Jedro

Zatrjevane kršitve sodijo v sklop relativnih bistvenih kršitev, ki pa jih pritožbeno sodišče ne more presojati, saj gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 116560/2016 z dne 15. 11. 2016 razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo 283,47 EUR toženčevih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je že v dopolnitvi tožbe podal ustrezno trditveno podlago. Toženec pa je v zvezi z neveljavnostjo pogodbenega razmerja med pravdnima strankama zgolj navedel, da družba T., d. o. o. ni upravnik stavbe, ker nima veljavno sklenjene pogodbe o upravljanju; vendar pa za svoje navedbe ni ponudil nobenih dokazov. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati v okviru podanih dokazov, pa četudi se tožnik do njih ni opredelil. Ker je povsem nedokazane navedbe štelo za priznane iz razloga tožnikovega neprerekanja, je sodišče prve stopnje ravnalo napačno. Toženec v zvezi z višino tožbenega zahtevka ni podal konkretnih ugovorov glede dobavljene količine in cene, po kateri je bila opravljena storitev obračunana. Toženčeve navedbe so ugovori brez navedb razlogov, ki bi jih bilo treba obravnavati po drugem odstavku 214. člena ZPP. Pritožnik izpostavlja, da je bila med istima strankama s sodbo II Cp 3095/2014 pravnomočno končana pravda glede vsebinsko enakega tožbenega zahtevka, v kateri pa je bilo zahtevku ugodeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev prvega sodišča razveljavi ali pa sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, skupaj s stroškovno posledico.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR - prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus v sporu majhne vrednosti. Sodbo v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Pritožnik navaja, da odločitev izpodbija iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa pritožbenih razlogov ne specificira. Iz pritožbe je moč razbrati, da pritožnik ne soglaša z dokazno oceno prvega sodišča. Poleg tega meni, da bi moralo prvo sodišče navedbe toženca presojati v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP. Slednji določa, da se dejstva, ki jih stranka zanika brez navedbe razlogov, štejejo za priznana. Vendar pa vse navedeno ne sodi v sklop pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 339. člena ZPP; prav tako pa tudi ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Slednjega pritožnik izrecno niti ne uveljavlja. Zatrjevane kršitve sodijo v sklop relativnih bistvenih kršitev, ki pa jih pritožbeno sodišče - glede na zgoraj pojasnjeno - ne more presojati, saj gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti.

7. Glede na obrazloženo je bilo treba pritožbo zavrniti, saj v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Navedbe toženca iz odgovora na pritožbo niso bistveno prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča, zato teh stroškov ni mogoče šteti za potrebnih v smislu 155. člena ZPP, tožnik pa jih mora nositi sam.