) je razvidno, da v tem postopku sporna klet ni predmet cenitve in pogodbe. Ker je v sporne prostore (enako kot v stanovanje) tožnik vlagal, bi bilo pričakovati, da bo kupnina – v primeru, da bi bili tudi sporni prostori predmet pogodbe – zmanjšana tudi ta vlaganja. Pogodba in cenitev, ki sta natančni in strokovno pripravljeni, spornih prostorov ne omenjata kot predmeta cenitve in predmeta pogodbe. Iz listin (cenitve in kupoprodajne pogodbe) je povsem jasno, za katero nepremičnino je bila kupnina plačana. Zato je brezpredmetna pritožbena trditev, da je kupnina zadosti visoka tudi za nakup spornih prostorov. Upoštevajoč zapis pogodbe in cenitev, je predmet pogodbe jasno določen. Pritožnik, ki trdi, da so bili predmet pogodbe tudi klet, veranda in trije objekti na dvorišču, bi moral logično pojasniti, zakaj v pisni pogodbi ti prostori niso navedeni in predložiti dokaze za drugačen (večji) obseg predmeta pogodbe. Niti enega niti drugega ni zmogel. Pritožnikovo pojasnilo, da sta bila s prodajalko v dobrih odnosih, in sklicevanje na njuno laičnost v pogodbenih razmerjih, ne prepriča. Ker je pogodba natančna in strokovno zapisana, njen predmet pa ocenjen po sodnem izvedencu, ni verjetno, da predmet pogodbe ne bi bil opredeljen v celoti. Nobena od prič, ki jih je tožnik predlagal zaradi dokazovanja vsebine pogodbe, pri sklepanju pogodbe ni bila prisotna. Priče M., P. in Š. so za vsebino pogodbe oz. predmet pogodbe izvedele od tožnika. Dokazna vrednost njihovih izpovedi glede predmeta je zato majhna, saj posredujejo pogodbeno voljo samo enega pogodbenika, pa še s to niso bili seznanjeni neposredno po sklenitvi pogodbe. M. in T. sta tožniku pomagala pri delu in o lastništvu ali dogovorih o spremembi lastništva nista vedela ničesar. T. je potrdil tožnikovo posest kleti, ki ni sporna. J.M. o vsebini kupoprodajne pogodbe ni izpovedovala; po njenem vedenju naj bi bila pogodba v letu 1986, ko je prišla k hiši, že sklenjena. Moževo lastništvo spornih prostorov je obrazložila z izpovedbo o vlaganjih – v kleti so poglobili tla, napeljali električno napeljavo, zamenjali kanalizacijske cevi, naredili drenažo dvorišča, izvedli zaključna dela na zidani garaži, naredili garaži iz kovinskih mrež, popravili streho nad verando in prenovili streho na celotni hiši – zaradi katerih je lastnica, v soglasju s katero so bila dela izvedena, izjavila, da je vse to sedaj njihovo. Ta izpoved je v nasprotju s tožnikovo, da so bili sporni prostori predmet dne 17.3.1988 sklenjene kupoprodajne pogodbe. Že sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da potrdila z dne 8.7.1989 Ztova ne bi pisala, če bi bil tožnik tega dne že lastnik verande oz. terase. Ni mogoče spregledati niti dejstva, da v pravdnem postopku P 116/2004-II, v katerem je uveljavljal lastninsko pravico na stanovanju, tožnik kleti, verande, garaž ni omenil (npr. ni jih navedel kot dele stanovanja, pritikline, pomožne prostore ali kaj podobnega). Če bi bili ti prostori njegovi, bi bilo logično, da bi to storil, saj se je ocenjevalo, ali prostori, na katerih je tožnik uveljavljal lastninsko pravico, sploh so stanovanje. Pravilen je zato zaključek, da tožnik dokaznega bremena, da je so bili predmet kupoprodajne pogodbe tudi klet, veranda in trije objekti na dvorišču, ni zmogel. 6. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno izpovedi I.G. in druge toženke, na osnovi katerih je mogoče zaključiti, da tožnikovi odnosi z M.Z. niso bili idealni. Sicer pa tožnik zatrjuje, da je od Z. nepremičnine dobil odplačno, in ne neodplačno. Odplačen prenos lastninske pravice običajno ni pogojevan s kakšno posebno naklonjenostjo. Tudi tožnik ne zatrjuje, da bi mu Z. nepremičnine prodala zaradi posebne naklonjenosti, ampak opisuje le dobre odnose med njima. Podrobnejše opredeljevanje do tožnikovih odnosov z Z. zato ni potrebno; pritožbeno sklicevanje na nepopolne razloge o medsebojnih odnosih je neutemeljeno. Zaradi naklonjenosti Z., ki naj bi bila posledica njenih dobrih odnosov s tožnikom, ne obstajajo pomisleki, da je bila vsebina kupoprodajne pogodbe drugačna, kot je zapisana. Z. kot najemodajalka in lastnica hiše se je tožniku lahko za opravljeno delo in usluge oddolžila na drug način, ne nujno ali izključno s prenosom lastninske pravice.

7. Ker je tožnik v najetih prostorih opravljal dejavnost, je neprepričljiv njegov pritožbeni argument (na sedmi strani spodaj), da vanje ne bi vlagal, če mu ne bi bilo obljubljeno, da bo prostor tudi odkupil. Na deveti strani pritožbe prihaja pritožnik sam s sabo v nasprotje, ko navaja, da je šele zaradi količine v času najema vloženih finančnih sredstev izrazil željo, da bi prostore rad odkupil. Dejstvo, da je v najetih prostorih opravljal dejavnost, je nesporno, zato ga sodišče ni ugotavljalo. Ker je tožnik prostore zasedal na osnovi najemne pogodbe, je brezpredmetno pritožbeno opozorilo, da je prostore nemoteno uporabljal vse od leta 1985 do smrti Z. v letu 1993. 8. Pritožbeno sodišče dokazno oceno ocenjuje za vsebinsko prepričljivo, racionalno sprejemljivo in preverljivo, zato z njenim rezultatom – ugotovljenim dejanskim stanjem – soglaša. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in vseh dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Dokazna ocena je vestna, skrbna in analitično-sintetična, kakršna je predvidena z 8. čl. ZPP. Grajo dokazne ocene pritožnik prepleta tudi z očitkom kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ki pa ni utemeljen, ker pritožnik ne zatrjuje, da bi vsebino izpovedi ali listin sodišče v obrazložitvi sodbe napačno povzelo. Ta kršitev je namreč podana, kadar sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Za to kršitev ne gre pri tolmačenju listin ali zapisnikov; kršitev ni podana, če sodišče dejstvo ugotovi drugače, kot to izhaja iz listine ali izpovedi stranke. V tem primeru gre za dokazno oceno, ki, je lahko pravilna ali nepravilna, ne pomeni pa protispisnosti.

9. Dokazni predlog z zaslišanjem D.M. je sodišče zavrnilo z argumentom, da mu zaradi mladosti (rojen je bil leta 1989) vsebina dogovorov med tožnikom in Z. ne more biti znana. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Utemeljeno pa je zavrnjen je tudi dokazni predlog za zaslišanje Z.C., ki naj bi izpovedoval o gradnji montažne in zidane garaže. Ali je oziroma v kakšni meri je tožnik izvedel to gradnjo, ni pravno odločilno dejstvo, zato je bil dokazni predlog z zaslišanjem C. utemeljeno zavrnjen. Zaslišanje je bilo predlagano zaradi dokazovanja pravno nepomembnega dejstva. Dejstvo, kdo je zgradil zidano garažo, je sodišče prve stopnje sicer ugotavljalo, vendar po nepotrebnem. Trditev o zakoniti posesti namreč temelji na sklenjeni pogodbi in ne na gradnji. Tudi če bi bilo ugotovljeno, da je zidano garažo (pomožni objekt) – enako kot obe montažni garaži – zgradil tožnik, odločitev ne bi bila nič drugačna. Lastninski zahtevek ni utemeljen s posledicami gradnje na tujem zemljišču, ampak z zakonito in dobroverno posestjo, ki naj bi v desetih letih privedla do lastninske pravice. Iz istega razloga je nepomembno, ali je priča N.S. iz svojega stanovanja lahko videla to garažo že od leta 1976 dalje. Povsem nepomembno je tudi, kdo je to garažo uporabljal. Enako velja za uporabo verande. Dejstvo, da je tožnik izvedel popravilo strehe nad verando, ne dokazuje njegovega lastništva verande.

10. Ni mogoče slediti pritožbi, da bi morala biti upoštevana odločitev, kakršna je bila glede stanovanja sprejeta v pravdnem postopku II P 116/2004 (I Cp 2668/2006). Predmet spora II P 116/2004 je bilo stanovanje, ki je bilo predmet kupoprodajne pogodbe z dne 17.3.1988; tožnik je izkazal zakonito posest, ki je po izteku desetletne priposestvovalne dobe privedla do njegovega lastništva. V obravnavni zadevi tožnik zakonite posesti, ki je podlaga za priposestvovanje v desetih letih, ni uspel dokazati (drugi odstavek 28. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Dvajsetletnega obdobja dobroverne posesti, ki je podlaga za priposestvovanje na osnovi tretjega odstavka 28. čl. ZTLR, tožnik ne zatrjuje(1).

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

Op. št. (1): Tožnik zatrjuje dobroverno posest v času od sklenitve kupoprodajne pogodbe dne 17.3.1988 do dne 18.5.2000, ko je prvo tožena stranka vložila tožbo na ničnost te pogodbe. Ker je zatrjevana posest v času veljavnosti ZTLR, je pogoje za priposestvovanje treba presojati na podlagi tega zakonskega predpisa.