Jedro

Ker s pogodbo o poravnavi stranki uredita določeno razmerje in na tak način odpravita spor oziroma negotovost o vseh elementih, obstoječih in predvidljivih v času njenega sklepanja, je med strankama sklenjen dogovor o poravnavi škode treba razlagati tako, da se nanaša na vso že nastalo (nepremoženjsko) škodo in na vse tiste posledice oziroma bodočo škodo, ki sta jo stranki ob sklepanju poravnave predvideli ali pričakovali kot možno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba v II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 7.463,98 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 2. 2012 za nepremoženjsko škodo in od 6. 1. 2011 za premoženjsko škodo. Tožniku je naložilo plačilo toženčevih stroškov postopka. Zavzelo je stališče, da sta pravdni stranki sporno razmerje že rešili s sporazumom oziroma izvensodno poravnavo z dne 7. 7. 2010 in da tožniku ni uspelo dokazati, da poslabšanje zdravstvenega stanja ob sklenitvi sporazuma po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oziroma da je predstavljalo tako poslabšanje, do kakršnega po normalnem teku stvari sploh ne bi smelo priti.

2. Zoper sodbo(1) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V primeru razveljavitve tožnik predlaga dodelitev zadeve drugemu sodniku, ker sedanja sodnica pri sojenju ni bila nepristranska. Kot bistveno navaja, da sporazum, ki ga je sklenil s tožencem v predkazenskem postopku, ne zajema vse do takrat obstoječe, bodoče in še manj nove škode, ki mu je nastala v zvezi s škodnim dogodkom. V sporazumu je bila dogovorjena odškodnina le kot pavšalni znesek in kot odmena za umik tožnikovega predloga za pregon v kazenskem postopku. Nelogična so ugibanja oziroma dvomi sodišča o obstoju škode v obliki duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in materialne škode, saj je tožniku tudi ta škoda nedvomno nastala, za kar obstojijo dokazi v sodnem spisu. Tožnik se nadaljnjim oziroma dodatnim zahtevkom iz naslova povzročene škode ni nikoli odpovedal, slednje pa tudi ne izhaja iz zapisanega sporazuma, kot je to običajno pri sklepanju poravnav. Protispisno je izvajanje sodišča prve stopnje, da so izostale tožbene trditve, da sta se s tožencem dogovorila le za delno odškodnino in da bosta ostale pravno priznane oblike škode reševala naknadno. Meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da pri tožniku ni šlo za nepredvidljivo poslabšanje zdravstvenega stanja oziroma za novo škodo. Povzema mnenji obeh v postopku angažiranih izvedencev in izpostavlja del izpovedbe izvedenca prof. dr. A. A., ki je zaslišan navedel, da v konkretnem primeru tožnik ni mogel pričakovati, da bo v primeru njegovega zdravljenja prišlo do poslabšanja oziroma neizboljšanja stanja, saj kaj takega iz medicinske dokumentacije ni izhajalo, ter da je povsem verjetno, da tožnik ni pričakoval, da se bo zdravljenje zavleklo in otežilo. Tožnik ob tem, da se je zanesel na izvide in navodila zdravnikov, ni mogel in moral pričakovati takšnega poteka zdravljenja (operacije), kot je bilo naknadno potrebno. Sodišču nadalje očita, da se je samo postavilo v vlogo izvedenca in v nasprotju z obema izvedenskima mnenjema zaključilo, da vzročna zveza med škodnim dogodkom in kasneje nastalimi/odkritimi posledicami (morebitno „novo“ škodo) ni dokazana.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin izhaja, da je toženec tožnika 10. 4. 2010 hudo telesno poškodoval, dne 7. 7. 2010 pa sta stranki v postopku poravnavanja po 161.a členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) sklenili sporazum o plačilu odškodnine v višini 2.000,00 EUR. Predmet sporazuma je bila odškodnina za prestane bolečine, prestani strah in za povzročeno za poškodbo, kot izhaja iz notarskega zapisa (priloga B2). Tožnik je dodatno vtoževal odškodnino za celotno nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku, ter odškodnino za novo škodo, za katero je trdil, da mu je postala znana šele po sklenitvi sporazuma 7. 7. 2010, ko je toženec tožniku izplačal 2.000,00 EUR na račun (do tedaj obstoječe) negmotne škode. Tožnik je trdil, da so po podpisu sporazuma nastopile v njegovem zdravstvenem stanju dodatne posledice oziroma je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki je bilo znano v trenutku sklepanja sporazuma, in je bila škoda nepričakovano mnogo višja.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je sporazum med pravdnima strankama po 161.a členu ZKP obravnavalo kot poravnavo med osumljencem in oškodovancem v smislu civilnopravnih učinkov poravnave in na podlagi 1050. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) štelo, da je bila predmet izvensodne poravnave vsa obstoječa in bodoča škoda, ki izvira iz navedene poškodbe, pravdni stranki pa sta s poravnavo odpravili negotovost glede odškodninskega razmerja, ki je izviralo iz škodnega dogodka. Ker s pogodbo o poravnavi (1050. člen OZ in naslednji) stranki uredita določeno razmerje in na tak način odpravita spor oziroma negotovost o vseh elementih, obstoječih in predvidljivih v času njenega sklepanja, je med strankama sklenjen dogovor o poravnavi škode treba razlagati tako, da se nanaša na vso že nastalo (nepremoženjsko) škodo in na vse tiste posledice oziroma bodočo škodo, ki sta jo stranki ob sklepanju poravnave predvideli ali pričakovali kot možno.(2) Pritožba poskuša neuspešno ovreči točnost tovrstnih zaključkov in povzetka trditvene podlage tožnika s strani sodišča prve stopnje, prav gotovo pa ni v izvedenih dokazih nobene opore za zaključek, da bi citirani sporazum z dne 7. 7. 2010 določal plačilo zneska 2.000,00 EUR s strani toženca v korist tožnika le kot obliko odpustka za nadaljnji tek kazenskega postopka. Pritožbeno zatrjevanje v tej smeri nima nobene podlage v izvedenih dokazih. Tako je povsem sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da sporazum pravdnih strank z dne 7. 7. 2010 zajema celotno odškodnino za tožniku (do takrat) nastalo (in bodočo) škodo iz obravnavanega škodnega dogodka.

7. Sklenjena poravnava pa ne izključuje odškodninskega zahtevka iz posledic, na katere oškodovanec pri sklenitvi poravnave ni mogel misliti oziroma zanje ni vedel, ker mu te niso mogle biti znane. Predmet poravnave o odškodnini je torej lahko le odškodnina za škodo, ki je nastala do dneva sklenitve poravnave in ki je bila lahko strankam ob sklenitvi poravnave znana po sami naravi stvari. Predmet spora v obravnavani zadevi pa je tudi odškodnina za „novo“ škodo, ki naj bi tožniku nastala po sklenitvi izvensodne poravnave, in ki jo je treba ločiti od pojma bodoče škode, ki jo obravnava 182. člen OZ. Odškodnino za bodočo škodo sodišče lahko prisodi pod pogoji, ki so določeni v omenjenem členu: če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Za bodočo škodo je torej ob odločanju o odškodnini gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti. Ta škoda je bila torej znana in predvidljiva že ob sklepanju sporazuma in je bila zato predmet izvensodne poravnave med strankama. Bistveno za novo škodo pa je, da nastane potem, ko sta se stranki odškodninskega razmerja (na primer z izvensodno poravnavo) dogovorili za plačilo odškodnine za do takrat znano škodo. Gre za škodo zaradi nadaljnjega nepredvidenega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki ne nastopi kot reden tek dogodkov oziroma kot redno in pričakovano obnašanje poškodovanega telesa zaradi prvotno nastale poškodbe, ampak gre, z vidika medicinske znanosti, za nepredvidljiv razvoj bolezni oziroma zaplet, ki ga v času sklenitve sporazuma med strankama ni bilo mogoče pričakovati.(3)

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj ugotovilo, pritožba pa tega ne izpodbija, da so tožnikove zdravstvene težave v smislu poškodbe vezi obstajale že od obravnavanega poškodovanja dne 10. 4. 2010 in so bile torej prisotne že ob sklepanju poravnave, vendar se zanje ni vedelo. Izvedenec prof. dr. A. A. je namreč pojasnil, da na prvem rentgenskem pregledu poškodbe skeleta ni bilo opaziti zato, ker rentgen poškodbe ligamentov (vezi) ne pokaže in se takšne poškodbe v zdravniški praksi pogosto odkrijejo kasneje, s kliničnim pregledom, ko pacient začne z razgibavanjem, ter da to velja za večino poškodb vezi in je bil zato nadaljnji potek zdravljenja pri oškodovancu, to je operativni poseg, z medicinskega vidika pričakovan. Vendar pa je zaslišan na obravnavi povedal, da v konkretnem primeru tožnik ni mogel pričakovati, da bo v primeru njegovega zdravljenja prišlo do poslabšanja stanja, ker kaj takšnega iz medicinske dokumentacije ni izhajalo, kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo že sodišče prve stopnje. Res je, da je bila poškodba vezi pri tožniku ob sklenitvi sporazuma že prisotna, vendar pa takrat (z rentgenskim pregledom) še ni bila odkrita in ni bila (ni mogla biti) znana niti zdravstvenemu osebju, še manj pa je lahko take posledice predvidel tožnik kot laik v medicini. Slednje potrjuje tudi tožnikova izpovedba, ki jo je povzelo tudi prvostopenjsko sodišče, da mu je zdravnik, ki ga je pregledal, ko je naknadno (po sklenitvi sporazuma) poiskal zdravniško pomoč, ker se stanje ni izboljšalo, rekel, da so to (poškodbo) „mogli spregledat“. Ker je torej tožnik že v tožbi zatrjeval in dokazoval, da za vtoževane posledice (poškodbo vezi in posledično operacijo) niti ni vedel niti bi moral vedeti, saj se ob sklenitvi poravnave še niso odkrile oz. pojavile in se je njegovo zdravstveno stanje začelo slabšati kasneje, izvedenec pa je jasno povedal, da škode, ki jo je naknadno trpel, v času sklenitve poravnave ni bilo mogoče predvideti, je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za škodo, ki jo je bilo mogoče v času sklenitve sporazuma pričakovati.(4) Kljub temu, da je izvedenec navedel, da pri tožniku ni šlo za objektivno nepričakovan in nepredvidljiv razvoj poškodbe oziroma zaplet, ki ga v času sklenitve sporazuma ni bilo mogoče pričakovati, je dokazni postopek prepričljivo pokazal, da tožnik (kot tudi lečeči zdravniki in toženec) zanj takrat iz opravičenih razlogov ni vedel. Povedano po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da gre za škodo oziroma situacijo, primerljivo novi škodi, čeprav je ta (neodkrita) obstajala že ob škodnem dogodku samem in ob sklenitvi sporazuma med strankama.

9. Na podlagi povedanega je tožnik upravičen do odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja in njegovih posledic, ki ob sklepanju poravnave niso bile znane in predvidljive ter tako niso mogle biti predmet dogovora. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v dokaznem postopku ugotoviti, katera škoda, ki jo zatrjuje tožnik, je „nova“ škoda v smislu obrazložitve tega sklepa. Če jo bo ugotovilo, bo moralo odločiti o odškodnini zanjo. Pri tem bo moralo upoštevati, da je tožnik lahko upravičen le do odškodnine za škodo, ki mu je nastala v zvezi s kasneje odkrito poškodbo vezi in z nanjo vezanim operativnim posegom, tj. do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z operativnim posegom in zdravljenjem, za strah, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je posledica poškodbe vezi oz. operativnega posega ter za materialno škodo iz naslova izgube dohodka in potnih stroškov, vezanih na to operacijo in zdravljenje. Do vtoževane odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti tožnik ne more biti upravičen, ker je za to škodo vedel že ob sklepanju sporazuma, pa je s tožencem vanj nista vključila.

10. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Ker sodnici, ki je odločala v postopku na prvi stopnji, ni mogoče očitati pristranskosti, saj je dokazni postopek in dokazno oceno (glede na materialnopravno izhodišče) opravila korektno, pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu pritožnika, da se zadeva dodeli v obravnavo drugemu sodniku. Tožnik ni navedel nobenih pravno upoštevnih argumentov, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče podvomilo v nepristranskost sodnice. Sodba ima razloge, iz katerih je razvidno, po kateri poti je sodišče prišlo do svojega prepričanja o posameznem odločilnem dejstvu, in ki jih je moč preizkusiti. Takšni dokazni oceni ni mogoče očitati ne arbitrarnosti, ne pristranskosti, niti ni sodba obremenjena s kršitvijo določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču ni mogoče očitati pristranskosti zgolj zaradi tožnikovega nestrinjanja z odločitvijo prvostopnega sodišča, ne da bi stranka izkazala resne razloge za dvom v njegovo nepristranskost. 12. Odločitev o pritožbenih stroških je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Pritožnik samo v uvodnih navedbah navaja, da se pritožuje tudi zoper sklep, s katerim je sodišče pod točko I izreka odločbe glavno obravnavo končalo izven naroka, vendar v pritožbi nadalje ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, zakaj izpodbija tudi ta sklep. Pritožbeno sodišče je zato štelo, da tožnik ne izpodbija sklepa o zaključku glavne obravnave.

Op. št. (2): Prim. sodba VS RS II Ips 413/2006. Op. št. (3): Prim. sodba VS RS II Ips 111/2005. Op. št. (4): Prim. sklep VS RS VIII Ips 270/2004, sodba VSK Cp 956/2009, sodba VSC Cp 793/2008.